Živimo v času, ko so prijateljstva neznansko pomembna.
Dajejo nam varnost in zaščito, ki smo ju prej našli v družini. Videti je, kot da velja, da kolikor več prijateljev imaš, toliko boljša in varnejša je tudi tvoja socialna mreža.
Veliko prijateljev je danes del dobre podobe. Kot je videti v oglasnih sporočilih, lahko s prijatelji na zabavi izpraznimo zaboj piva, se pogrejemo ob kaminu po naporni smuki, se ob sončnem dnevu zabavamo ob bazenu …
Oglasna sporočila nam kažejo, kako naj bi bilo, mi pa jim sledimo. Toda kaj naj naredimo, če vse le ni tako kot v oglasih? Kaj če imamo namesto 20 ali 30 vedno dobro razpoloženih in nasmejanih le dva ali tri navadne prijatelje?
A koliko je dovolj?
Petra je razmišljala. Bi res rada zamenjala s Kristino in svoje življenje spremenila v eno veliko zabavo? Ja, morda bi rada. Toda le za en konec tedna.
Dva dni bi denimo rada opazovala, kako je, če 30 gostov pozdraviš s po-ljubom na lice in svoje stanovanje spremeniš v VIP-salon. Nato se v ponedeljek znova vrneš v svoj mali svet. Tam je namreč nekaj, kar ima najraje: mir. V službi ga čez dan ne najde. Ima pa nadvse vesele ljudi okoli sebe – med drugim tudi Kristino. V veselje ji je, ko klepetata, toda Petra si zvečer potem še najraje vzame čas za različna razmišljanja in sanjarjenje. Medtem ko se Kristina po koncu delavnika odpravi še na razne zabave, se Petra udobno namesti na kavču.
"Katera se ima bolje?" se sprašuje Petra. In je obenem prepričana, da prav ona. Prav zares nima nobenega veselja, da bi vzdrževala tako velik krog prijateljev, kot jih ima Kristina. To je vendar naporno. In najbrž tudi precej površinsko. Petra ve, da se lahko na tisto svojo peščico prijateljev vedno zanese. Ali lahko enako trdi tudi Kristina? Koliko od njenih številnih znancev bi jo obiskalo, če bi ležala v bolnišnici? Kdo bi skrbel zanjo, ko bi šlo zares, in kdo bi še petič zapored poslušal o njenih ljubezenskih težavah? Ali obstaja v Kristinini družbi nekdo, ki bi ji stal ob strani, tudi ko bi naredila veliko napako? Petra je takoj vedela, kdo bi ji pomagal. Ali je vedela tudi Kristina?
Visoka umetnost
Dlje je premišljevala, bolj jasno ji je bilo. Velik krog prijateljev je sicer res nekaj lepega, a to le, če človeku to ustreza. Njej pač ne. In pri tem ni nič narobe! Sama ima, kar potrebuje: zaupne odnose, ki presegajo zgolj 'zabavni moment' nekega prijateljstva.
Ni prav, da bi ljudi ocenjevali po številu njihovih prijateljev oz. znancev. Ljudje z velikim prijateljskim krogom morda radi navezujejo stike, ni pa nujno, da so tudi osebnostno močnejši. Osredotočenje na nekaj bistvenih zvez in zmožnost samostojnega preživljanja prostega časa sta prvini, ki sta prava, visoka umetnost.
Zato si ljudje z majhnim krogom prijateljev zaslužijo tudi določeno spoštovanje.
Intervju s strokovnjakom
Je slabo, če smo samotarski?
Ne nujno. Pri tem pa je treba poudariti, da navezovanje stikov veliko poenostavi. Tako spoznamo več ljudi in hitreje najdemo stik z njimi. Obstajajo pa seveda ljudje, ki življenje raje spremljajo s perspektive opazovalca. To je čisto v redu, dokler jih to osrečuje.
Kako opazim, da je moj otrok plah in potrebuje pomoč?
Starši pogosto zelo težko določijo, ali je njihov otrok zadovoljen samotar ali pa je potisnjen v vlogo posebneža in celo izobčenca. Vidijo le, da je njihov otrok sam – in to jih vznemiri. Pogosto lahko neka druga oseba – vzgojiteljica, učitelj – bolje presodi, ali otrok potrebuje pomoč.
Je samotarstvo tudi genetsko pogojeno?
Ne, dedno ni, ampak se ga priučimo. Če je na primer eden od staršev sramežljiv, bo najbrž tudi otrok bolj samotarski, morda celo poseben. V takih primerih starši otroku najbolj pomagajo tako, da se tudi sami spremenijo.
Vir: Lisa
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
