"Uspeh. Uspeh. Uspeh. Vse za uspeh. Kako uspeti? Kdo je najbolj uspešen? Smo se zaslepili s težnjo po uspehu?" se tokrat sprašuje naša novinarka. Naj ti ta zapis da misliti.
"Nekoč sem imela visoke življenjske cilje, ki so zadevali številne dosežke in uspehe, zadnje leto sem jih zamenjala z dobrim počutjem in duševnim blagostanjem.
Z veseljem, pogumom, močjo, mirom in drugimi dolgočasnimi neotipljivimi dobrinami.
Morda sem se ustrašila, morda pa sem si dala možnost, da sem popolnoma zadovoljna sama s sabo in svojo prihodnostjo, tudi če ne uspem.
Z ramen sem si dvignila breme, ki ga ne nameravam nositi, čeprav se zdi, da je to od mene zahtevano.
Želim imeti dobro življenje in biti zadovoljna z njim, če bom to dosegla skozi uspeh, prav, če ne, tudi prav.
Uspeh ni končen, tako kot tudi neuspeh ni usoden. Tema dvema pojmoma dajemo veliko preveč pomena. Če ne uspeš, nisi nič. Tvoj obstoj je bil zaman.
Težnja po uspehu je tako zelo vkoreninjena v nas, da jo je skoraj nemogoče ubiti. In če jo, smo drugim hitro znani kot lenuhi, manjvredneži, strahopetci ...
Človek mora nedvomno imeti gonilno silo, želje, neke majhne, četudi spremenljive reči, zaradi katerih sveti.
Mora si želeti spreminjati, se premikati naprej, vzpenjati višje in kopati globlje, ni pa treba, da za vsako ceno stremi za dosežki, s katerimi se bo dokazoval sebi in drugim okoli sebe.
Drugim je vseeno za tvoje uspehe.
Tisti tvoji najbližji, ki so ponosni nate, ko uspeš, so v resnici tudi edini, ki jim tvoji uspehi niti malo ne spremenijo slike o tebi.
Lepo, da so pomembni tebi, a nikar ne pusti, da si na podlagi svojih uspehov ustvarjaš sliko o sami sebi. Ti si toliko več kot tvoj dosežek. Toliko več.
Dosežki in uspehi so kot antidepresivi. Takoj se počutimo bolje, prepričani sami vase, pomirjeni, a kmalu potrebujemo nov odmerek uspeha, ker nam nikoli ni dovolj.
Ker je le obliž na rano, ki jo lahko zacelimo le, če svojo identiteto zgradimo na čem bolj trajnem in trdnem kot na oddaljenih uspehih, za katerimi hitimo zaradi napačne ideje o samouresničitvi, zaradi tekmovalnosti, želje po odobravanju drugih in pritiska družbe.
Naj uspeh pride, sploh če si ga zaslužimo, naj nedvomno pride, saj nam lepša življenje, a naj bo le dodatek že tako izpolnjenemu življenju, in ne edini razlog zanj.
Družba ne potrebuje zgolj uspešnih dejanj. Potrebuje dobra dela.
Tudi terorist, ki je v zrak pognal železniško postajo, je bil uspešen v svojem dejanju. Verjetno celo tako uspešen, da je postal slaven.
Noro je, da uspeh pogosto proslavljamo brez konteksta, namesto da bi prostavljali uspehe znotraj dobrega konteksta.
Vsi bežimo za tem uspehom v upanju, da gremo v pravo smer, malo pa je takšnih, ki tečejo k močnim, tihim, pomembnim dejanjem dobrote, ki so veliko pomembnejša od inovacij, ki pogosto niso dosti več od visokoločljivega trneka ali digitalnega muholovca za potrošništvo.
Žeja po uspehu je postala takšna epidemija, da poceni odmerek zanjo na črnem trgu dilajo s številom sledilcev na Instagramu.
Nehajmo bezljati za uspehom, naš cilj naj postane pomen.
Poglejmo si omejitve uspeha. Uspeh niha skupaj z ekonomijo, uspeh se konča, če ne prej na dan, ko umremo, uspeha nikoli nimamo dovolj.
Na drugo stran tehtnice postavimo pomembnost.
Dejanja, ki so pomembna za ljudi in zemljo, bodo živela dlje od nas, pomen se kot prehlad prenaša naprej od človeka do človeka, živi in hrani tvojo dušo.
Če tako uspeh primerjamo s pomembnostjo naših dejanj, ta hitro zbledi.
Izjemno lahko je uspeti. Nešteto priročnikov obstaja na temo, kako. Malo težje je pustiti pomembno sled.
Najtežje od vsega pa je biti zadovoljen sam s sabo čisto tako, brez razloga. Poskusimo.
Napisala: Anamarija Lukovac
Preberi še: Moški razkrili trenutek, ko so ugotovili, da je ona tista prava!
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
