"Starša me zbadata, da sem debela, in mi govorita, da ..." (zapis žalostne Slovenke)

"Od vedno sem bila suho dekle, le bolj visoko. Že pri 5, 6 letih se spomnim, da sta me starša tehtala in dajala na dieto. V puberteti sem dobila obliko peščene ure, že zgodaj sem imela širše boke in ožji pas.

Moj oči mi je govoril, da sem debela, da je to grdo, da so najlepše punce, ki so ravne, in da take lahko nosijo vsa oblačila. Jaz svojih bokov nisem mogla spremeniti.

Potem je prišlo obdobje, ko sem zbolela za anoreksijo. Moja starša se tega še zavedla nista. Bila sem stara 15 let, visoka 170 cm in tehtala nekje okrog 47 kg. Jedla sem enkrat na dan, včasih niti tega ne. Spomnim se, da sta me starša pohvalila, da sem bila na valeti najbolj suha od vseh deklet. Moja mama mi je vedno govorila, kako je neka prijateljica bolj suha. Ko sem spoznala neko novo prijateljico in je še nista videla, sta me vedno vprašala, 'kakšna pa je, ali je bolj ali manj suha kot ti'.

Danes sem stara nekaj čez 20, visoka 172 cm in tehtam skoraj 60 kg. Imam košarico C, skoraj D, moja mami pravi, da je zato, ker sem debela.

Starša mi vsak dan nakazujeta, da imam široke boke, da me noben ne bo hotel, ker sem debela. Počutim se grdo in debelo," se je na priljubljen forum obrnila obupana Slovenka.

Najnovejša RAZISKAVA: Pari, ki živijo skupaj, se na dolgi rok izognejo TEJ resni bolezni

Takole iskreno ji je odgovorila ena uporabnica:

"Tole ti pišem iz osebnih izkušenj. Z namenom, da končno dojameš, kje je problem.

Začela bom kar direktno, brez dlake na jeziku … Tvoja starša nista vredna naziva starš. Pika. Vsak z vsaj malce znanja ti bo povedal, da nista zadovoljna sama s sabo in to projicirata nate. Verjetno nista zadovoljna niti s svojo postavo in s tem, da tebe žalita, sebi božata ego. Z enim stavkom ti bom napisala, kaj je čas, da narediš, in kar bi že davno morala … Pošlji ju v tri krasne in zaključi z njima.

Nista vredna tvoje ljubezni, časa in energije. Preden zaključiš, jima povej vse, kar ti leži na duši, in pojdi. Morda čez čas dojameta, in če si bosta poiskala strokovno pomoč, morda se kdaj spet zbližate.

Ampak zdaj postavi sebe na prvo mesto. In glede na tvojo starost si verjetno študentka in s tem imaš možnosti za internat ali sobo ali stanovanje. Najdi delo prek študenta in se osamosvoji.

Seveda ne pozabi na šolo in izobraževanje. To je najboljša investicija v prihodnost. Pa ne mislim na nek 'hud naziv' (seveda po lastni želji in izbiri), ampak izobrazbo, ki ti bo omogočila možnost za dobro zaposlitev in s tem normalno življenje.

Zdaj se bom pa še dotaknila osebnega dela, zaradi katerega sploh pišem …

Celo svoje življenje sem se, in občasno se še vedno, obremenjevala s svojo postavo. Moji vzorci so sicer drugje. V še slabši in hujši psihični zlorabi mame, ampak to v tem kontekstu, niti ni pomembno. Pri meni se je to delno projiciralo na sprejemanju svojega videza. Ker sem kot otrok vedno bila črna ovca, nič kaj lepa in posebnega kot ostala dekleta, ki so prejemala vso pozornost fantov. In poleg že omenjene psihične zlorabe sem zapadla v prenažiranje zaradi žalosti, bolečin, stresa itd. ... in kasneje bruhanje zaradi videza. Z eno besedo, bulimija.

Ker nisem imela potrebne pomoči, je zdravljenje trajalo dlje, kot bi moralo in smelo. Pa vendar mi je kmalu po dvajsetih, toliko, kolikor si ti zdaj približno stara, končno kapnilo, da ni problem v meni, ampak mami. Ona, kot slab starš in človek, ni bila niti vredna naziva, jaz pa sem bila uničena.

Z delom na sebi sem ugotovila, da bolj kot moj videz, je pomemben moj karakter. To, kdo sem. Moja notranja lepota. Po letih dela na sebi se je moja notranja lepota začela kazati tudi navzven. Pa ne, da sem zdaj neka huda lepotica. Daleč od tega.

Ampak, ko sem se končno sprejela, so mi počasi začele postajati všeč stvari na meni, ki so me prej motile. Sem, kakršna sem. Kar lahko izboljšam s telovadbo in zdravo prehrano, to storim. Kar ne morem, sprejmem. In malenkosti, ki marsikomu niso všeč, sem začela sprejemati in nanje gledati z drugačnega vidika.

Vseeno mi je, ali sem komu všeč ali ne … Edina oseba, s katero živimo, smo mi sami. To je bistvo. Zato moramo v prvi vrsti biti všeč sebi. Predvsem to, kdo smo. Videz je drugotnega pomena. Ker še takšna lepotica, če ni dobra oseba, odbija.

In ko se boš naučila sprejemati in se imeti rada, ti bo vseeno, kaj kdo misli in govori. In nikoli, za božjo voljo, nikoli ne škodi sebi (ali komurkoli drugemu, seveda). Anoreksija je namreč samouničevanje. Poišči si strokovno pomoč. V teh časih je mnogo bolj dostopna in na voljo vsem.

In gospodična, zavedaj se, da, sodeč po opisu, imaš popolno postavo. Mnoge si jo želijo. Mnoge (žal) počnejo vse, da bi jo imele. In četudi ni popolna, bodi hvaležna za svojo postavo in videz.

Tvoje telo je tvoj tempelj, tvoj dom. V svojem telesu boš živela celo svoje življenje. Zato ceni svoje telo in z njim ravnaj spoštljivo, ljubeče, neguj ga, hrani z dobro in kakovostno hrano, pij veliko vode in zdrave tekočine, gibaj se, pleši, pojdi v naravo in, predvsem, živi.

Ni je lepše kot zdrava ženska, s postavo kakršnokoli že, da je samozavestna, se spoštuje in se ima rada.

Pri takšni ženski niti postava z viškom ali manjkom kil ne 'pokvari' videza. Ker izžareva nekaj več. In ženska, ki se ima rada, tudi notranje sije. Notranja lepota je namreč tudi to, da se imaš rada."

Kontracepcijska TABLETKA: 8 situacij, v katerih NE BO delovala (dobro je vedeti!)

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol