"Obstaja stvar, ki se je vsi tako grozno bojimo izgubiti. Dostojanstvo. Verjamemo, da nam ga lahko odvzamejo, da ga lahko prepoceni prodamo ali preprosto izgubimo nekje po poti," začenja svojo tokratno kolumno naša novinarka Anamarija Lukovac.
Brez daljšega premisleka sklepamo, da ga imamo in smo ga dobili z rojstvom, kot predpogoj tega, da smo ljudje. Prešinila me je misel: ali si ne bi morali dostojanstva zaslužiti? In ali ga mar ne izgubljamo na povsem drugih koncih in krajih, kot to mislimo?
Dostojanstvo, čast in ponos so osnovne sestavine naše identitete in pogosto zadnje veje, za katere se oklepamo, ko gre vse drugo po zlu. Prav zato, ker nam je tako pomembno, si ga zasluži vsako bitje, pa če ima še tako ubogo ali poškodovano lupino. Je vrednota, ki jo moramo spoštovati pri drugih – brez vprašanja. Vendar bi se morda splačalo njegovo vrednost zmanjšati – takrat, ko se tiče nas.
Dostojanstva ne izgubimo, ko nas slečejo pred vsemi!
Nismo ga oropani, ko naredimo grozno napako in to vsi opazijo. Še najmanj pa je ogroženo takrat, ko je čas, da bi povedali resnico, pa se jo bojimo izdaviti, ker mislimo, da bi s tem na kocko postavili svoje dostojanstvo. Ko se zadržujemo pred svojimi sanjami, ker nas je strah, da bi na poti do njih izgubili svojo čast, ali pa se ne opravičimo, ker se nam zdi, da bi s tem osebi v paketu podarili še svoj ponos.
Veš, kdaj nas zapušča z največjo hitrostjo? Ko stojimo križem rok. Ko zanemarjamo svojo odgovornost do tega sveta in življenja vsakega človeka. Ko se zavedamo, ampak ignoriramo slabo stanje, ker bi bila dejanja, ki bi lahko kaj spremenila, za nas prenaporna.
Čisto vsaka krivica namreč zmanjšuje naše dostojanstvo!
Zato mislim, da bi si ga morali a) zgraditi ali spet zaslužiti, saj – mi je prav žal – smo ga kar vsi po vrsti že zdavnaj odplaknili po stranišču navzdol. In b) morali nehati biti tako obsedeni s tem strahom pred izgubo, češ da bodo neke spremembe statusa quo ogrozile naše velecenjeno dostojanstvo.
Paradoksalno, pa vendarle …
Dostojanstva ne bomo imeli, dokler ne bomo izklopili avtopilota, dokler ne bomo spremenili vsaj ene svoje udobne navade za dobro reveža.
Dokler bomo slepo kupovali in slepo verjeli. Dostojanstvo se ne bo vrnilo, dokler ne bomo ustavili krivic in prevar. Dokler se ne bomo nehali zabavati na račun tuje bolečine. Dokler bomo uničevali svoje in tuje telo. In vse dokler ne bomo nehali zamahovati z roko. Povprečni človek že stoletja in tisočletja nima dostojanstva, ima le usmiljenje, da mu je dovoljeno živeti.
Smešno, da nam je tako drago. Zaradi njega nosimo brade in glave visoko in ne gledamo pregloboko dol, da nam ne bi zdrsnilo s čela. Si bojimo umazati roke, izpovedati čustva, tvegati svoje mnenje. Ta obsesija z domnevnim dostojanstvom nas pelje v pogubo in nam preprečuje zaživeti.
Zanimivo, ni? Že samo to, da smo dostojanstvo poimenovali po dostojnosti. Biti dostojen.
Dostojen je po SSKJ “tisti, ki se vede v skladu z moralnimi, družabnimi pravili” in “ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam”.
Tako brezveze, povprečno, običajno, brez vpliva in možnosti delati spremembe. Pa niti ni pomembno. Zares pomembno je vprašanje, ali bomo svoje dostojanstvo raje zgradili ali branili?
Anamarija Lukovac
Preberi še: Horoskop: Kaj leto 2018 prinaša prav tvojemu znamenju?
Priporočamo tudi: Jessica Alba objavila noro ljubko fotografijo svojega sinčka
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
