Tatu - več kot samo modni dodatek

Najprej malo zgodovine

In to precej razburkane! Zgodovina tetoviranja govori o vseh ekstremih človekovega čustvovanja. Je junaška, kruta, uporniška, romantična. Priča o želji po izkazovanju pripadnosti in nuji po izražanju individualnosti. O notranji potrebi, ki je niso izkoreninila ne ubijanja ne preganjanja in ne odloki, celo papeška bula ne. V tetoviranje so se vedno vmešavale avtoritete, zapovedovali oziroma prepovedovali so ga bogovi in gospodarji.

Pred aspirinom je bil tatu

Najstarejše tetovaže so odkrili nedaleč od tu, v Alpah na italijansko-avstrijski meji na telesu pet tisoč let stare mumije Otzi. Njen tatu je bil terapevtske narave, protibolečinski, saj je rentgen pokazal, da so bile pod z ogljem napolnjenimi navpičnimi rezi na koži Otzijeve kosti degenerirane. V antičnem Egiptu so se tetovirale plesalke, kar je razvidno iz slikarij na stenah grobnic.

Stari Kelti so častili živalska božanstva in svojo vero izkazovali s tetovažami. Antični Rimljani pa so verjeli v čistost telesa, zato je bilo tetoviranje prepovedano in namenjeno zgolj označevanju sužnjev in kriminalcev. A ko so rimski vojaki osvajali Britanijo, so jih navdušili modni dodatki britanskih vojakov, ki so tatuje uporabljali kot znamenja časti in poguma. Prvi Kristjani so si na čelo risali križe, a je to modo leta 787 papež Hadrijan prepovedal.

Telo pripoveduje zgodbo

Po križarskih vojnah je bilo tetoviranje v Evropi za nekaj stoletij izkoreninjeno, zato pa je še naprej cvetelo na drugih kontinentih. V 18. stoletju so evropski pomorščaki prišli v stik z ljudstvi srednjega in južnega Pacifika, kjer so imele tetovaže močan kulturni pomen. Ko so dekleta s Tahitija dosegla spolno zrelost, so jim ritnice pobarvali črno. Maori so na obrazih nosili znamenja pripadnosti družini in zgodbe o lastnih junaštvih – njihove glave so bile tako posebne, da so Angleži vse do leta 1831 trgovali z njimi.

Na Daljnem vzhodu je tetoviranje del kulture vse od 5. stoletja pred našim štetjem dalje. Rojstvo čudovitih orientalskih motivov, kot so zmaji, kače in češnjevi cvetovi, je deloma povezano z zakonom, ki je nižjim slojem prebivalstva prepovedoval nošnjo bogato okrašenih kimonov, deloma pa so tetovaže uporabljali kot 'make-up' kriminalnih žigov. Konec 19. stoletja je vlada to prakso prepovedala, zato je postala zaščitni znak japonske mafije Yakuze. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so ameriški cirkusi zaposlili tristo oseb, ki so bile tetovirane od glave do peta, nato pa so bile pol stoletja tetovaže stvar različnih manjšin: etničnih skupin, mornarjev, zločincev, vojnih veteranov. Šele v sedemdesetih letih so jih povzeli pankerji in bajkerji.

In danes? Sodeč po anketi, ki jo je opravil ameriški Cosmopolitan, ima enega ali več tatujev kar 38 odstotkov deklet med 18. in 34. letom starosti. Kako je pri nas, pa mi je povedal Dean.

Posebna osebna izkaznica

"Zame je tatu izraz moje biti, je obeleženje nekega dogodka ali življenjske faze. Vse to jemljem podobno kot Japonci ali Maori," začne svojo pripoved tetovator Dean. K njemu me je napotilo ljudsko izročilo, in ker vem, da si lačna sočnih novic, naj ti povem še to, da je to fant, ki so mu zaupale tudi manekenke in Playboyeve plejmejtke, skratka punce, ki tatujev ne kažejo samo fantom in ginekologom. Ja, tudi tam spodaj ima Dean vse več dela ...

... v glavnem v ČB-tehniki

"Lahko govorim o tem, kaj je meni v veselje, in ne, kaj obvladam," reče, medtem ko odgovarja na klice in si v koledar zapisuje termine. Recimo, da je pri zobozdravniku še vedno daljša čakalna doba in da se včasih novinarski poklic vseeno splača ... "Moja strast je vsekakor črno-beli realizem. To je poseben izziv, saj portret zahteva res veliko zbranosti. Danes na primer sem stranki delal psa, ki so mu ga ustrelili.

Dogodek je bil precej medijsko izpostavljen ..." Torej je bilo precej čustveno. "Še pri frizerju je čustveno, zakaj ne bi bilo tukaj? A če se vrnem k tvojemu vprašanju, v čem sem dober: vsakdo je najboljši v tistem, kar ga veseli. Tamara iz Izole se je na primer  usmerila v tradicinalne oziroma azijske motive, Dejan iz Prekmurja je zelo uveljavljen kot tetovator, ki na svet gleda v barvah ... A ker je vse v življenju relativno, svetujem, da si preprosto izbereš tetovatorja, katerega stil ti je najbolj všeč."

Lahko bi odprl tudi kozmetični salon

A ga ne bo – bivši dijak SŠOF je za to, da bi lahko sploh delal kot tetovator, namreč moral opraviti šolanje za kozmetičnega tehnika. "Tako je pač zaradi trapastih senilnih zakonov. V kozmetični šoli namreč ne pridobiš vsega potrebnega znanja za opravljanje svoje dejavnosti." Ampak ne veseli se prehitro, ker ti Dean, medtem ko boš pri njem, v studiu ne bo naredil še obrazne maske in tudi ne stiskal mozoljev. Potrebuješ pa za to delo veliko talenta in znanja iz risanja? "Odvisno od tega, kaj hočeš delati. Moraš imeti mirno roko, to ja, in vedeti moraš precej o anatomiji človeka."

Na začetku je bila grenivka

V osnovni šoli si vsi fantje želijo postati piloti, tetovatorji pa (še) ne. Dean je dobil idejo po koncu srednje šole, malo pa ga je pri tem spodbudil še prijatelj tetovator. "Večji del življenja sem motorist, in ker sem rad risal, sem se nekega dne vprašal, zakaj ničesar ne narišem na čelado in motor. Najprej sem se torej ukvarjal z airbrushem, od tu pa je pot do tetoviranja precej logična. Prvi tatu sem naredil sebi, eno črkico sem si narisal, ob tem pa sem komaj dihal in bil zelen v obraz, tako sem bil živčen. Nato sem nekajkrat poskusil na grenivki, dokler mi ni prijatelj v delo zaupal svojega stegna." In potem so se stegna množila, predvsem ženska. 70 odstotkov Deanovih strank je namreč punc!

Kako izbereš tetovatorja

"Preden prideš v salon, si najprej na spletu dobro oglej njegove izdelke. Takoj boš videla, kaj dela in ali je to tebi všeč. Vsakdo ima namreč svoj stil. Kazalec so izdelki, ne znane stranke. Nato lahko tetovatorja vprašaš po usposobljenosti. Certifikat, da je opravil šolanje za kozmetičnega tehnika, žal ne pove, koliko nekdo zna, je pa recimo zelo pomemben sterilizacijski izpit. Kot sem že rekel: pri nas si zakone izmišljujejo tisti, ki še niso videli mašince. To z mašincami in barvami pa je spet posebna zgodba.

Na žalost zdaj veliko ljudi hodi naokrog s skrpucali, narejenimi z mašincami z eBaya. Ta bum v svetu tetoviranja je prinesel zraven tudi Kitajce, ki ponarejajo za drobiž. Pa recimo, da se z mašincami še da kaj narediti, so pa še vedno problem barve. Poceni barve imajo veliko škodljivih primesi in tako pride do dermatoloških katastrof. Pametna stvar, ki jo lahko v salonu narediš, je torej tudi ta, da tetovatorja vprašaš, ali lahko vidiš certifikate barv. Vsaka barva mora imeti serijsko številko in nekaj priloženih listov, ki dokazujejo, kaj je v njej in da je bila testirana.

Vsak spodoben tetovator bo igle in gripe odprl in sestavil pred stranko. Ne bo šel v eno sobico zadaj ... Uporabil bo rokavice za enkratno uporabo in najbrž bo nosil tudi masko. Potem pa je tu še cena. Prenizka je lahko znak za alarm. Znani slovenski tetovator je nekoč rekel, da dober tatu nikoli ni poceni in neboleč. In s tem se popolnoma strinjam.

Ceno je seveda težko določiti, saj je treba vzeti v enačbo vse stvari, o katerih sem govoril. A če daste ženske vsak mesec veliko denarja za kozmetiko in čevlje, vsaj pomislite, da gre tu za nekaj, kar boste nosile vse življenje. Plačaš material, čas in znanje. Jaz poceni tatuja ne bi hotel. Ne bi šel k nekomu v stanovanje na umazan kavč. Za mojo kožo gre." Evo, punca, razbij prašička, če hočeš  kakovosten izdelek in ne maraš urgence. Na Deanovi strani pa si lahko prebereš tudi vse o pravilnem negovanju še svežega tatuja.

Kaj ja, česa ne

Pod vtisom oddaje o najslabših tatujih na nekem resničnostnem teve kanalu Deana še vprašam, kaj bi bila lahko slaba ideja. "Imen partnerjev načeloma ne delam, to je vedno slaba ideja. Sicer pa mi ni všeč koncept normalnega oziroma nenormalnega. Tetoviranje je že samo po sebi ubrisano. Tatuji na intimnih predelih se lahko nekaterim ljudem zdijo neokusni, a resnica je, da je tega veliko. Se pa izogibam mest, na katerih tatu ne bi bil estetski oziroma obstojen. Včasih tudi koga pošljem domov, ker nima jasnih idej. Velikokrat se mi zahvali in pride nazaj z boljšo idejo. V vsakem primeru pa vedno vizualiziram, kako bo neka stvar videti čez nekaj let. In potem delfinčki ne postanejo kiti ..."

Besedilo: Tina Torelli

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži