"Imam le eno življenje in želim ga živeti” (resnične zgodbe o ljudeh, ki so tvegali vse)

4. 5. 2017
"Imam le eno življenje in želim ga živeti” (resnične zgodbe o ljudeh, ki so tvegali vse) (foto: Profimedia)
Profimedia

Kdaj je čas za drastično spremembo življenja? Je res vredno kar tvegati čisto vse? Ta članek ti bo dal odgovor ...

Se ti je kdaj zgodilo, da si želela vse postaviti na kocko, pa preprosto
nisi imela, hm … jajc? Kadar tveganju sledi uspeh, je ves trud seveda poplačan. Kaj pa, ko ti sreča ni naklonjena in izgubiš čisto vse? Preverili smo,
kdaj in ali je sploh vredno tvegati.

28-letna Jane iz Londona je imela vse: uspešno kariero, ljubečega moža ekonomista in otroka na poti. Srečen par je ravno želel podpisati pogodbo za prvi dom.

Njuna popolna zgodbica se je zapletla in sprevrgla v kaos, ko je Jane v 10. tednu nosečnosti doživela spontani splav.

“Do takrat sem vedno imela vajeti v svojih rokah,” razlaga Jane. “Vsi načrti, ki sem jih imela, so se porušil. Bila sem izgubljena.”

Potem ko si je vzela nekaj časa zase, se je odločila, da bo tvegala, šla na vse ali nič in svoje življenje drastično spremenila.

“Ure in ure sva se z možem pogovarjala, kaj vse bi spremenila, če bi lahko začela na novo. Izkazalo se je, da nobeden od naju ne bi želel trenutne službe, sploh če bi si lahko ustvarila družino. Usklajevanje družinskih in službenih dolžnosti ob tem tempu se nama je zdelo neizvedljivo.”

“Med temi počitnicami sva se odločila, da morava, če želiva slediti svojim željam, začeti popolnoma na novo, se preseliti in odpreti svoje podjetje.”

Leto pozneje (v 34. tednu nosečnosti) sta Jane in njen mož Alistair dobesedno pustila njuno staro življenje za seboj.

Zapustila sta službi, prijatelje, dom in se preselila v podnajemniško hišico 350 kilometrov stran od njunega starega življenja.

“Bila sva brez službe, brez načrta za nov posel in brez denarja za plačevanje računov,” se danes spominja Jane.

Šest let pozneje je mogoče z gotovostjo trditi, da se je njuno tveganje obrestovalo.

Ustanovila sta svoje podjetje Vanroe, prek katerega prodajata luksuzna žepna ogledala, in postala sta starša trem fantkom.

“Bili so časi, ko sem se vprašala, ali sva nora, da se spuščava v to stvar,” pri­poveduje Jane, ki je prepričana, da se tveganje obrestuje.

“Potem ko sva se odprla novim možnostim, sva si ustvarila življenje in
posel, na katerega sva zelo ponosna.”

“Naučila sem se živeti brez varnosti, ki ti jo ponujata stalni delovnik in redna plača, naučiš se zaupati, da se boš nekako že znašla, ne glede na to, kaj ti življenje navrže.

Vsekakor sem bolj optimistična, odkar sem se naučila v življenju tvegati in počakati na rezultate. In pozitivna tveganja so zasvajajoča. Ko enkrat spoznaš, kako lahko spremeniš svoje življenje na enem področju, začneš vsepovsod videvati nove priložnosti.”

Pozitivna sprememba in tveganje je eno od vodil Chandlerja, karakterja iz serije Prijatelji (se spomniš, kako je nagovarjal Rachel, naj že enkrat da odpoved v službi).

Šele ko izstopimo iz svojega varnega območja in se izpostavimo tveganju, tudi padcem, lahko naredimo korak naprej in v življenju napredujemo.

Gre za življenjsko načelo, ki mu sledi tudi Jenny Biggam, ustanoviteljica in direktorica agencije The 7 Stars.

Leta 2005, ko je ustanovila svoje podjetje, je raztrgala knjigo pravil o tem, kako voditi podjetje.

“Najprej smo se znebili družbene hierarhije, nismo namreč želeli, da bi nazivi omejevali potencial uslužbencev, torej smo jih preprosto odstranili. Uslužben-
cem smo ponudili neomejeno količino dopusta.

V 11 letih nismo podpisali niti ene pogodbe o odpovedi zaposlitve. Od celotne ekipe zaposlenih pričakujemo veliko, zato je več kot pravično, da si uspeh delimo.

Naši načrti za razvoj podjetja in rezultati so vedno dostopni celotni ekipi. Prav tako smo uvedli enakovredni sistem nagrajevanja, ki vsem zaposlenim dodeluje enake denarne nagrade ne glede na njihovo starost ali položaj.”

Podjetju The 7 Stars se je tveganje s popolnoma novim modelom poslovanja obrestovalo.

V zadnjih 12 mesecih niti eden od 150 zaposlenih ni dal odpovedi, njihovo poslovanje se je izboljšalo za 40 odstotkov, časopis UK Sunday Times pa ga je razglasil za enega najboljših malih podjetij. Biggamova poudarja, da je ključ uspešnega tveganja v načrtovanju.

“Odsvetujem brezglavo tveganje. Pri tveganju je treba biti pazljiv in imeti načrt.”

Tveganje oziroma stava na srečo pa ni povezana le s kariero, ampak tudi z željo po spremembi življenjskega sloga.

Alice Morrison je bila direktorica večmilijonskega podjetja, ko si je zaželela, da bi rada spoznavala Afriko na motorju.

Po dveh tednih njene avanture, ko je krožila okoli Sudana, je padla odločitev, da bo začela novo kariero in postala pustolovka.

“Morala sem pustiti službo, redno plačo, prijatelje in hišo, da sem lahko na novo zaživela kot študentka, v stanovanju, ki si ga delim z drugimi sostanovalci, ščurki v kopalnici in seveda, tipično študentsko, brez denarja. Kljub velikim pomislekom sem bila navdušena nad neznanim in mislijo, da bom lahko cele dneve preživljala zunaj in odkrivala nove stvari.”

Čeprav se je njeno tveganje takoj obrestovalo v zasebnem življenju, pa se na kariernem ni tako zelo.

Priznava:

“Bilo je zelo težko odstopiti s položaja, ki sem ga imela, in začeti kariero svobodnjaka. Moj ponos je doživel hud padec in kar nekaj časa sem potrebovala, da sem ustvarila nove stike in kredibilnost, potrebne za novo kariero. Vendar je bilo vredno. Moje življenje se ves čas spreminja, neprestano odkrivam nov svet. Imam le eno življenje in želim ga živeti.”

Susan Krauss Whitbourne, profesorica psihologije in vede o možganih, pravi, da so ženske navadno manj nagnjene k tveganjem kot moški.

Tveganja so pogosteje pripisana mačom, moškim, ki se lotijo izziva ne glede na ovire.

Ženskam se pripisuje bolj razumna igra, da varujejo dom in svoje otroke. Vendar, pove Krauss Whitbournova, je tveganje izjemno pomembno pri osebni rasti.

Če se tveganju zavestno izogibaš, samo sebe prikrajšaš za rast, zabavo in predvsem za neprecenljive izkušnje.

Tveganje in posledično nove izkušnje te zavarujejo pred tem, da bi v življenju postala toga in stagnirala.

Ni dvoma, da je za tveganje treba imeti pogum, in zato ni presenetljivo, da obstaja psihološka povezava med tveganjem in samozavestjo.

Tveganje namreč zahteva samozavest, da zapustiš svojo cono udobja, nadaljuje Krauss Whitbournova.

“Bolj ko si prepričana sama vase in v svoje sposobnosti, večje možnosti imaš, da si boš še bolj širila svoj pogled.”

In čeprav drži, da ne moreš zmagati, če ne igraš, se večina še vedno raje izogiba tveganju in ostaja v svojem varnem območju. Nadvse mikavno je namreč igrati varno in ostati v varni coni.

Čeprav se tveganje ne obrestuje vedno, se lahko iz samega tveganja vedno nekaj naučiš, pravi Krauss Whitbourne in sklene:

“Padci te naučijo, da se kljub neuspehom niso uresničili tvoji najgloblji strahovi. Po padcu se lahko namreč vedno pobereš in greš naprej.”

Drugačno izkušnjo s tveganjem pa ima Michelle, urednica iz Cape Towna, ki je igrala na srečo, ko se je odločila pustiti svoje življenje za sabo.

Tvegala je v imenu ljubezni in se preselila v drugo mesto, k moškemu, ki ga je poznala manj kot leto dni.

“S Carlom sva bila neločljiva od trenutka, ko sva se spoznala. Odločila sva se, da začneva skupno življenje, čeprav je živel v drugem mestu.”

Michelle se je z nadrejenimi dogovorila, da lahko delo opravlja na daljavo in enkrat na mesec prileti nazaj v mesto na sestanek.

S Carlom sta našla novo stanovanje, ga začela prenavljati in izbirati novo pohištvo. Medtem je Michelle prodala svoje staro stanovanje, razprodala pohištvo in ostanek starega življenja spakirala v škatle.

“Konec tedna pred veliko selitvijo sva bila s Carlom na prijateljevi zaročni zabavi in se pogovarjala o načrtih za stanovanje, ko pa sva se vrnila v stanovanje njegovih staršev, je postal nesramen in razdražljiv.

Tudi njegova družina se je kar naenkrat začela čudno obnašati in se oddaljevati. Ko me je po hladnem koncu tedna odpeljal na letališče, sem na vprašanje, ali si sploh še želi skupne prihodnosti, dobila le kratek: Ne.”

Michelle razlaga, da v tistem trenutku še ni delala panike. Pričakovala je, da se bo v tednu dni oglasil, se opravičil in bosta nadaljevala, kjer sta končala. Vendar se to ni zgodilo.

Potem ko mu je sama pisala prek e-pošte, je čez tri dni nazaj dobila le neoseben odgovor, ki ga je “verjetno poiskal v brskalniku pod geslom 'kako pustiti punco', ga kopiral in mi ga poslal.

Skoraj leto dni sva skupaj načrtovala prihodnost in nato me je prek e-pošte brcnil iz svojega življenja. In ker sem svoje staro življenje v zadnjem letu razprodala, izselila in popolnoma zanemarila, je bila vrnitev nazaj nemogoča.”

Po letu dni Michelle še vedno na novo sestavlja življenje, ki se ji je zrušilo, potem ko se odločila za tveganje.

“Stanovanje, v katerem trenutno živim, je precej dražje od prejšnjega in še vedno odplačujem dolg, ki se je nabral zaradi potovanj iz enega mesta v drugega. Zaradi nenadne spremembe načrtov sem izgubila zaupanje nadrejenih, škodo pa so utrpela tudi vsa moja stara prijateljstva, ki sem jih zanemarjala, medtem ko sem v drugem mestu gradila nova.”

Michelle se je po tej izkušnji odločila, da se bo vsakršnemu tveganju izogibala, če ne bo imela popolnega nadzora nad razpletom.

David Ropeik avtor knjige How risky is it, Really? Why our fears don't always match the facts razlaga, da raziskava o sprejemanju tveganj kaže na to, da je nadzor, ki ga imamo pri tveganju, zelo pomemben pri tem, kako varni se bomo počutili.

“Večji nadzor ko imamo, bolj varno se počutimo.”

Pomisli na situacijo, ko med vožnjo sediš v avtu, enkrat v vlogi voznika, drugič pa v vlogi sopotnika.

Večina ljudi se počuti varneje, ko sedijo na voznikovem sedežu in imajo nadzor nad vozilom. Manjši občutek kontrole nad situacijo poveča občutljivost za tveganje.

Vendar vsa tveganja niso ustvarjena na enak način in najboljši nasvet je, da najprej zbereš vse možne informacije.

“Za naše zdravje in počutje je pomembno, da smo objektivno informirani in premislimo, preden se odločimo za drastično odločitev oziroma spremembo,” poudarja Ropeik.

Pomembno je nabiranje informacij iz različnih virov, ki nam pomagajo pri boljših odločitvah. Vendar nas počasnost pri nabiranju informacij odvrne od sprejemanja hitrih odločitev na podlagi instinktov. Izbor informacij zagotavlja racionalnejšemu delu tvojih možganov večjo moč pri za­dnjem glasovanju.

Michelle ti na srce polaga praktičen nasvet:

“Prepričaj se o vseh možnih scenarijih, ki se ti lahko zgodijo ob tveganju, in pričakuj najslabše. Če te tvoja najbolj črnogleda predvidevanja ne prestrašijo – tvegaj!”

Po predlogi Aoife Stuart-Madge priredila Nina Vidrih

Preberi še: "To je edino orodje, ki nam lahko pomaga, ko gre vse narobe" (piše Anamarija Lukovac) ali pa Zakaj je prav odnos mama-hči v življenju eden najbolj zapletenih?

Novo na Metroplay: Razlike med Slovenijo in ZDA ter kako do sanjske službe? | Elvi Rwankuba