Ko ljudje prvič dobijo fotoaparat v roke, naprej poizkusijo obvladati njegove nastavitve in možnosti. Fotografirajo intuitivno, pri čemer še ne razmišljajo o tem, kako so prizori pred njimi videti v objektivu.
Pri takšnem fotografiranju so lahko uspešni zgolj zares redki naravni talenti.
A tudi kasneje , ko se pustijo podučiti o nekaterih kompozicijah in spoznajo, da določene barvne kombinacije delujejo bolje od drugih, večina ljudi še naprej fotografira predvsem intuitivno. In za to obstaja preprost razlog: preprostost in neposrednost fotografskega procesa. Ne glede na to, koliko razmišljanja in priprav vložimo v fotografijo, posnetek dejansko nastane v trenutku, ko pritisnemo na sprožilnik.
Spontano ali načrtovano?
In to do neke mere velja tudi za ljudi, ki jim fotografski aparat pomeni profesionalno delo ali najmanj zares globoko strast.
Ti k fotografiranju sicer pristopajo bolj ali manj zavestno, intuitiven preblisk in morebitna sreča pa sta zanje drugotnega, čeravno povsem dobrodošlega pomena:
- dogodke, ki se odvijajo pred fotoaparatom, poskušajo ujeti tako, da dogajanje opazujejo in se na morebiten zanimivi motiv hitro odzovejo (fotografiranje na ulici, sledenje divjim živalim ...),
- ali pa tako, da celoten prizor do neke mere (ali od začetka do konca) skrbno načrtujejo (tihožitje, portret osebe, svetlobni efekti ...).
Slednje sicer resda do neke mmere vključuje nadzor okoliščin med fotografiranjem, pa vendar bi težko držalo, da je povsem spontana reportažna fotografija resničnejša od tihožitja, v katerega je bilo vloženega več ur priprave. V resnici gre le za različne sloge fotografiranja, ki ga narekuje sama narava fotografiranega motiva.
Ni vse, kot se zdi!
Medtem ko je ulična fotografija odzivna, ker takšna pač mora biti, tihožitja pa so načrtovana, ker so to lahko, pa tudi to ni nujno pravilo.
Večina fotografov se resda loti določene vrste motivov na predvidljiv način, kar pa ne pomeni, da drugačni pristopi niso mogoči. Osebni slog namreč še kako rad preseže ustaljene pristope.
Ameriški fotograf Philip - Lorca di Corcia je h klasičnim motivom pristopal na različne načine. Namestil je zakrito bliskovko, ki jo je bilo mogoče sprožiti z radijskim signalom. S tem je vsakodnevnemu dogodku dodal 'filmski žar'.
Dobro znan je tudi primer fotografije Kiss by Hotel de Ville (Poljub pred hotelom de Ville), ki jo je leta 1950 posnel francoski fotograf Robert Doisneau. Ta fotografija je postala romantična ikona in priljubljeni poster. Čeprav je videti, kot da je nastala spontano, gre v resnici za poziranje. Doisneau je kasneje povedal: "Nikoli si ne bi upal para fotografirati tako. Zaljubljenca, ki se poljubljata na ulici, sta redko zakonca."
Enako velja za značilne načrtovane fotografije.
Studijska tihožitja, v pripravo katerih lahko vložimo več dni (iskanje motivov in rekvizitov, priprava svetil in odsevnikov, postavitev, konstrukcija fotografije ...), je mogoče narediti tudi 'gverilsko' - torej spontano in v resničnem okolju. Pri tem najpomembnejšo vlogo igra fotografova osebnost.
Evan Edward Weston, ki si je vzel več ur,, da je lahko naredil posnetke ob pristni naravni svetlobi je rekel: "Moj način dela: začnem brez vnaprej obikovane zamisli; odkrijem nekaj, kar me vznemiri; nato odkritje preverim skozi iskalo; v mislih do potankosti preverim vsako podrobnost teksture, gibanja, proporcev; zaklop se sproži samodejno in dokončno ovekoveči mojo zamisel - nadljnje spremembe niso več mogoče; na koncu še natis, ki je dvojnik vsega, kar sem videl in čutil pri pogledu skozi iskalo fotoaparata."
Kombiniran pristop k fotografiji
Tudi pojem 'delno načrtovane fotografije' je zelo raztegljiv.
Fotograf lahko najprej v določeni meri izboljša ali preveri razmere za fotografiranje, nato pa prepusti, da odzivnost odigra svojo vlogo.
Tako je pri pokrajinski fotografiji nadvse koristno, če si teren najprej ogledamo, preverimo morebitna gledišča, potek dnevne svetlobe, nato pa se ob primernih vremenskih razmerah vrnemo in naredimo posnetek. Drug primer bi bil predhodna priprava na dogodek, ki se ga nato udeležimo pripravljeni na morebitne priložnosti.
Če smo te kakorkoli navdušili za svet fotografije, ti v branje priporočamo čudovito novo knjigo: Fotografov pogled - Kompozicija in oblikovanje za boljše digitalne fotografije.
Obstaja veliko različnih priročnikov in nasvetov za boljše fotografiranje, namen knjige Fotografov pogled pa je predstaviti dejanski proces fotografiranja. Avtor, priznani angleški fotograf in novinar Michael Freeman, pravi, da gre za t.i. 'insajderski pogled' saj se z opiranjem na svoje bogate izkušnje želi približati razmišljanju fotografov, katerim so najpomembnejše odločitve tiste, ki se tičejo fotografij samih, torej razlogi za posnetke in njihov videz.
Več o knjigi Fotografski pogled, avtorja Michaela Freemana.
Novo na Metroplay: Razlike med Slovenijo in ZDA ter kako do sanjske službe? | Elvi Rwankuba
