Se ti zdi, da nimaš takšne sreče v življenju kot drugi, morda nisi zadovoljna s svojim videzom ali si večkrat žalostna, morda celo depresivna? Naša urednica zdravja, Petra Arula, se je naučila preproste metode, ki jo lahko uporabljaš 24 ur na dan in je zastonj!
"Ne more biti lažje, rezultat pa so veliko več(krat) obrnjene ustnice navzgor," pravi Petra. Te zanima metoda življenja nad črto? Preberi njen zapis:
Živim nad črto ali pod njo? To vprašanje si zadnje čase nenehno zastavljam, saj je preprosto in hkrati močno orodje, ki me ves čas spominja, kje sem s svojimi mislimi, dejanji, kam so obrnjene ustnice.
Moja mantra, motivacijski izrek ali vprašanje, ko se mi pobesijo ustnice, je: Živim nad črto?
Kakšno črto?
Pred nedavnim mi je mag. Janka Bergel-Pogačnik, čudovita ženska in nadpovprečna pedagoginja, omenila življenje nad črto ali pod njo.
"Pod črto so ravnanja, ki kažejo, da nimamo nadzora nad lastnim življenjem. Ravnanja, kot so opravičevanje, iskanje krivcev in celo vdaja v situacijo, nas pehajo v kriticizem in neaktivno spopadanje s problemom," je razložila in dodala: "Nad črto pa je zmožnost odgovoriti na problem, iskanje možnosti rešitve in seveda akcija. Nekaj je treba narediti. Pod in nad črto – oboje sta procesa. Mi z ravnanjem pa se lahko hitro dvignemo ali spuščamo glede na črto."
Jankine besede so name naredile močan vtis – takoj sem začela premišljevati o tem, kje sem ta trenutek, kje po navadi v življenju.
Linija odgovornosti
Linija odgovornosti (ki jo je Janki razkril mag. Jani Prgić – in s svojim opisom navdušil tudi mene), je črta, na kateri so vsi naši problemi.
Naše razmišljanje in posledično naše ravnanje, odzivanje na probleme pa nas pahne v življenje pod ali nad črto. Kmalu bodo minili trije tedni, odkar se v trenutkih, ki mi niso najbolj všeč ali ko se v svoji koži ne počutim najbolje, vprašam, kje sem ta trenutek – nad črto ali pod njo.
Ni lahko in ni težko – ko se enkrat odločiš, da boš stoodstotno odgovoren za svoje življenje in hkrati vse, kar se dogaja okrog tebe, si sprejel precejšnje breme. Ampak, veste kaj?
Končno sem si oddahnila – živim nad črto!
Ja, končno sem se oddahnila, saj sem se odločila, da bom živela zgoraj. Nad črto. Vsi smo doživeli že veliko sranja ali kot ga je preimenovala še ena nadpovprečna učiteljica življenja Lenja Faraguna – gnojila.
Namesto da nam vse skupaj smrdi, pognojimo svoj vrt, naj zraste na njem kaj lepega, dišečega, okusnega.
Bodimo plodoviti, uporabimo svoje izkušnje, tudi tiste, ki so nekoč smrdele, za dobro. Dobro nas, dobro človeštva. Še ena dobra lastnost tega, da živim nad črto, je močan občutek odgovornosti, zaradi katerega nenehno moram delati dobro. Že veliko znanstvenih študij je pokazalo – ko delamo dobro, ko pomagamo ljudem, se v nas sprožajo hormoni sreče. Ko se v meni sprožajo hormoni sreče, se več smejim. In tudi zato živim nad črto.
Velik nasmeh – živim nad črto
Življenje me je že nekajkrat nič kaj prijazno butnilo. Zdi se mi, da so se ti udarci, čeprav niso bili fizični, zarisali na mojem obrazu. Ustnice so padle navzdol – pod črto. Moj nasmeh se je povesil. Ko se takšna zagledam v ogledalu ali oknih kakšne stavbe, se kar zdrznem.
Ne, takšna – pod črto – si nisem všeč.
In potem pomislim na Jano Kotesko, še eno čudovito žensko, ki sem jo spoznala pri njenih rosnih 26 letih, ko se je zdravila za rakom. Lepotica, ki je ostala brez las in prsi. A ne brez širokega nasmeha. Lansko leto sem spet delala intervju z njo (preberete ga lahko tukaj) in spet me je navdihnila s svojim pozitivizmom.
Zanjo vsekakor velja izrek: Živim nad črto. V intervjuju mi je zaupala, da je hvaležna za raka tako zgodaj, saj ji je pokazal, kaj je v življenju res pomembno, in ji tega ni bilo treba ‘iskati’ do 70. leta. Jana ne životari, temveč živi. In prepričana sem, da z razorožujočim, čistim, lahkotnim nasmehom tudi jaz živim nad črto. Zato, Jana, se od najinega zadnjega srečanja, ko sva bili govorki na okrogli mizi I am all woman in sem se neštetokrat ujela z ustnicami navzdol v skrbi, da bom povedala kaj pametnega, medtem ko si ti žarela, še večkrat spomnim nate, na to, kako lahkotno, dobrovoljno in z nasmehom – vsekakor pa nad črto – živiš svoje življenje. Velika učiteljica si, če se tega zavedaš ali ne.
Hvala, življenje, za (ne)naključja – da lahko živim nad črto
V zadnjem tednu sem res veliko premišljevala o svojem življenju, o tem, koliko ga vodim jaz in koliko se prepustim toku, kakršenkoli že je, naj mi je všeč ali ne.
Ko mi ni všeč, da me suče sem in tja ali da me lenobno vodi po kalni vodi, životarim. Ko v velikem stresu hitim, da bi vse opravila (četudi imam te opravke oz. svoje delo sicer rada), ne živim, temveč životarim. Takrat sem pod črto. In tega nočem več. Kot tudi nočem nikogar prepričevati v svoj prav, se prepirati, brez pomena – četudi se mi takrat zdi s pomenom – živcirati.
Ko živim nad črto, vse to odpade. Takrat sem prav vsak trenutek odgovorna za to, da ga maksimalno izpeljem – naj gre za vzgojo hčerke, lektoriranje, izvajanje pravega giba na vadbi ali lenobno ležanje pod drevesom. Ko sem v trenutku, Živim. In takrat živim nad črto.
Napisala Petra Arula, urednica zdravja
Še več Petrinih zapisov lahko najdeš na strani pisano.si.
Fotografija: Unsplash.com/@Pete Bellis
Preberi še: V življenju je mogoče prav vse! (kako uresničiš vse skrite želje in cilje)
Priporočamo tudi: Stvari, ki jih v svojem življenju prični delati takoj ZDAJ (da boš srečnejša)!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
