Prehodila sem 800 km in preživela

'Ti si čist’ nora,' mi je na mojo odločitev, da se odpravim na slavno romarsko pešpot v Španiji, imenovano Camino de Santiago, odgovorila večina prijateljev in znancev. Ko sem potem še navrgla, da bom šla tja sama, je bilo sploh vse narobe. “Kaj če se ti kaj zgodi? Če si zlomiš nogo? Kako boš to sploh fizično zdržala?” Vse to so bila seveda osnovna in zelo pomembna vprašanja, na katera sem si morala tudi sama odgovoriti. Tako sem si vzela leto dni časa in izdelala podroben načrt svojega podviga.

Kaj je Camino?

Camino po špansko pomeni pot, Santiago pa je španska različica imena Jakob, kar bi torej po slovensko prevedli kot pot svetega Jakoba. Legenda pravi, da so enega od Jezusovih apostolov po njegovi smrti morali iz Francije skrivaj prepeljati v Španijo. Pot jih je vodila prek Pirenejev na francoski strani v špansko pokrajino Navarra, od tam pa naprej po severnem predelu Španije skoraj do Atlantskega oceana v Galiciji.

Ko so v 9. stoletju v katedrali v Santiagu odkrili domnevno grobnico sv. Jakoba, so se tja začeli odpravljati številni romarji, ki so hoteli grobnico videti na lastne oči. Med drugim je romarsko pot opravilo tudi mnogo kraljev in kraljic, med njimi slavna kraljica Isabela Portugalska, znana po naklonjenosti do pustolovca Krištofa Kolumba, v sodobnem času pa so med najbolj znanimi romarji Shirley MacLaine, Anthony Quinn in Paulo Coelho.

Verski fanatizem?

Sploh ne. Beseda romanje res pri marsikomu zbuja podobo verskih blaznežev, ki se po kolenih plazijo do svetega kraja, vendar te lahko takoj potolažim, da na Caminu česa takšnega ne vidiš. V Santiago se dandanes ljudje odpravijo iz zelo različnih razlogov.

Amaterski športniki želijo na ta način preskusiti svoje fizične sposobnosti, nekateri bi se radi v samoti zbližali sami s seboj in rešili kakšno pomembno težavo, ki jih muči v življenju, spet drugi čutijo, da jim bo Camino služil kot vir močnega duhovnega navdiha. Nekdo se je odločil pot prehoditi v imenu svoje umrle mačke. Razlogov za romanje je torej nešteto, vsi po vrsti pa služijo kot pomembna motivacija, ki te ves čas žene k cilju.

Moje sanje, moja odločitev

Sama sem se za pot odločila potem, ko mi je v roke prišla knjiga Shirley MacLaine z naslovom Camino: postezi zvezd. Kot astrologinja in regresoterapevtka sem knjigo z velikim zanimanjem prebrala in nisem si mogla kaj, da ne bi z občudovanjem vsrkavala avtoričinih misli in pripetljajev, ki so se ji zgodili na poti.

Med branjem knjige sem sicer pomislila, kako lepo bi bilo, da bi se še sama odpravila takšnemu doživetju naproti, vendar so bile to zgolj sanjarije. Sama se niti slučajno nisem imela za tako pogumno, da bi se odpravila na takšen podvig. Če nič drugega sem dvomila v svoje fizične sposobnosti. Shirley, na primer, se je odločila, da bo celotno pot prehodila v tridesetih dneh, kar pomeni, da je na dan morala prehoditi približno 25 km.

Sama niti približno nisem bila sposobna česa takšnega. Glede na to, da je bila telovadba vse od osnovne šole moj najbolj osovraženi predmet, si lahko misliš, da nisem nikoli niti s prstom mignila za telesno kondicijo. Še k prijateljici v tretje nadstropje sem vedno komaj prisopihala. Potem pa me je nekega dne kot strela z jasnega prešinilo: “Marta, dovolj si sanjala, čas je, da nekaj ukreneš!”

Na trening!

K sreči sem imela nekaj prijateljev, ki so se že pred menoj ojunačili in se posvetili redni telovadbi. Tako sem prišla v stik s Petrom Beletom, razumevajočim in prijaznim trenerjem fitnesa na Kodeljevem, in mu podrobno razložila, kakšni so moji načrti. Peter je bil eden od redkih, ki se ni zgražal nad mojo odločitvijo, da se odpravim na romanje. Nasprotno, zamisel se mu je zdela odlična in bil me je pripravljen vzeti pod svoje okrilje.

To mi je seveda dalo še dodaten zagon in tako sva začela redno trenirati. Dvakrat do trikrat na teden sem pridno vstajala ob zgodnji uri in se posvečala dvournemu ‘nabiranju mišic’. Počasi sem začela spoznavati pomen redne telovadbe in veselila sem se vsake ‘mišične’ spremembe na svojem telesu. Hoja je postala zame nekaj vsakdanjega in mestnih avtobusov skorajda nisem več uporabljala.

Po šestih mesecih discipliniranih treningov sem bila v takšni kondiciji, kot še nikoli v življenju, s tem pa je izginil tudi moj strah pred tem, da ne bi zmogla na dan prehoditi 25 kilometrov. Mesec dni pred odhodom se bila v duhu že na poti in komaj sem čakala, da napoči dan D.

Mednarodna udeležba

Romarskih poti, ki vodijo do Santiaga, je veliko. Nekatere se začnejo v Franciji, druge v Španiji, tretje na Portugalskem, nekateri romarji pa jo začnejo kar pred svojim pragom. V skladu s tem se spreminja tudi dolžina poti.

Sama sem se odločila za domnevno najbolj izvirno romarsko pot z imenom Camino Francés, ki se začne v francoskem mestecu ob vznožju Pirenejev z imenom St. Jean- Pied-de-Port. Prav tu naj bi se začela dolgotrajna odisejada, na katero so se odpravili varuhi posmrtnih ostankov apostola Jakoba. Nič čudnega torej, da je med romarji ena od najbolj priljubljenih začetnih postaj.

Samo na dan, ko sem tudi sama začela trnov 27 km dolg in 1300 m visok vzpon po Pirenejih, se je na pot podalo več kot petdeset romarjev. Skupinica se je z vsako novo etapo samo večala, presenetila pa me je tako starostna kot narodna sestava romarjev.

Študentje s Portugalske, ZDA, Španije, dijakinji z Nizozemske, upokojenci iz Nemčije, Francije, Poljske, Španije, stari in mladi zakonski pari iz Švice, Nizozemske, Belgije, zaljubljenci iz Nemčije, Avstrije, Italije, posamezniki s Češke, Poljske, Madžarske, iz Anglije, Brazilije, Argentine, Japonske, Južne Afrike, Kostarike ... Celo mladega korejskega duhovnika sem spoznala, kar je seveda posebne vrste doživetje.

Takole zbrani z vseh koncev sveta, večinoma popolnoma neizkušeni pohodniki, smo se vsak dan posebej medsebojno spodbujali, v poznih popoldnevih po osmi uri zvečer ali po več urah hoje drug drugemu oskrbovali žulje, se masirali in si posojali kreme, ki bi vsaj nekoliko ublažile bolečine, s katerimi se slej ko prej začne spopadati vsak romar. Vnetja, otekline ter druge poškodbe v gležnjih, tetivah, golenicah, kolenih in kolkih so bile kmalu sestavni del našega vsakdanjika, tudi mojega.

Darovi in strahovi

Ob vsej človeški toplini, prijaznosti in solidarnosti, ki jo doživljaš na Caminu, so bolečine bolj ali manj postranska zadeva, čeprav se ne moreš izogniti strahovom, ki se sem in tja prikradejo v tvoje misli in načenjajo tvoje samozaupanje. Toda z vsakim novim kilometrom, ki ga narediš kljub ves čas prisotnim bolečinam in težkemu nahrbtniku, bolj zaupaš vase, želja priti na cilj pa postaja čedalje močnejša.

Poleg tega se začneš počasi zavedati tudi spremembe kvalitete življenja, ki je povezana z vsakodnevno romarsko rutino. Vstajanje ob zgodnji uri, zajtrk, hoja do zgodnjega ali poznega popoldneva, odvisno od tega, koliko kilometrov si se odločil narediti na dan, nastanitev v skromnem romarskem zavetišču (vstop je zagotovljen le s tako imenovanim romarskim potnim listom, v katerem se počasi zbirajo žigi, ki jih dobiš v vsakem zavetišču posebej), ročno pranje perila ...

Zdaj boš seveda pomislila, da vse skupaj spominja na asketizem in tipično romarsko odrekanje, toda lahko mi verjameš, da je to zgolj stvar odločitve. Sama se tako kot na Caminu že dolgo nisem zabavala, saj so romarji vedno razpoloženi za kozarec (ali dva, tri, štiri) vina ali piva in dober pogovor.

Smeh in veselje sta sestavni del romanja in sreča, ki jo občutiš v stiku z ljudmi, s katerimi te družijo podobne izkušnje in občutja, je resnično neizmerna. Del te sreče predstavlja tudi zavedanje, da se ob tako pristnem stiku z naravnimi energijami in okoljem, v katerem ni prostora za stres in živčnost, tako v tvojem telesu kot v duševnosti začnejo dogajati nežne preobrazbe.

Znati prisluhniti samemu sebi, zaupati vase in v svoje duhovne čute, ki te vedno vodijo tja, kamor moraš v tistem trenutku priti, je eno od največjih daril, ki jih romarju da takšna pot. In danes, potem ko sem v 34 dneh prehodila okrog 800 kilometrov, lahko rečem, da je bilo romanje po Caminu moja najboljša odločitev v življenju.

Bojna oprema

1. Čim manj, tem bolje, je eno od prvih romarskih pravil. Kar boš spravila v nahrbtnik, boš morala celo pot tudi sama nositi. Sledijo najnujnejši napotki:

2. Ne bodi zgrožena ob podatku, da imajo vsi pohodniki s seboj praviloma po dva para nogavic, dvoje spodnjic, dvoje pohodnih hlač, dve majici s kratkimi in dve z dolgimi rokavi, topel pulover in nepremočljivo jakno.

3. Poleg udobnih in nepremočljivih pohodnih čevljev si lahko privoščiš še lažje teniske, ki ti bodo prišle predvsem prav takrat, ko zaradi morebitnih žuljev ali drugih poškodb v planinskih čevljih ne boš mogla narediti niti koraka več.

4. Nahrbtnik naj ne bi tehtal več kot 10 odstotkov tvoje telesne teže, kar je zelo malo. Dobro, osem do devet kilogramov je skrajna meja dovoljenega.

5. S seboj ne pozabi vzeti dobrih obližev, čutarice, klobuka za zaščito pred vetrom in soncem, pohodne palice (še bolje, da sta dve, za vsako roko ena) in obvezno nepremočljive pelerine. Po sedmih urah hoje po dežju mi lahko verjameš, da boš mokra in premražena do kosti. Tudi jaz sem bila (glej sliko!).

Kako do Camina?

Zahvaljujoč nizkocenovnim letalskim prevoznikom je pot do tja hitra, učinkovita in poceni. Z Brnika z Easyjetom do Londona, od tam pa sta z Ryanairom na voljo dve možnosti: za mesto Pau se odločajo tisti, ki se pred romanjem odpravijo še v sveto mesto Lourdes, za Biarritz pa vsi drugi, ki bi radi z vlakom čim prej prišli do St. Jean-Pied-de-Porta. Drugo možnost ponuja tudi nizkocenovni Berlin Air, ki z Dunaja leti do španskega Toleda, od tam pa jo je najbolje mahniti z avtobusom, ki je v Španiji veliko cenejši od vlaka.

Kdaj na Camino?

Najbolj primeren čas je zgodnja pomlad, torej marca in aprila. Vreme je takrat najbolj ugodno, dnevi so daljši, pa tudi romarjev je manj kot poleti, ko se jih na dan na pot odpravi tudi več kot štiristo (!), za vse pa v zavetiščih ponavadi ni prostora.

Marta Pirnar

Novo na Metroplay: Razlike med Slovenijo in ZDA ter kako do sanjske službe? | Elvi Rwankuba