Namesto eksotičnih počitnic – otrok

V preteklih petih dneh me je kar sedem znancev vprašalo, ali sem morda noseča. Že peti, ki mi je zastavil to vprašanje, pa me je prav pošteno spravil v slabo voljo. “Kako, prosim ? Ne, nisem noseča, zakaaaj?…” Seveda sem takoj z enim očesom poškilila na svoj trebušček: ne, prav nobenih sprememb ni bilo opaziti. Ne pretirano plosk – prav ‘normalno’zaobljen trebuh.

Za kaj pravzaprav gre? “Oh, se mi je zdelo, ko pa imaš malo bolj ohlapno oblekico.” Moja obleka ni bila čisto nič bolj ohlapna kot ponavadi. Vprašanju – ali sem – je sledila ploha vprašanj, nekako v tem vrstnem redu: “Ja, kdaj pa bosta vidva nosečkasta, zakaj pa ne, a ni že skrajni čas, pa vidva znata tako lepo z otroki, pa vse ostalo sta si že uredila …?” Prosiiim? Ne, sploh še ne razmišljava o nosečkriji in sploh ne čutim prav nobene potrebe po otroku …

Jasno noben od mojih odgovorov na zastavljena vprašanja ni bil, po odzivu sogovornikov sodeč, dovolj dober, pardon, pravi. Tudi z bolj obširnim razlaganjem o tem, zakaj v tem trenutku o otrocih še ne razmišljam, nisem uspela vzbuditi v sogovornikih odobravanja. In razšli smo se slabe volje. Oni zaradi tega, ker niso uspeli vzbuditi pri meni prave materinske želje in jaz, ker nisem imela pravega odgovora zanje.

V iskanje zadovoljivega odgovora

Najti odgovor, ki opraviči odsotnost materinske želje. Pri nas se še vedno sliši nekoliko ‘bogokletno’, v tujini pa se odgovor dostikrat glasi: denar! Morda bi tudi vi pozabili na materinstvo ob sledečem podatku: v naslednjih 10 letih bi rabili, če bi želeli zagotoviti otroku normalno odraščanje, nekje od 7 do 8.4 milijona tolarjev.

V najboljši različici torej rabim vsaj 700 tisoč tolarjev letno in to je samo groba ocena. Najmanj 700 tisoč letno? Pa nobenih dodatnih prihodkov? Opa, zdaj je vzelo sapo tudi meni – verjetno ste rahlo zelenkaste tudi ve; pravzaprav je zgoraj navedeni podatek zgolj hipotetičen. Vendar se mi dozdeva, da bi bila vsaj približna ocena tega, koliko v resnici ‘stane’ otrok, lahko zelo koristna informacija.

V optimističnem duhu sem pobrskala malce po internetu; rezultat tega je bilo cel kup podatkov iz dežel preko luže in prav nič podatkov iz domačih krajev. Pa začnimo na začetku.

Rojstvo cilja

Rojstvo otroka ne obrne na glavo samo naših ustaljenih navad, s katerimi, mimogrede, prav odlično shajamo v življenju, temveč tudi prav globoko in korenito poseže v naše finančno stanje. Postavi ga metaforično rečeno na glavo, (prej obleka zame – od zdaj naprej obleka zanj(o)) in jasno zavzame v njem zelo pomembno, bolje rečeno najpomembnejšo, trajno in dokončno vlogo.

Se pravi, če malo poenostavimo: če ste prej strastno varčevali za potovanja v eksotične kraje, boste odslej prav tako strastno varčevali za otrokovo novo specialno otroško kolo … Res še nisem srečala mlade mamice, oprostite očka, ki ne bi ponosno zagotavljal, da je bilo rojstvo otroka zanj najlepše doživetje in da je otrok v bistvu najboljša stvar, ki se mu v življenju dogaja. Vendar pustimo lepe obljube ob strani, nas tokrat zanimajo slabe strani medalje in seveda ‘goli keš’.

Ameriški način

Zelo redko srečaš Američana, ki ima samega sebe za odgovornega, svojega finančnega življenja pa ne jemlje skrajno resno. V primeru, ko je pod vprašajem denar, ne želi prav ničesar prepustiti naključju. Pripravljen je računati in debatirati pozno v noč, da predvidi vse pozitivne in negativne posledice, ki jih s seboj prinaša sprejetje določene odločitve. In načrtovanje rojstva otroka se jim zdi prav tako pomembno, kot je pomembno načrtovanje varčevanja za pokojnino.

Američanom je torej že zdavnaj postalo jasno, da je spravljanje otroka h kruhu zelo drago početje. Stroški, povezani s to dejavnostjo z lahkoto dosežejo nenormalne vsote v nekaj deset tisočih dolarjev, seveda če pri tem ne upoštevamo stroškov šolanja otroka na kolidžu.

Če namreč živite v ZDA in si želite, da bi se vaš otrok šolal na enem od zasebnih kolidžev, morate biti pripravljeni za to odšteti v povprečju 22.500 dolarjev letno, na boljših kolidžih pa vsaj 30.000 dolarjev za letnik študija. Če pa se zadovoljite s tem, da bo vaš otrok pridobival znanje v državnih (public) šolah, boste za letnik študija odšteli okoli 10.000 dolarjev (upoštevani so celotni stroški šolanja, ne samo šolnine).

Koliko denarja bi v resnici potrebovali, če se slučajno preselite v Ameriko in si tam umislite otroka, je po mnenju ameriških strokovnjakov najbolj odvisno od naslednjih stvari: v kateri od držav boste živeli, ali se boste odločili za mesto ali podeželje, kako boste organizirali varstvo otroka in seveda vaš okus in zahteve pri takšnih stvareh, kot je oprema otroške sobe.

V enem letu boste namreč samo za strošek celodnevnega varstva otroka odšteli okoli 5.000 dolarjev. Če pa si boste omislili lastno hišno varuško, vas bo to lahko stalo tudi več kot 12.000 dolarjev letno. Kar 65 odstotkov otrok, starih do 6 let, je v Ameriki deležnih celodnevnega varstva. Podatka, koliko je od tega tistih, ki nagajajo varuški kar doma, nam ni uspelo dobiti.

Lahko pa vam postrežem s podatkom, koliko plačujejo mamice v New Yorku za tedensko varstvo otroka: kar 174 dolarjev za jasli in 155 dolarjev za otroke, ki ne lulajo več v pleničke. V L.A. za otrokovo tedensko, celodnevno varstvo v vrtcu plačajo 134 oziroma 93 dolarjev.

Za varstvo svojih malčkov v malo bolj rurarnih krajih odštejejo starši v Kearney Country v Nabraski za tedensko varstvo tistih manjših 68 dolarjev in za večje 49 dolarjev. Kar je seveda občutno manj, kot če svojega otoka pošljete v vrtec v N.Y. Ob teh številkah ste gotovo takoj pomislile na mame in tašče.

Informativni izračun

Na spletnih straneh Ameriških finančnih svetovalcev za osebno premoženje boste naletele na enostavne programe, ki omogočajo, da si izračunate, na kolikšne izdatke se morate pripraviti v naslednjih letih v primeru, da se odločate za otroka.

Seveda so ti informativni izračuni hipotetični, vendar omogočajo vsaj okvirno soočanje z stroški, s katerimi se bo mlada družina (v primeru, da je to prvi otrok) morala spoprijeti. Na podlagi teh izračunov in finančnega stanja (bilance in uspeha) bodočih staršev finančni svetovalci ponavadi svetujejo in izdelajo načrt varčevanja ter predlagajo primerne investicije.

Vsi tam doli se že zavedajo, da je od tega, kako se bo v prihodnje plemenitilo premoženje bodočih staršev, odvisna tudi finančna in socialna varnost družine. Seveda smo program preizkusili in izdelali informativni izračun za bodoče starše, ki jih zanima, koliko denarja jih bo stal otrok, dokler ne dopolni 18 let.

Če predpostavljamo, da gre za povprečno družino, bodo po izračunih za otroka do njegovega 18. leta zapravili okoli 141.300 dolarjev, kar na letnem nivoju v povprečju pomeni 7.850 dolarjev. Največ denarja bodo potrebovali v času, ko bo otrok štel 5 let, in sicer kar 10.200 dolarjev.

Seveda v teh izračunih ni predvidenih stroškov kolidža. V stroške so vključeni vsi običajni stroški: od dnevne oskrbe otroka, prehrane, nakupa novega pohištva za otroško sobo, varuške, računov za zdravnika in zobozdravnik, vzgoje in izobraževanja, počitnic ... Prav tako so predvideni tudi tisti stroški, na katere morda niste niti pomislile.

Ti nastanejo z obiskom starih staršev, nakupom večjega avtomobila zaradi povečanja družine, nakupom večjega stanovanja zaradi istega razloga itd.: torej vsi nastali stroški, ki jih lahko kakor koli povežete z otrokom. K tej skupini stroškov lahko z lahkoto pripišejo tudi tisti denar, ki ga bodo porabili z obiski psihoterapevta zaradi travm, ki jim jih bo povzročil otrok, če malo karikiram. Verjetno nam je vsem skupaj postalo jasno, da je otrok resno draga zadeva, vsaj v Ameriki.

Ob vseh teh podatkih vas lahko potolažijo besede nekega finančnega svetovalca:”… na srečo si lahko s pametnim nakupovanjem in pazljivim načrtovanjem občutno zmanjšate stroške.” Pa veliko sreče vsem tistim, ki se selite čez lužo!

In koliko stane otrok na teden

Tudi Avstralski inštitut za raziskavo družine se je leta 1999 lotil problema, kakšne stroške prinese s seboj na svet otrok. Pripravil je obširno študijo o tem, koliko v povprečju stane otrok na teden.

Otroke so razdelili v pet starostnih skupin, in sicer: od nič let do 1. leta starosti: zanj naj bi tedensko odšteli 214,85 dolarjev (nekaj manj koti 27 tisoč tolarjev, kar pomeni okoli 107.000 mesečno), za otroka, starega od 2 do 4 let odštejejo tedensko 175,76 dolarjev (21 tisoč sedemsto tolarjev), za otroke med 5. in 7. letom zapravijo tedensko malce več, in sicer 190,11 (23 tisoč šesto tolarjev).

Pravi zapravljivci postanejo spet starši otrok med 8. in 10. letom, saj strošek naraste na 229,3 dolarjev tedensko (28 tisoč petsto tolarjev). Za prave nadebudne najstnike med 11. in 13. letom pa starši že namenijo 256,99 dolarjev tedensko – avstralskih seveda (v tolarjih, preračunano na dan pisanja članka, 32 tisoč tolarjev).

Iz zgoraj navedenih podatkov lahko ugotovimo, da prebivalci Avstralije povprečno zapravijo za vzgojo in, kako bi rekli – potrebe otoka – tja do njegovega 13. leta približno 95 tisoč 758,5 dolarjev, kar v tolarjih znese okoli 11 milijonov 907 tisoč tolarjev in še nekaj drobiža.

Naše gore otrok

Žal vam ne morem postreči s podatki, kot jih je pripravil Avstralski inštitut, za Slovenijo, saj v pri nas za zdaj še ni bilo narejene podobne raziskave, vsaj uradno ne. Tudi z napotkom, na katero od spletnih strani, da bi si izračunali, koliko vas bi utegnil okvirno stati otrok, če bi se zanj odločile oziroma se odločate, vam ne morem postreči.

Lahko pa navedem izračune, ki izhajajo iz raziskave o minimalnih življenjskih stroških in služijo kot osnova za določitev minimalnega dohodka oziroma kriterija za določitev višine denarne socialne pomoči. Po teh izračunih za leto 2002 znašajo minimalni življenjski stroški za otroka do 6. leta 20.300 tolarjev mesečno, za otroka med 7. in 14. letom je predvidenih 24.359 tolarjev mesečno in od 15. leta dalje 32.479 tolarjev mesečno.

Ti zneski predstavljajo višino sredstev za zadovoljevanje minimalnih potreb in so predvideni v tolikšni meri, da omogočajo preživetje. Pri tem pa niso upoštevani prejemki, ki jih prejema družina in lajšajo preživljanje otrok (poleg otroških dodatkov še štipendije, plačilo vrtca, šolske malice, sofinanciranje šole v naravi in učbenikov).

Nedavno je v javnost pricurljal podatek, po katerem naj bi za otroka porabili mesečno okoli 70.000 tolarjev. Žal nisem uspela pridobiti nobene potrditve te informacije. Toda če se ozrete malce po vam znanih mladih družinah in mamice povprašate po stroških, boste prav gotovo prišle do zneska, ki v minus ne bo prav veliko odstopal od tega.

Tudi pri nas največjo obremenitev staršem predstavlja strošek varstva otroka. Kar 55,2 odstotka vseh otrok ustrezne starosti je vključenih v dnevna varstva v vrtcih. V primerjavi z Ameriko samo 10 odstotkov manj. Povprečna cena dnevnega varstva za leto 2002 je za 1. starostno skupino znašala 67.983 tolarjev mesečno in 2. starostno skupino 52.878 tolarjev mesečno.

Vendar je treba poudariti, da le malo staršev plača polno ceno varstva. Zaradi malo dostopnih podatkov smo se žal morali tokrat bolj osredotočiti na tujino. Vendar mislim, da tudi iz teh podatkov lahko sklepamo, da pri nas vzgajanje in preživljanje otroka prav tako ni poceni.

Upam pa, da se bodo v prihodnosti prebudile pristojne inštitucije in se lotile podrobnejših raziskav in analiz, ki bodo to jasneje opredelile in podkrepile s številkami. Rezultati bi bili nadvse koristni podatki, vsaj za tiste, ki rojstvo otrok tudi načrtujejo. In glede na to, da nam je ‘zahodni’ način življenja vse bližji, bo takšnih vse več.

Presenetljivi baby boom v ZDA

Navkljub negotovim časom se vse več parov odloča imeti otroke.

V najmočnejši državi sveta se že od začetka leta pripravljajo na povečano število rojstev otrok: v Ameriki je prišlo do pravega ‘bejbi buma’. Američani se množično odločajo za otroke! Morda se vam vse skupaj zdi zelo nenavadno, kajti če sledite vsaj malo gibanju svetovnega gospodarstva, veste, da je bilo lansko leto eno najbolj kritičnih v zadnjih nekaj letih.

Neugodna gospodarska gibanja in ugibanja, ali bo gospodarstvo zapadlo v recesijo, so zaznamovala celo lansko poletje. Potem pa se je zgodil še tragični 11. september. In kako se je vse skupaj odrazilo na Američanih? Navkljub svojim stalnim treznim preračunavanjem in opevanemu vsestranskemu načrtovanju so se v obdobju, ko vladata velika negotovost in nestabilnost, odločili, da je pravi čas za otroke.

Očitno se človek v kritičnem obdobju odzove precej drugače kot mu narekuje lastna filozofija. Morda pa so v kritičnem trenutku pomislili: če gre že vse k vragu, pa imejmo končno tega otroka. Vsekakor otroci vedno pomenijo novo upanje.

Mija Mušič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord