Letošnji božič bom preživela ...

... kot predsednikova hči

Verjetno se sprašuješ, kdo pravzaprav je Helena Türk. Naj ti predstavimo uglajeno 27-letno hčer novega slovenskega predsednika države Danila Türka, ki je v pravem pomenu besede svetovljanka. Skoraj polovico svojega življenja je preživela v tujini, po zaslugi svoje radovednosti pa postala zelo razgledana mlada dama – prav takšna, kot predsednikova hči mora biti!

Prvič v velemestu

Tik preden je dopolnila 12 let, je Helena začela novo poglavje v življenju. S starši je odpotovala v New York, kjer je kot vzorna učenka preživela deset let. V šolske klopi je vedno sedla z veseljem, izostanki od pouka so bili zelo redki, pa še te je spremljal občutek slabe vesti, češ da je zagotovo zamudila kakšno zanimivost. Na ‘plonkanje’ nikoli niti pomislila ni. S takšnim zagonom je v velemestu srkala znanje in uspešno opravila mednarodno maturo. Med študijem umetnosti je za pol leta odšla na študijsko izmenjavo v London, po uspešno opravljeni diplomi pa je zaslišala klic iz domovine.

Vrnila se je kot ženska

“Hrepenela sem po druženju s prijatelji, s katerimi sem tukaj odraščala. Želela sem si doživeti domovino kot odrasla, zrela oseba.’’ In tako jo je pred petimi leti usoda pripeljala nazaj v rodno deželo.

Ker je bila čez lužo vajena trdega dela – poleg študija si je ob priložnostnih delih zaslužila kakšen dolar, večere pa je posvetila pisanju esejev – jo je ležernost Slovencev presenetila. Poleg slabe motivacije, s katero je bila vsakodnevno obkrožena, je na svoji koži občutila pomanjkanje informacij. “Ni bilo muzejev in galerij, ki bi jih lahko obiskovala, časopis je imel v primerjavi z New York Timesom veliko manj strani ... Počutila sem se, kot da nisem na tekočem!’’

Namesto dnevnika

V počasnem toku je začutila, da je skrajni čas, da se spet zgane in nadaljuje študij na Fakulteti za podiplomski humanistični študij (ISH). Zastavila si je cilj, pri 25. letih zagovarjati magistrsko nalogo, in ga tudi izpolnila. Danes Helena dela na področju marketinga, zaposlena pa je v manjšem slovenskem podjetju. V politične vode je ne vleče, bližja ji je umetnost. Za odvajanje stresnih hormonov poskrbi tudi z branjem, sprošča pa jo risanje z ogljem, slikanje ali fotografiranje. Vse njene umetniške stvaritve romajo v album, ki kot ‘dnevnik’ pripoveduje zgodbe iz njenega življenja, in prav v vseh teh zgodbah je pomembno vlogo odigral njen oče, ki je vedno poskrbel, da je imela njegova hči o čem razmišljati.

Še vedno ne dojame

Z očetom je vedno debatirala o njej novih in zanimivih temah, s svojo duhovitostjo pa jo je znal tudi nasmejati. In tako kot je vsakič znova s svojo karizmo prepričal njo, je prepričal tudi večino volivcev, ki so glasovali zanj na letošnjih predsedniških volitvah. “Tisto nedeljo sem bila evforična in iskreno vesela, ker sem vedno poudarjala, da je moj oči super človek. Vesela sem, da je večina v njem videla pravo osebo za vlogo predsednika.’’ Čeprav še sama ni dojela, da je zdaj predsednikova hči, bo to morda dojela po 23. decembru, ko bo uradno začel predsedovati državi, sledili pa bodo božični prazniki, ki jih bo preživela v predsednikovi družbi. “Osebno mi božič pomeni zagotovljen čas, ko bom s svojimi starši, saj smo mi trije smo družina v pravem pomenu besede. Potrudili se bomo, da bo letošnji božič takšen, kot ga imamo vsako leto ...’’ Skratka – pravljičen, tako kot ga je doživljala kot majhna deklica.

Je res konec pravljice?

“Vsako leto sem pisala pismo dedku Mrazu. Z očetom sva ga po sobah v stanovanju skušala priklicati z zvončkom, mama pa je med tem časom pod jelko dala darila. Spomnim se, da sem eno leto v dnevni sobi mamo ujela z darilom v roki ...’’ takrat je spoznala resnico! A navade iz otroštva so ostale del praznične tradicije. “Upam, da bova šla tudi letos z očetom po jelko in jo skupaj prinesla domov, z mamo jo bova okrasili, potem bomo z zvončkom – bolj za šalo – klicali dedka Mraza, pripravili večerjo z ajdovo kašo in brusnicami ter puranom,’’ je z iskricami v očeh pripovedovala Helena, ki s staršema ne živi že od svojega 20. leta, zato se praznikov še toliko bolj veseli.

Še vedno gospodična

Ker vemo, da te zanima, če bo pri Türkovih prisoten četrti član, ki si lasti njeno srce ... ‘’Nisem zasedena, poročena in zaročena tudi ne, torej sem še vedno gospodična.’’ Ki potrpežljivo čaka na princa. In upa, da jo bo očaral duhovit in preprost moški z močnim značajem in “aktivnimi” možgani, ki se bo sprijaznil z dejstvom, da je samostojna ženska in da naziv ‘predsednikova hči’ v ničemer ni in ne bo spremenil njene osebnosti.

Neprijetni pogledi

Zaradi nove očetove vloge se Helena zaveda, da bo morala paziti na podobo v javnosti. “Že zdaj na sebi čutim radovedne poglede in vem, da v trenirki in športnih copatih ne bom hodila naokoli, razen če bom šla na telovadbo.’’ Sloga oblačenja ne bo spreminjala, prav tako ne bo kupovala novih oblek. Sedemminutno jutranje ličenje bo občasno zamenjalo delo maskerke, predvsem za pomembne dogodke. ‘”Glede obnašanja me ne skrbi, ker sem zrasla v olikano osebo,’’ osnove protokolarnega bontona je spoznala že pri rosnih 12. letih. “Do zdaj so me imeli ljudje radi takšno, kot sem, in takšna bom tudi ostala.’’ Razmišljujoča in navihana, občasno hiperaktivna, polna ambicij in v življenju vedno pripravljena sprejemati nove izzive.

O Heleni res moraš vedeti:

• V Cosmopolitanu vedno najprej prebere horoskop, šele nato sledijo druge rubrike.
• Aktivno govori tri jezike: angleško, francosko in slovensko; rada bi se naučila še portugalsko.
• Rada potuje – najbolj si želi obiskati Brazilijo, Japonsko in Južnoafriško republiko.
• Ne izključuje možnosti, da bo še kdaj živela v tujini, a vedno bo navezana na Slovenijo.
• Prijatelji ji pravijo, da je filmska in glasbena enciklopedija, ker si zapomni izvajalce, režiserje ...
• Vrstniki so imeli na stenah posterje glasbenih idolov ona pa slike Mirója in Dalíja.
• Obožuje čevlje! V predsobi ima poličko, na kateri jih občuduje.
• Všeč so ji vse vonjave: hrana, sveže pokošena trava, cvetje ...
• Po nakupih v trgovine s tekstilom se odpravi z listkom! Če ji je obleka, ki ni na seznamu, všeč, postane impulzivna potrošnica.
• V njenem redoljubnem svetu ima vsaka stvar svoje mesto – vse mora biti ‘popredalčkano’.
• Že od nekdaj rada pleše: trenutno se navdušuje nad tangom.

... z novo družino

Bea in Marko Lenko sta na zunaj povsem običajen zakonski parček, ki je letošnje leto svojo ljubezen kronal z rojstvom otroka. Njuna zgodba iz ozadja je precej zanimiva. 32-letna Bea je namreč Slovakinja, ki jo je v Slovenijo privedla ljubezen, a ne do njenega sedanjega leto starejšega moža. ‘’V Bratislavi sem pred šestimi leti spoznala Slovenca, in ker je bil telefon predrag, sva se odločila za skupno življenje v Sloveniji.’’ Učenje slovenskega jezika ji je povzročalo malo preglavic, a kljub temu je bilo njeno prvo delo, ne boš verjela – poučevanje slovenskega jezika. ‘’Kitajko sem učila govoriti slovensko, še preden sem sama prejela spričevalo,’’ nam je zaupala Bea, ki ji ljudje pogosto nadenejo mariborski naglas. Na tuje okolje se je navadila, njeno ljubezensko življenje pa so zaznamovale spremembe, ljubezen z bivšim se je namreč prelevila v prijateljstvo.

Usoda je nato stvari vzela v svoje roke in sestra njenega bivšega jo je spoznala z bodočim možem. Po nekajmesečnem druženju sta Bea in Marko spoznala, da se med njima pretaka več kot le prijateljska energija. Njuna ljubezen se je poglabljala iz dneva v dan in po enem letu sta si izrekla večno zvestobo, ki sta jo na poročno noč kronala s spočetjem otroka.

Nočna ptica kot starša

Po devetih mesecih, natančneje 18. maja, je v Celju, kjer družina tudi živi, na svet prijokala prikupna deklica, ki sta jo poimenovala Daša. Drobno bitje jima je spremenilo življenje in najbolj sta to občutila, ko je deklica prišla domov. “Bilo je drugače, ko je ponoči kar naenkrat v isti sobi spala še ena oseba,’’ je povedala Bea, v kateri je hčerka predramila občutek odgovornosti in odvzela delček svobode, ki sta je bila z možem, ki dela tudi kot didžej, vajena kot neutrudna žurerja. A po zaslugi malčice se jima ni bilo treba odpovedati nočnemu življenju, saj je za aktivne

nočne urice poskrbela kar njuna hči, ti nočni podvigi pa jima niso vzeli veselja do novo ustvarjene družine.

Trojno bogastvo

Marko in Daša sta za Beo izjemnega pomena, ker nikoli ni imela prave družine, njena mama je namreč umrla, ko je bila stara 9 let. Zato bodo letošnji prazniki zanjo toliko bolj pomembni. “Božič je vedno lepši, ko so zraven otroci. Še lepši pa je, če je otrok tvoj. Božič mi pomeni zelo veliko, ker je to družinski praznik. Po slovaških običajih božični prazniki trajajo tri dni. 24. decembra imamo prost dan in ga preživimo v ožjem družinskem krogu – midva sva ga lani preživela sama, letos pa bomo trije,’’ je povedala z nasmehom na ustih in pojasnila, da se bosta podala na obisk k Markovi družini, nato pa še v Bratislavo k Dašinemu dedku. Tako kot prihajajočih praznikov se Bea veseli tudi otrokovega odraščanja in moževih pozornosti – ob tem uživa vsako sekundo, ker se zaveda, da je družina njeno največje bogastvo.

 

Drugačen hobi

Priljubljene konjičke – obiskovanje kina, številna potovanja in branje knjig ter učenje tujih jezikov – je Bea postavila na stranski tir, a zaveda se, da je vse to začasno. Njene besede zvenijo pozitivno: “Najlepši hobi je zdaj otrok.’’

... brez očeta

Občutkov, ki jih je 28-letna Katarina Mihelič, ki dela kot lektorica, letos občutila ob tragični novici o smrti očeta, ni lahko opisati z besedami. “Sredi noči je zazvonil telefon in mama mi je povedala, kaj se je pravkar zgodilo. Bilo je popolnoma nepričakovano. Težko je opisati, kaj sem takrat doživljala; čas se je kar ustavil in moja prva reakcija je bila zelo nenavadna. Ko sem se po približno pol ure pomirila, sem postala apatična in nenavadno mirna. Šla sem k očetu in vso pot premišljevala, ali me bo strah, videti ga mrtvega. Ko sem ga zagledala, sem premišljevala o tem, kakšni so bili njegovi zadnji trenutki. Je odšel miren in zadovoljen? Izraz na obrazu je bil pomirjen, kar je v tistem trenutku pomirilo tudi mene. Potem so sledile dolge ure čakanja do zjutraj. V tem času sem premišljevala vse mogoče; tudi to, da se bom vsak čas zbudila in bodo vse to le grozne sanje.’’ Katarina se iz njih na veliko žalost ni zbudila. “Zares dojameš šele takrat, ko pridejo v hišo brezosebni ljudje, ki so pač prišli opravit svoje delo – odpeljat mrtvega. Takrat veš, da je zares konec in da poti nazaj ni. S temi občutki se je težko soočiti.’’ Dejstvo o smrti v družini je pač morala sprejeti, a ji ni bilo lahko. Prve tedne je težko sprejemala, da se je svet ustavil samo zanjo in njene bližnje, vse življenje okoli nje pa se je nadaljevalo v istem tempu. “V takih trenutkih sem najbolj občutila izgubo in se počutila najbolj samo. Še zdaj, ko bo kmalu minilo pet mesecev, pravzaprav nisem zares dojela. Tista noč se mi zdi nekje daleč in zelo neresnična.’’

Strah pred samoto

“V trenutkih, ko se resnično zaveš minljivosti življenja, prideš do spoznanja, kako zelo sam si v resnici. Toliko ljudi te obkroža, toliko jih poskuša čutiti s tabo, vendar nihče zares ne ve, kaj čutiš, zato je tvoja notranja samota takrat res zelo velika. Kljub temu mi je veliko pomenila partnerjeva podpora. Nisem potrebovala posebnih pogovorov, le pozornost in bližino, ker sem se zelo bala trenutkov samote,’’ nam je zaupala Katarina in dodala: “Ko se mi zgodi kaj lepega ali pomembnega, pomislim na to, da njemu tega ne morem več povedati. Ena mojih prvih misli, ko je umrl, je bila, da ne bo nikoli poznal mojih otrok, ki jih bom nekoč imela. Čeprav fizično ni več z mano, vseeno čutim njegovo prisotnost in vem, da je z mano, kar mi je pravzaprav v največjo tolažbo. Že od nekdaj verjamem, da fizična prisotnost ni nujno potrebna za to, da smo z nekom povezani, zdaj pa to čutim še toliko bolj.’’

Postala je bolj drzna

Kakšen bo letošnji božič, prvi brez očeta, si ne more predstavljati. “Prazniki že od nekdaj niso moji najljubši dnevi v letu, zato se tokratnih kar malo bojim, priznam. Upam, da jih bom lahko preživela v dobri družbi in čim bolj pozitivno,’’ je povedala Katarina, ki se še bolj kot prej trudi, da bi vsak trenutek živela polno. “Lahko je zadnji. To je največja lekcija, ki sem jo dobila ob tej izkušnji. Na vse svoje poteze sem nehala gledati tako smrtno resno, kot sem to počela prej. Več si upam tvegati in opažam, da je v meni več drznosti za stvari, pri katerih bi prej oklevala. Najbrž začneš življenje jemati manj resno in obremenjujoče, ko spoznaš, da se ti hujša stvar od smrti ne more zgoditi.’’

Kako naprej?

‘’Prišli so trenutki, ko sem izgubo občutila kot veliko krivico, kot nasilno prekinitev vsega, kar je bilo. Velikokrat sem se spomnila in se še spomnim na besede sodelavke Petre, ki je rekla: Živi čim bolj polno in srečno, to bi si želel tudi on.’’

Metka Pravst

 Preberite tudi horoskop za danes na naših spletnih straneh. 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol