Sram me je

Ste se že kdaj znašle v situaciji, v kateri ste se počutile kot največja trapa in kvalificiran dvorni norček obenem? Medtem ko so vas prebadali pogledi okolice, pa ste rdeče kot kuhan rak lezle vse globlje vase ter si želele samo tega, da bi vas pogoltnila zemlja?

Če vas podobni občutki navdajajo samo v primerih, ko npr. sesujete polico v trgovini ali šarmantnega sodelavca polijete z vročo kavo, potem je taka reakcija popolnoma običajna in nenevarna. Vsi bolj ali manj pogosto padamo v nerodne situacije, ki nas spravljajo v zadrego. Če ste trdna in samozavestna oseba, vse skupaj vzamete kot lekcijo ali dogodivščino več, si zažvižgate in greste naprej.

Problem nastane, kadar vas poleg občutka kratkotrajne zadrege začnejo navdajati še občutja razvrednotenja, nespoštljivosti, ponižanja, skesanosti in potrtosti. V primeru, da se teh občutij nikakor ne morete znebiti, temveč jih le še stopnjujete ter se z njimi trpinčite, ste resno obremenjene s sramom. Morda se sliši pretirano, toda dolgotrajnejši občutki sramu lahko povzročijo težke psihične motnje, od anoreksije do različnih nevroz. Zato ga nikar ne hranite v sebi, temveč se naučite sram prepoznati in premagati.

Sram – človekov prikriti sovražnik

Sram lahko definiramo kot bolečo čustveno reakcijo na doživljanje lastnega jaza, ki je neuspešen in nesposoben izpolniti cilje idealnega jaza. Občutimo ga, kadar smo na nek način šibke, neuspele ali umazane izpostavljene očem drugih (ali notranjemu očesu lastne vesti) ter pričakujemo odgovor v obliki zaničevanja, razvrednotenja ali poroga.

Ta zelo kompleksen duševni pojav se pojavlja v naslednjih treh oblikah: a) kot specifična vrsta zaskrbljenosti ob grozeči nevarnosti izpostavljanja in ponižanja; b) kot čustveno-čutna reakcija, ki jo, če je manj intenzivna, občutimo kot zadrego, ob večji intenzivnosti pa kot občutek ponižanosti, razveljavitve, sramote; c) kot karakterna značilnost sramežljive, plahe in skromne osebe.

V naši kulturi sram sicer ni ravno tabu tema, vsekakor pa je prezrt in podcenjen. Njegove korenine ležijo že v zgodnji socializaciji; uporaba vzgojnih metod, ki pri otrocih vzbujajo občutja sramu, je nadomestila uporabo kazni. Z dežja pod kap, torej. Starši v vzgoji svojih potomcev pogosto uporabljajo sramotenje, besedno in nebesedno izražanje prezira ter grožnje z odvzemom ljubezni.

Tipična reakcija ob družbeno nezaželenem otrokovem dejanju je naslednja: “Ne maram te, ker si tako poreden, sram naj te bo!” Otrok se tako začne doživljati kot globalno slab in neuspešen, namesto da bi kot neprimerno ocenil samo svoje dejanje. Veliko bolj primerna vzgojna metoda je grajenje dobre otrokove samopodobe ter utrjevanje samozavesti.

Pojem sram se pogosto pojavlja v povezavi vnašanja naših norm in naših občutij v drugega človeka ali drugih v nas. Skoraj obvezno je prisotna tudi moralna in spolna komponenta. Sram je zelo učinkovit mehanizem, s katerim skuša družba svoje člane prisiliti k poslušnosti in k neekscesnemu vedenju.

Najhujša nočna mora s sramom obremenjenih ljudi je razkritje lastnosti ali občutkov, ki jih imajo za neprimerne, slabe, pohujšljive, umazane. Bojijo se, da bodo drugi odkrili, kakšni ‘v resnici so’ – nesposobni, nezaželeni, nevredni ljubezni, sprevrženi. Ali pa, da bi kdo izbrskal ‘strašne skrivnosti’ o njih samih, ki večinoma izvirajo iz travm, ki so nastale v oroštvu ter imajo neverjetno moč obvladovanja posameznikove duševnosti.

Oseba, ki pozna ‘temne strani’ naše osebnosti, nas lahko po mili volji izkorišča, obvladuje in zlorablja. To se kaže zlasti v večletnem molku pri žrtvah posilstva in pedofilije. V ozadju se skriva strah, da bi izdali pričakovanja svojih staršev, jim pokazali, kako ’grdi’ smo v resnici, ter tako izgubili njihovo ljubezen. Starše kasneje lahko nadomestijo druge pomembne avtoritete, včasih pa jih celo popolnoma ponotranjimo.

Sram je izredno neprijetno in boleče čustvo, ki ga pogosto skušamo izriniti iz zavesti z manj bolečimi nadomestnimi čustvi, kot so npr. bes, prezir, zavist in celo depresija. Oseba izraža prezir in bes do svojega okolja, ki ga zaznava kot ogrožujočega, ker ne zadovoljuje njenih potreb po sprejetosti, odvisnosti, idealizaciji. Ta bes pogosto spremlja tudi nasilniško vedenje, ki ustvarja kratkotrajno iluzijo moči. Izražanje besa pa hkrati poveča občutke sramu, in začarani krog je sklenjen.

Kako premagati sram

Pogosto smo preobčutljive na mnenje, ki naj bi ga drugi imeli o nas ter mu pripisujemo preveliko težo. Ste prepričane, da vas ljudje nenehno ocenjujejo, prežijo na vsak vaš gib ter opazijo prav vse vaše pomanjkljivosti, tudi namišljene? Resnica je, da smo ljudje vse preveč zaposleni sami s seboj, da bi se lahko poglobljeno posvečali že eni sami osebi, kaj šele množici ljudi, s katerimi prihajamo v stik. Žal, ali pa na srečo, smo za druge ljudi mnogo manj zanimivi, kot si mislimo.

Pomislite, kako natančno ve opazujete ljudi in koliko napak opazite – verjetno ne prav dosti. Če vas niti to ne prepriča, enostavno naredite preizkus. Izberite si določeno situacijo ter premislite, koliko napak ste, po vašem mnenju, naredile. Potem prosite znanko (ali še bolje, znanca), naj vam iskreno opiše, kako je ona sama videla vašo vlogo v tej situaciji. (Isto velja za osebnostne lastnosti ali kaj podobnega.) Primerjajte rezultate in videle boste, da vas drugi nikakor ne ocenjujejo tako kritično, kot to počnete same. Zelo verjetno boste pozitivno presenečene nad njihovim mnenjem.

Sram ima seveda veliko globlje korenine. Dobro premislite, česa in zakaj se sramujete. Ne sprejemate svojega telesa, svoje ženskosti? Se vam zdi, da ste na vseh področjih manjvredne, neuspešne in nepriljubljene? Da tako ali tako ne zaslužite česa boljšega, saj ste preveč debele, nesposobne? Napaka!!! Zavedati se morate, da ste enkratne, čudovite in vredne spoštovanja že samo zato, ker ste. Ker obstajate.

Vaše psihične, fizične ali katere koli druge lastnosti ne igrajo pri tem nobene vloge. Človeka vredno življenje vam pripada že zato, ker pač živite. Ravno toliko pravice do ljubezni in sprejetosti imate kot vsi ostali. Ni pomembno, ali ste gospodinja ali uspešna menedžerka, bunkica ali trlica, življenje je tu zato, da ga živite. Da ga zajemate s polno žlico ter brez sramu ali krivde uživate v njegovih sadovih. Pozabite na puritansko vzgojo in krščanske nauke.

Ljubite in sprejmite same sebe, tako vas bodo lažje ljubili in sprejeli tudi ljudje okoli vas. Dajte jim možnost, da vstopijo v vaše življenje. Sprejemajte dobra mnenja o sebi, o slabih pa premislite in jih zavrzite. Vedno in povsod se zavedajte, da imate že samo zaradi svojega obstoja neodtujljivo pravico do dobrih stvari v življenju. Le možnost jim morate dati.

Opomba: primeri so vzeti iz: Sram: zbornik prispevkov; 4. Bergantovi dnevi, Lj., 1995. Imena žensk so izmišljena, nikjer pa ni navedena starost ali zaposlenost pacientk.

“Vem, da sem grozna ...”

Misli žensk, ki so zaradi sramu poiskale strokovno pomoč

• “Videnje sebe prenašam na druge. S svojimi očmi – iz njih – gledam sebe. In kakšno se vidim? Ne dovolj pametno, lepo, dobro, preveč zmedeno, nesamozavestno, štorasto. In ker verjamem v to, da lahko ljudje vse takoj opazijo, me je strah in sram. Zelo se bojim nesprejetosti.” Anica

• “Sram me je, ker ne sprejemam sebe in tega, da sem ženska. Sram me je, ker sem spolno bitje – in zdi se mi, da se ne morem skriti in da vsi moški to opazijo. Zelo me je sram mojega telesa. Najraje bi se skrila. Sram me je, da sem – in da sem taka, kot sem.” Danica

• “Vem, da sem grozna, grda, da me ne more nobeden več videti takšne! Toda ko mi je brat povedal, da ga je sram, ker je moj sorodnik, mi je prekipelo. Rekla sem mu, naj se me odpove.” Klara, ko je trpela za anoreksijo

Mateja Černič

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži