'Pravijo, da negujemo predsodke zato, da nam ni treba kar naprej razmišljati s svojo glavo. Iz okolja enostavno sprejmemo neke vrednote, stališča in norme in o tem ne premišljujemo prav poglobljeno,' je prepričana univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar Pucko.
S predsodki se skratka ne rodimo, temveč jih pridobimo. So nekje okoli nas in hitro postanejo del nas v osmišljanju našega okolja.
'Žal predsodek vedno opredeli sovražno stališče do objekta napada, je tog in neobčutljiv za morebitne nove podatke, ki bi lahko recimo spremenili naš pogled. Povsem sem prepričana, da ima vsakdo od nas kakšen negativen in smotan predsodek, ki se ga drži. Prek predsodkov z lahkoto obsojamo druge ljudi, sami pa ostanemo na varnem, češ, ker so oni drugačni od nas ali razmišljajo na svoj način, so pač čudni ali nesprejemljivi. Razmišljam sama pri sebi in poskušam biti objektivna, kje pri meni ležijo predsodki in do koga? Hm, res se včasih norčujem iz sebe, ko rečem, da nečesa pač ne razumem, ker sem očitno 'bjonda' (no, v resnici sem trenutno rdečelasa), torej četudi rečeno v hecu, nekje v sebi očitno nosim predsodek, da so svetlolasi ljudje morebiti manj razgledani, sploh lepe blondinke. Uh, vem, zdaj tvegam srd lepih dolgolasih dam. Brez zamere! Želim povedati, da predsodki opredelijo nas same in nas zelo omejujejo v sposobnosti razmišljanja širše.'
Po drugi strani pa Melita Kuhar Pucko, ki vodi projekt Svetovalnica, še meni, da predsodki ljudi tudi združujejo, saj jih druži sovraštvo in nestrpnost do drugačnih ljudi, kot so sami:
'Vsi vemo, kako številni ljudje s spolnimi predsodki reagirajo na primer pri paradi ponosa, ko so nestrpni in netolerantni do ljudi, ki stopajo v povorki in izražajo svoje mnenje. To je le en majhen primer, ki pa ogromno pove o tem, kako nas je strah drugačnosti in vsega, kar za večino predstavlja 'odklon' od obče sprejemljivega vedenja in razmišljanja. Poudarjam in učim, da bi le bilo več posameznikov, ki bi si upali razmišljati 'out of the box', torej iz okvirjev privzgojenih in naučenih vzorcev, ko bi uporabljali lastne možgane in izkušnje za zaznavo realnosti in okolja, v katerem živijo. Najlaže je trositi obsodbe, mnogo težje je biti toleranten, strpen in imeti razumevanje za soljudi. Namreč, nihče od nas ne ve, kje ležijo vzroki za neke reakcije ali določena ravnanja, ki opredelijo nekoga. Opazimo posledice. In jih obsojamo. Negujemo svoj predsodek.'
Pa si sploh lahko predstavljamo, kakšen bi bil svet brez predsodkov, etiket in ocenjevanja vedenja drug drugega?
'Mogoče bi postal presneto dolgočasen? Ali pač končno umirjen in pravičen? Skozi predsodke se hranimo z bolečino drugih. Kajti mi smo seveda nezmotljivi in sploh in oh zveličavni, vsi odkloni pa morajo biti sankcionirani in zasmehovani. Vemo za nasilne primere odzivanja skupnosti do drugačnih.'
S predsodki mora opraviti družba kot celota, pa tudi vsak posameznik sam. Veliki met mu lahko uspe šele, ko končno prične zares misliti malce bolj s svojo glavo in se ne pusti pritiskom okolja.
Na tem mestu ti v branje priporočamo tudi:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
