Vedno in povsod lutkarici

Rojeni sta v sedemdesetih letih. Katja je Ljubljančanka, Martina Mariborčanka. Katja zasanjano in z nežno navihanostjo – čeprav je na odru lahko tudi zelo ostra in dominantna – spremlja pogovor, pove nekaj malega o sebi in zopet prisluhne, Martina se dela, da je resen človek, z obema nogama na tleh – čeprav je na odru lahko tudi otročja, nežna in navihana – ter premišljeno in odmerjeno odgovarja na moja vprašanja.

Obe imata isto strast, ki jima oblikuje življenje – lutke. Zaposleni sta v Lutkovnem gledališču Ljubljana, poleg tega sta pa še članici lutkovnega gledališča Labirint, v katerem uspešno združujejo svojo ustvarjalnost lutkam predani umetniki. “Te lutke so res nekaj usodnega,” pravi Katja, ki se z lutkarstvom ukvarja že deset let. Začelo se je v srednji šoli, na mednarodnem lutkovnem festivalu Lutke 92 v Ljubljani, ko je dobila vstopnico za ogled predstav.

Špricala je šolo in obiskala vse predstave. Lutke so jo začarale. Sledila je prijavnica za GILŠ-ovo gledališko šolo, kjer so imele svoje mesto tudi lutke. “Prijavila sem se, spoznala Saša Jovanovića, ki je bil naš mentor, in naslednje leto odšla z njim v novoustanovljen Mladinski studio Lutkovnega gledališča Ljubljana.

V Studio sem povabila svoje prijatelje, Ano, Žiga, Tino … vsi se še danes ukvarjamo z lutkami.” Martina, ki je takrat že študirala angleščino in primerjalno književnost, je v Studio prišla mesec dni po začetku njegovega delovanja. Studio je bil zelo resno zastavljen, vendar je kot tak deloval samo eno leto.

Pozneje je ekipa delala naprej. Nadaljevanje Studia je tudi lutkovno gledališče Labirint. Martina je po Studiu odšla študirat v Prago, na Akademijo dramskih umetnosti, Katedro za alternativno in lutkovno gledališče. “To je bil splet okoliščin, to so stvari, ki se ti pač morajo zgoditi, so ti usojene. Diplome doma še nisem imela, a sem vseeno odšla, ker sem vedela, da so lutke to, kar hočem delati. Ostala sem pet let.”

In Katja? “Lutkovno sem se izpopolnjevala v GILŠ-ovih poletnih šolah, veliko sem se naučila v Marionetnem studiu LGL pod mentorstvom Saša Jovanovića in Alenke Pirjevec, delala sem z Labirintom in v drugih lutkovnih projektih. Sicer pa še študiram. Zdaj moram diplomirati. To je moj kratkoročni cilj. Končujem etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.”

Zakaj ravno lutke?

“Meni se zdijo lutke nekaj najbolj normalnega. Še zdaj se spomnim trenutka, ko sem se zavedla – ja, seveda lutke, saj to je tisto, nekaj najbolj logičnega, najbolj normalnega, nekaj, kar lahko in moram delati, drugače sploh ne more biti,” pravi Martina in doda, da se ne vidi v ničemer drugem.

Tudi Katja se ne: “Zame so lutke nekaj več. So likovnost, gib, beseda. Iz tega nastane čarovnija. Sem začarana in absolutno verjamem v to čarovnijo.” “Lutkarija se lahko dotika stvari, ki bi bile v normalnem gledališču absolutno patetične, prebaročne, lutka pa to lahko preseže in naredi neverjetno verjetno,” pravi Martina, ki je prepričana, da lahko z lutkami nekaj poveš drugače, spoznavaš in gradiš naprej, pomen pa se ti razkrije za nazaj.

Takšen je tudi princip njenega življenja: ves čas se uči za nazaj. Katja je bolj trenuten, intuitiven človek. “Dolgo si nisem upala. Zdaj si. Prepustim se in potem res nastane čarovnija – zame in za tistega, ki gleda.”

Dolgoletno prijateljstvo

Katja in Martina se dopolnjujeta. “Sva ravno obratno,” pravi Martina in pri tem pogleda prijateljico. V njunem pogledu se razkrije globina njunega prijateljstva, ki traja že deset let. Kot vsako prijateljstvo je tudi njuno polno napetih trenutkov, toda takšne “orkane” je pač treba preživeti. ”To je milost, da imaš tak odnos,” pravi Martina in zaupa, da sta bili Katja in Ana (Vipotnik, op. p.) eden od razlogov, zaradi katerih se je bilo vredno vrniti v Ljubljano.

“Ko smo bile stare 17 let, smo bile ves čas skupaj. Zdaj se ne vidimo vsak dan, vendar naše prijateljstvo ostaja isto. Imamo vsaka svoje življenje, a smo vseeno skupaj.” In kaj poleg lutkarstva še počneta? “Hodim na jogo. Joga je zakon,” izstreli Katja, ki zaradi študijskih obveznosti trenutno nima časa za kaj drugega kot lutke, knjige in računalnik. Martina je v svojem odgovoru bolj premišljena.

“V resnici ne moreš ločevati med tem, da si lutkar, in kaj si, ko nisi. Vedno in povsod si gledališčnik.” Nima redne dejavnosti. Hodi pa na sprehode, saj ji narava veliko pomeni. “Če ne bi hodila v gledališče, poslušala glasbe in hodila v naravo, bi že zdavnaj omagala,” pravi. Vsakdo si pač po svoje napolni akumulatorje, čeprav Katja doda, da jih njej ni treba.

“Sem pa rada doma. Poslušam glasbo, prižgem lučke, toplo je, mir, tišina ... to mi je super.” Kaj pa tiste “odtrgane” stvari, ki naj bi jih ljudje delali v življenju? “Ukvarjava se z lutkami,” pravi Katja. Njen stavek pove vse. Martina pojasni, da se je njej že “odtrgalo”. “Zdaj se trudim, da delam normalne stvari …

Ko prideš dvakrat na dan v Lutkovno na vajo, se moraš odpreti, se spustiti na polje drugačnosti. V gledališču gradim iluzije, stvari, ki jih ni, ki so krhke in so čista emocija. Zato potrebujem neko protiutež, nekaj trdnejšega.”

Znana prihodnost

Katja ve, da bo še naprej, še dolgo delala z lutkami. Njena mladostna želja pa je, da bi imela kavarno s knjigarno. Martina ne okleva. Odločila se je za lutkovno gledališče in mu je v celoti predana. Priznava pa, da se pri šestdesetih ne vidi več na lutkovnem odru.

“Lutkarija je fizično zelo zahteven poklic in žal je tako, da potrebuje mladost. Ni tako kot pri igralcih, ko ni problem gledati na odru 80-letnega človeka. Naš poklic je bolj krut, bliže smo baletnikom. Ko si starejši, nekaterih stvari enostavno ne zmoreš več. Če te telo ne dohaja, se na lutki vidi, in se z njo ne moreš več izraziti, kot znaš in si želiš.” In kratkoročni načrti? Stanovanje in družina.

Tudi za prihodnost svojega ustvarjalnega izražanja se Martina in Katja ne bojita. Dovolj priložnosti imata v službi, širjavo izraznih in raziskovalnih možnosti jima ponuja Labirint. Nedvomno bodo k uspešni prihodnosti prispevale tudi nagrade, ki sta jih za svoje delo prejeli in ki “na zunaj” kažejo na njuno poklicno uspešnost, čeprav Katji in Martini ne pomenijo veliko.

“V večje zadovoljstvo mi je, če nekaj res dobro naredim,” pripomni Katja. In kaj bi cosmopolitankam Katja in Martina še povedali? “Hodite na lutke, pridite gledat predstave za odrasle, bodite čim bolj otročje in neumne. Saj je zdaj vse tako absurdno!” Taki sta Katja Povše in Martina Maurič.

Dva različna pogleda na svet in ena ljubezen, lutkarija, ki ju povezuje. Vsaka zase in obe skupaj – v vsakem primeru s svojo nalezljivo življenjsko in ustvarjalno energijo “okužita” vsakega, ki se sreča z njima. Da pa bi ju res spoznali, si ju morate ogledati v njuni resnični podobi – na lutkovnem odru.

Mojca J. Zoran

Preberite še vse, kar je danes objavljeno drugod in uživajte v branju.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord