V družbi, naravnani k pretiranemu individualizmu, težnji po dosežkih in tekmovalnosti, se je kaj kmalu izoblikoval spremljevalni fenomen človekove osebnosti - narcisizem.
Poleg tega, da se narcisistični posamezniki težje soočajo z življenjskimi nalogami in izzivi, vsaj na dolgi rok, pa so najbolj moteči za druge, predvsem v intimnih odnosih in na delovnih mestih.
Ni vse tako, kot se zdi
Ko z narcisom prvič pridemo v stik, ga, če nismo opremljeni s psihološkim znanjem, težko prepoznamo, saj je izredno šarmanten in karizmatičen. S karizmo in šarmom navadno naredi zelo prijeten vtis, zaradi česar mu težko pripišemo zaverovanost vase. Zaradi začetne odločnosti in navideznega samozaupanja pa hitro spregledamo njegovi pretirani egocentričnost in občutljivost.
Pri narcisoidno motenemu gre v bistvu za patološki razvoj pri oblikovanju identitete, ki se prične že v najzgodnejšem otroštvu.
Prva tri leta otrokovega življenja so namreč ključna za izgradnjo njegovih temeljev osebnosti, kar doseže s postopnim ločevanjem od staršev in vse večjim spoznavanjem svojih zmožnosti in sposobnosti. To mu omogočata napredujoč fizični razvoj in pospešen razvoj možganov. V pravilni interakciji z okoljem in pomembnimi drugimi bo otrok zgradil psihični aparat, prek katerega se bo lahko učinkovito poravnaval z okoljem, se prila-gajal tako, da ne bo pri tem prisiljen zanikati lastnih potreb. Sposoben bo kontrole svojih impulzov, odložitve potrebe ter uveljavljanja sebe na socialno sprejemljiv način. Vsega tega se otrok nauči v procesu separacije in individualizacije, se pravi ločevanja od staršev in dojemanja sebe kot samostojnega posameznika.
Ločevanje od staršev na poti od simbiotičnega zlivanja k individualiziranemu posamezniku pa je seveda zahteven in postopen psihološki proces. Čeprav otrok okoli drugega leta že rad raziskuje, še vedno potrebuje varnost in pozornost staršev. Temu procesu pravimo približevanje, faza, ki nastopi po tem, ko otrok z raziskovanjem že pokaže določeno stopnjo samostojnosti, a ima še vedno potrebo, da si pri starših občasno napolni svoje baterije. Ta potreba po lastni aktivnosti in ponovnem približevanju pa se pogosto zanemari pri vzgoji, pretirano naravnani k dosežkom, kjer starši svojega otroka že hitro označijo kot genialnega, ga vključujejo v raznovrstne aktivnosti, za katere menijo, da mu bodo koristile, in ga ob tem pretirano hvalijo.
Ne zavedajo se, da je tudi hvala sodba in da prepogosto hvaljenje, zaradi bojazni pred razočaranjem, spodbuja pretirano prilagajanje.
Ker od otroka pričakujejo nadpovprečno zrelost, ga prezgodaj silijo v samostojnost, s tem pa zanemarjajo njegove separacijske strahove ter željo po približevanju. Pri otroku tako spodbujajo nekaj, za kar razvojno še ni pripravljen. Ta v želji, da bi ugodil staršem, saj so ti zanj vsemogočni, začne graditi lažno zunanjo podobo, ki ji pravimo socialni plašč. Notranjost zaradi zanemarjanja otrokovih pristnih želja, pričakovanj in občutkov na neki način ostaja zakrnela, nastane praznina. Obramba narcisističnih posameznikov so tako tisti mehanizmi, ki jih ščitijo pred občutki nepopolnosti in nevrednosti. Zato so tako zelo odvisni od zunanje potrditve, od tega, kaj bodo rekli drugi, namesto da bi se potrjevali v lastnih interesih. Navadno se družijo le s tistimi, ki nekaj veljajo, zaradi česar pa so oropani pristnih socialnih stikov.
Za vse je prava mera
Navadno vsak v sebi nosi neko mero narcisizma, čemur psihologi pravimo zdravi narcisizem. Popolnoma normalno je, da je človek zadovoljen v svoji koži in da sebe celo vrednoti nekoliko nad povprečjem.
Raziskave so pokazale, da 80 odstotkov ljudi sebe ocenjuje kot bolj zanesljive, pametnejše, bolj prijateljske in delovne, skratka, da so boljši od drugih. Vendar je taka, nekoliko boljša ocena sebe od drugih popolnoma normalna in se ne more enačiti z grandioznimi in superiornimi predstavami o sebi. Psihično zdravi posamezniki realnost izkrivljajo le v manjši meri. Na primer, če neki test opravimo dobro, si bomo z veseljem priznali vse sposobnosti, če pa ga ne opravimo dobro, bomo test ovrednotili kot slab, nepošten ali napačen. Taka reakcija je popolnoma normalna, morda iz psihičnega vidika celo zaželena. S tem ko se prepričujemo, da so naše napake univerzalne, naše vrline pa nekaj posebnega, se z življenjskimi izzivi soočamo, ne da bi pri tem izgubili vere v lastne sposobnosti.
Vendar je taka naravnanost do realnosti le blag odmev tega, kar doživlja posameznik z narcisoidno motnjo. Ta namreč ne bo priznal prav nobene svoje pomanjkljivosti, pa če se svet okoli njega podira zaradi njegovih napak. Negativni občutki, ki jih doživimo ob porazih, imajo svojo vrednost, saj nas opominjajo, kdaj moramo spremeniti vedenje in svoj odnos do sveta. Tisti, ki svoje napake v celoti zanikajo, nikoli ne morejo konstruktivno spremeniti svojega vedenja in se zato vedno znova zaradi starih nefunkcionalnih vzorcev spoprijemanja z življenjskimi situacijami vrtijo v začaranem krogu. Spomnimo se samo Billa Murraya v filmu Groundhog day, ki ga je kot prevzetnega in egocentričnega vremenskega napovedovalca doletela usoda, da je moral isti dan ponoviti vse, dokler ni spremenil svojega vedenja.
In če je narcis nadrejeni?
Na delovnem mestu jih velikokrat najdemo med tistimi, ki zlorabljajo druge. Vendar ker so sami navajeni manipulativne komunikacije, jo lahko uporabite tudi sami.
Nikoli mu ne oporekajte; pokažite občudovanje na kateremkoli področju, ki mu največ pomeni (videz, poklicni dosežki), pa čeprav boste morali včasih požreti tudi svoj ponos. Ne dajajte komentarjev, ki bi prizadeli njegovo samopodobo; bodite zelo nežni in previdni pri podajanju kritike.
Pri narcisoidnem šefu se izogibajte konfrontacij in se raje v popolni meri zanašajte na mnenja drugih, saj lahko reagira kot ranjena žival, kadar pod vprašaj postavljate njegove sposobnosti ali ko se počuti ogroženega.
Raziskave so pokazale, da narcisi postanejo izredno agresivni, kadar je ogrožen njihov ego – kadar jih soočite z dokazi ali kadar ne prejmejo 'zasluženega' spoštovanja. Zato bodite neskončno potrpežljivi in pojdite čez mejo, da boste zadovoljili njegove potrebe in ohranili mir.
V eksperimentalni situaciji so bili edini pripravljeni uporabiti najmočnejšo kazen z ekstremnim zvokom za tiste, ki so jih poniževali. Kadar narcis ne opravlja svojega dela dobro, morate biti pri podajanju kritike z njim izredno nežni in previdni, obenem pa pripravljeni na najhujše. Pazljivi morate biti tudi pri postavljanju mej in pogojev. Narcis namreč nima nobenih problemov s tem, da zahteva veliko, ponudi pa izjemno malo. Zato morate vedno jasno postaviti pravila igre, ker njegova pravila zagotovo ne bodo pravična. Zato je najbolje, če ste čustveno in finančno od njega neodvisni in se ne razburjajte, če reče ali naredi kaj nesramnega. Imejte odprte oči za druga delovna mesta.
Narcis v ljubezenskem odnosu
Čeprav je s svojim šarmom in samozaupanjem ter fizično urejenostjo na prvi pogled izredno privlačen, pa boste z narcisom težko izoblikovali kaj več kot le površinski ljubezenski odnos. Zaradi konstantne potrebe po samopotrjevanju so pripravljeni odnos kaj hitro postaviti na kocko s priložnostnimi ljubezenskimi avanturami.
Pri izbiri partnerjev so zelo pazljivi na socialni status in zunanji videz, skratka vse, kar bi doprineslo k njihovi zunanji grandioznosti. Čeprav ga je zaradi simpatičnosti v začetku težko prepoznati, pa ga že kmalu izda nekaj očitnih znakov.
Navadno ima za seboj kopico ljubezenskih razmerij, kar naprej razlaga o tem, kako ga z vseh strani občudujejo, in se hitro vznemiri, kadar stvari ne potekajo, kakor si jih je zamislil ... Na žalost pa je rek, da se v narcise zaljubijo le tisti z nizko samopodobo napačen. Vsakdo lahko nasede njihovemu šarmu, tudi tisti z zdravo samopodobo. Posamezniki z narcisoidno motnjo velikokrat živijo precej osiromašeno intimno življenje, saj jih le redko kdo lahko prenaša na dolgi rok. Navadno jih nekdo, ki mu povzročajo težave, najpogosteje je to prav partner, prepriča, da obiščejo psihoterapevta. Manj verjetnosti je, da ga bodo obiskali sami, saj je njihov glavni problem, da so prepričani, da je z njimi vse v redu in da jim ljudje okoli njih povzročajo težave. Pogosto terapevta obiščejo tudi zaradi občutkov praznine. Najpogosteje, če se sploh odločijo za terapijo, pa po pomoč pridejo prepozno, ko so se v življenju že soočili s številnimi krizami, velikokrat šele v krizi srednjih let.
Vir: Lisa
