Dvigni roko, če pogosto padeš v črno luknjo internetnega zalezovanja svojega bivšega, koplješ za podatki potencialnega bodočega fanta ali se naslajaš nad življenjem sošolke iz osnovne šole, s katero si že davno izgubila stik.
Se na vse pretege trudiš najti identiteto fanta, ki si ga v soboto spoznala v baru, a je vse, kar si si zapomnila o njem, to, da se imenuje Rok in študira arhitekturo? V nepreglednem številu filmskih junakinj pa si se od majhnega vedno najbolj poistovetila z Veronico Mars.
Presenečaš sebe in druge s svojimi FBI veščinami in zdi se ti, da bi lahko od tega živela. Se ti zdi misel na to, da si plačana, da odkrivaš skrivnosti in v preobleki slediš neki osebi, vznemirljiva?
Kakšno je v resnici delo zasebne preiskovalke, nam je zaupala Mateja Šober Ažman, ki skupaj s svojim možem že nekaj let uspešno vodi detektivsko agencijo Detekta.
Matejo je v detektivske vode potegnil mož Aleš. Čeprav pravi, da je bila najprej skeptična, ali je to sploh pravi poklic zanjo, je leta 2016 pridobila detektivsko licenco in z nabiranjem delovnih izkušenj spoznala, da se veliko ljudi srečuje s podobnimi težavami, s kakršnimi se je pred opravljanjem svojega dela srečevala tudi sama. To ji pomaga pri svetovanju in poistovetenju s strankami.
V Sloveniji se večinoma srečuje s primeri, povezanimi z delovnopravno zakonodajo in disciplinskimi postopki, ki vključujejo preverjanje upravičenosti bolniških odsotnosti, stroškov prevoza na delo in z dela, odpovedi pogodb ... Prav tako ni zanemarljiv odstotek naročnikov fizičnih oseb, ki potrebujejo dokaze za razne sodne postopke, kot so delitev premoženja, skrbništvo nad otroki ipd.
Kako se profesionalno lotiti dela?
"Način zbiranja informacij je zelo odvisen od primera do primera," pravi Mateja. Prvi korak, ki je hkrati tudi najpomembnejši, je temeljit pogovor s stranko (naročnikom) in priprava na posamezni primer. O osebi, ki jo obravnava, mora izvedeti čim več, npr. kje živi, s čim se ukvarja, spoznati mora njene navade ...
"Stalen urnik ali tipični dan v tem poklicu ne obstaja," pravi Mateja in pojasnjuje, da se pogosto ukvarja z več primeri hkrati in da so pogoji dela včasih težki. Več ur na primer sedi v avtu na mrazu ali vročini in čaka na trenutek, ko bo lahko v fotografski objektiv ujela ključni trenutek.
Pod krinko
V njenem vozilu je vedno nekaj različnih kosov oblačil in pokrival, zunanji videz mora namreč kdaj spremeniti, sploh če dlje časa spremlja določeno osebo. Pravi, da imata z možem prednost, da delata skupaj, saj lahko 'igrata' zaljubljenca, sicer pa je sama že bila sprehajalka psov, medtem ko je mož Aleš v nekaj primerih prevzel vlogo poštarja, pravi.
Delo zunaj okvirjev je seveda vznemirljivo, a hkrati tudi težje predvidljivo. Včasih te zapelje tudi v neprijetne situacije. Mateja se zelo živo spominja primera, ko sta se na terenu srečala žena in mož s svojo ljubimko.
Soočenje je bilo težko, zelo čustveno in seveda malce neprijetno, se je pa k sreči v redu izšlo, če za tako situacijo sploh lahko uporabimo ta izraz.
Družbena omrežja, aplikacije in dostopnost podatkov
Mateja prikimava dejstvu, da so družbena omrežja tudi za detektive odlično orodje za pridobitev podatkov o določeni osebi in so jim v pomoč pri reševanju primerov. In kje je tista meja med nedolžnim pregledovanjem profila in neprimernim zalezovanjem?
"Po naravi smo radovedni in zato prebiramo vse mogoče novice, objave, spremljamo ljudi na družbenih omrežjih ... Vse to se mi zdi človeško in sprejemljivo. Če pa določena oseba na neprimeren, nesramen ali vsiljiv način stopi v stik z drugo osebo (naj bo to prek družbenih omrežij ali osebno), pa je to prestop meje zdravega okusa," pravi detektivka.
Zaključuje, da stoodstotnega zavarovanja pred nezakonitim posegom v zasebno življenje ni. "Vedno se bodo našle osebe, ki so dovolj iznajdljive. Takšni ljudje se redko ozirajo na integriteto druge osebe, saj je njihova potreba po nadzoru močnejša," pravi Mateja. Na podlagi izkušenj še dodaja, da se pogosto ljudje, ki se soočajo z določenimi težavami, najprej sami lotevajo reševanja situacij, čeprav pa bi bilo bolje, da bi se po nasvet obrnili na strokovnjake. Včasih namreč 'trdni dokazi', ki jih lahko zberemo sami, na sodišču ne veljajo.
Besedilo: Nina Vidrih,
Fotografija: Shutterstock
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
){kind=link}