Kako prepoznati nevarnost

“Dovolite mi, da vam pomagam,” je neznanec vprašal Ano, preden ji je storil silo.

Ana je po službi zavila v trgovski center, saj je imela hladilnik skoraj izropan. Pa še za mačko je morala poskrbeti. Z nakupovalnimi vrečkami v naročju se je odpravila domov in pred stanovanjskim blokom presenečena opazila, da so glavna vhodna vrata odprta. Vstopila je, previdno zaprla za seboj in se dodatno prepričala, ali je samodejna ključavnica “prijela”.

Začela se je vzpenjati po stopnicah, kmalu pa se je ena od vrečk razprla in konzerve z mačjo hrano so se zakotalile navzdol. “Ujel sem jih! Prinesem vam jih gor,” jo je presenetil glas od spodaj, glas, ki Ani ni bil nič kaj všeč. Zazdelo se ji je, da je nekaj zvenelo hudo narobe, potem pa je zagledala prijazen obraz mladeniča, ki se je prikazal izza stopniščnega ovinka.

Vzpenjal se je za njo in med potjo lahkotno pobral še nekaj pločevink. “Dovolite mi, da vam pomagam,” se je uslužno ponudil. “Hvala, je že v redu,” ga je zavrnila, sogovornik pa ji je z nasmehom vrnil: “Ni ravno videti, da je vse v redu,” in nadaljeval, “v katerem nadstropju pa ste?”

Za trenutek je pomislila, ali naj mu odgovori, potem pa je le rekla, da je v četrtem, in še enkrat dodala, da je vse v redu. Neznanec se je medtem ustavil pred njo in nadaljeval pogovor. “Tudi jaz grem v četrto nadstropje in pravzaprav sem pozen. Ne po svoji krivdi. Kaže, da mi je ponagajala pokvarjena ura. Torej nima smisla, da stojiva tukaj, ampak bo bolje, da nadaljujeva pot. Dajte to meni,” je rekel in segel po njeni največji in domnevno najtežji vrečki.

Ana je znova zatrdila, da ne potrebuje pomoči, in je stiskala nakupljeno k sebi, mladenič pa jo je sproščeno prekinil: “Včasih ni dobro biti preponosen, veste?” Še kako sekundo je oklevala in ni hotela izpustiti vrečke iz objema, potem pa se je vdala. Na videz nepomembna poteza je bila tako zanj kot zanjo znak, da mu je pripravljena zaupati. Prevzel je pobudo.

“Bolje bo, da pohitiva,” je nadaljeval in se lotil stopnic, “zgoraj naju čakajo lačne muce, mar ne?” Postajal je čedalje bolj domač in s sproščenimi besedami je klepet nadaljeval do njenega stanovanja. “Ali veste, da lahko muce zdržijo brez hrane celo tri tedne? To vem iz izkušnje. Nekoč sem obljubil prijatelju, da bom poskrbel za njegovega mačka, medtem ko je bil na službeni poti. Pa sem čisto pozabil, toda maček je vseeno preživel. Še shujšan ni bil videti.”

Ana se je ustavila pred vrati stanovanja in jih odklenila. “Zdaj bom že zmogla sama,” se je hotela odkrižati sogovornika, toda on se ji je prikupno uprl. “To pa ne. Nisem prišel tako daleč, da bi spet lovil raztresene pločevinke,” se je pošalil. Ko je opazil njeno oklevanje, se je z razumevanjem nasmehnil: “Hej, saj lahko pustite odprta vrata. Tako kot so jih dame v starih filmih. Jaz bom le odložil stvari na mizo in odšel. Obljubim.”

Ano je občutek opozarjal, naj se prijaznega fanta znebi, toda pomembno sporočilo iz notranjosti je odrinila. Zakaj? Preprosto zato, ker njegov videz ni kazal nikakršnih znakov nasilnosti, znakov, kakršne si je v glavi predstavljala, da bi jih kriminalci morali imeti. Nasprotno, fant se je vedel zelo prijazno, kot nekdo, ki preprosto želi pomagati. Zato je sprejela ponujeno. Toda ko je vstopil, je za seboj zaprl vrata, jo zvlekel v spalnico in posilil.

Anin napadalec je namreč sodil v skupino zvitih, bistrih posiljevalcev, ki jih strokovnjaki imenujejo napadalci s prepričevanjem. To so nasilneži, ki kot morski psi krožijo okrog potencialne žrtve. Približajo se ji počasi in pazljivo opazujejo, kako se izbrana tarča odzove. Običajno začnejo akcijo z vsakodnevnim pogovorom in z vsakim ugodnim odgovorom, ki ga dobijo, se bolj in bolj približujejo žrtvi.

Tarče so navadno ženske, ker so po naravi bolj ranljive in dovzetne za takšno taktiko. Njihovo približevanje je skoraj brez tveganja, kajti najprej le tipajo in si pustijo velik manevrski prostor, da se umaknejo, če ne bi šlo, kakor so si zamislili. Cilj je vselej enak: žrtev želijo dobiti na samem, da imajo prosto pot za napad. Le redki uporabijo silo. Njihovo orožje je prepričevanje, s katerim si pridobijo zaupanje žrtve.

Potencialna žrtev v začetnem pogovoru že določi končni izid. Če bo prijaznost sprejela, bo šlo po njegovem, če ga bo zavrnila, se bo umaknil in se odpravil na lov za drugo, zaupljivejšo tarčo. Pomembno je torej preceniti položaj in ustrezno reagirati, kar je lažje, kakor je videti na prvi pogled.

V Aninem primeru je bilo očitnih kar sedem signalov za nevarnost, ki jih je spregledala, spoznala pa jih je, ko je pozneje poiskala strokovno pomoč. Hotela je namreč izvedeti, kje ga je polomila.

1. Očarljivost in prijaznost

Prvi signal sta bila očarljivost in prijaznost. Očarljivost je sposobnost, ki jo nekdo izbere kot sredstvo, da nekaj doseže, ne pa osebnostna poteza. Besedo vzemite kot glagol in ne kot samostalnik. Očarati pomeni podrediti si nekoga z zapeljevanjem. Ko vas bo nekdo zasipaval z velikimi nasmeški, ali skušal prebiti led s priložnostnimi šalami, kakor je počel Anin napadalec, raje sklepajte, da vas ta človek skuša očarati in ne, da je očarljiv.

Bil je tako prijazen je stavek, ki ga ženske pri poskusu opisa moškega, ki je začel poznanstvo s prijaznim vtisom, pozneje pa jih je napadel ali mučil, najpogosteje uporabijo. Vedite, da prijaznost ni enaka dobroti, kajti prijaznost je odločitev, strategija za graditev medsebojnih odnosov. Takšno taktiko uporabljajo ljudje, ki težijo, da bi obvladovali druge. Če bi Ana ponudbo za pomoč, navkljub izkazani prijaznosti moškega, odločno ali celo ostro zavrnila, bi se napadalec umaknil.

Zaradi strahu, da bi bila nevljudna in bi morebiti sprožila njegovo jezo, je bila spravljiva. Njen strah je slonel na mitu, da je jezen moški tudi nevaren. Toda to ne drži. Nevljudna ženska vzbuja pri potencialnem napadalcu vtis, da je manj ranljiva, s čimer je zanj manj privlačna, njega pa zanimajo prijazne in naivne duše.

Očarljivost in prijaznost sta torej pomembni sestavini napadalčeve taktike, zato se jima uprite. Morebiti boste kdaj koga po krivem užalile, toda če ni mislil slabo, bo le zamahnil z roko, si mislil, da ste pač nataknjeni ali ostri, in pozabil na vas. Če pa bi šlo za nasilneža, bi vas tako ravnanje rešilo.

2. Preveč podrobnosti

Napadalec je Ani natresel kar nekaj nepotrebnih podrobnosti, in sicer o nenahranjenem prijateljevem mačku, o ukrepih dam v starejših filmih in o pokvarjeni uri, zaradi katere naj bi zamujal. Kadar ljudje govorijo po resnici, ne čutijo potrebe, da morajo izrečeno podkrepiti s podrobnostmi.

Kadar pa lažejo, jih občutek krivde žene, da govorijo še naprej. Četudi je tisto, kar povedo, za vas popolnoma verjetno in sprejemljivo, bodo dodajali nove dokaze. Sami namreč zaradi laži ne morejo realno presoditi, kaj se zdi potencialni žrtvi verjetno.

Številne podrobnosti naj vas torej prisilijo v razmislek, ali je lahko kaj narobe.

3. Vsiljevanje vloge

Taktika napadalcev s prepričevanjem ima tudi komponento vsiljevanja vloge. Na nežno kritiko naj bi žrtev reagirala tako, da bi mu dokazala nasprotno. Primer: če vam nekdo reče, da ste verjetno preveč pametni, da bi vam bil lahko všeč, boste najverjetneje zavrnili “obtožbo” o superinteligenci. Z namigom, da je preponosna, da bi sprejela pomoč, je tudi Anin napadalec svoji žrtvi vsilil vlogo, ki jo je zanjo predvidel. In se ji še nekoliko bolj približal.

Najboljša obramba pred tovrstnim etiketiranjem je molk. Ni pomembno, ali je obtožba resnična ali ne, vzdržite se komentarja. Včasih celo napadalec ne ve, ali je zadel žebljico na glavico, zato pričakuje odgovor, ki bo uravnaval njegovo nadaljnje vedenje. Ne dajte mu ga.

4. Oderuško posojilo

Kot pravi oderuhi, ki posojajo denar za visoke obresti, svoje žrtve obravnava tudi posiljevalec s prepričevanjem. S svojo pomočjo vam bo dal občutek, da mu nekaj dolgujete. Dobro veste, da vas čut dolga privede do ravnanja, ki vam sicer ne bi bilo po volji. Takšno osebo namreč težje zavrnete in do nje ne morete biti neprijazne. Ko torej začutite, da vam je nekdo vsilil občutek dolga, vedite, da je v ozadju motiv. Vprašajte se, kaj pravzaprav hoče.

Strokovnjaki priporočajo, da se o teh temah pogovarjate s prijateljicami in izmenjujete izkušnje. V kočljivih situacijah boste potem lažje prepoznale občutke in ustrezno ravnale.

5. Vsiljevanje skupnih točk

“Zgoraj naju čakajo lačne muce, mar ne?” je med pogovorom poudaril Anin napadalec. Pretvarjanje, da si delite nekaj skupnega, je zelo učinkovito sredstvo za pridobivanje zaupanja. Z vsiljeno idejo, da imata skupno točko, napadalec postavi dobre temelje, da stre vaš oklep.

To zveni podobno, saj sva v istem čolnu, kar posredno povzroči, da postanete sprejemljivejši za druženje. Človeka, s katerim se znajdete v istem položaju, preprosto vidite drugače in vam postane bližji. Takšna taktika je razširjena po vsem svetu in največkrat obrodi plodove.

Tudi Ana je padla v zanko. Zarote ni prepoznala, zato vsiljenega partnerstva ni zavrnila. Morala bi reči: “Midva nimava mačke in jaz ne potrebujem vaše pomoči.” S tako neposredno zavrnitvijo spet tvegate, da se izkažete za neprijazno, toda če se s tem izognete posiljevalcu oziroma napadalcu, plačate mnogo manjšo ceno.

6. Nezahtevna obljuba

Ana ni terjala od napadalca nikakršne obljube, toda kljub temu ji jo je dal. “Jaz bom le odložil stvari na mizo in odšel. Obljubim,” so bile njegove besede pred vrati stanovanja. Vedno bodite pozorne in dvomljive ob obljubah, ki jih niste terjale.

To je znak, da vas tisti, ki obljublja, želi prepričati v nekaj, česar sami ne verjamete. Očitno vidi, da mu ne zaupate popolnoma, zato vas želi omehčati. Ob obljubi, ki vam jo nekdo prostovoljno in na videz brez razloga ponudi, razmišljate drugače.

Obljuba pomeni, da je opazil moje nelagodje in nezaupanje. Gotovo ima razlog zanjo, torej nekaj naklepa. Pravzaprav me je z obljubo na to opozoril. Hvala za pomoč in zbogom.

7. Neupoštevanje zavrnitve

Najbolj vpijoč znak za nevarnost je največkrat neupoštevanje besedice ne. Tudi v Anini zgodbi je bil. Njen napadalec je preslišal ne, ko je že na začetku zavrnila njegovo pomoč. Tudi v drugo, ko ji je odvzel nakupovalno vrečko, se ni zmenil za njeno zavrnitev.

Za vselej si zapomnite, da nekdo, ki ne sprejme vašega ne, želi vzpostaviti nadzor nad vami. Ne glede na to, v kakšnem položaju ste se znašli. Ko gre za neznanega moškega, je zanikanje vaših besed toliko bolj grozeče, kajti moški pogosto jemljejo ne kot priložnost za začetek pogajanj.

Če se boste odzvale z vljudnim Hvala za prijaznost, a verjamem, da lahko uredim sama, bo napadalec s prepričevanjem nadaljeval z igro in gradil svojo priložnost.

Zmeda v glavi

Po vseh teh opozorilih se kaj lahko zgodi, da boste imele v glavi zmedo. Marsikatera ženska se bo vprašala, ali mora potemtakem vsako ponujeno pomoč zavrniti. Na to vprašanje je težko odgovoriti. Če se vam na parkirišču, ko se vračate s poti, otovorjene s prtljago, približa moški in vam ponudi pomoč do dvigala ali do vhoda v hišo, je lahko eno in drugo.

Galanten moški, ki mu ni žal mišic in vam je pripravljen prihraniti napor, ali potencialni napadalec, ki stika za žrtvami in vidi priložnost za nov napad. V obeh primerih je pomembna vaša reakcija. Z odločnim odgovorom boste delovale samozavestno in boste videti manj ranljive, kar napadalce odžene.

Galantnež bo vašo zavrnitev spoštoval in se ne bo vsiljeval, zato si lahko potem prijazno premislite in ga sami prosite za pomoč, medtem ko bo napadalec vztrajal ob vas in vas skušal prepričati, da je vreden zaupanja. Velikokrat pride prav tudi notranji občutek, ki ga ima vsaka ženska. Prisluhnite intuiciji. Ana v naši zgodbi jo je ignorirala, kar ni bilo prav.

Svoje ravnanje lahko uskladite tudi s poznavanjem svojega značaja. Če veste, da ste bolj naivne, da ste lahkoverne in raje vidite v ljudeh dobre kot slabe lastnosti, se disciplinirajte in se pri najmanjšem znaku za alarm umaknite. Nikakor pa si ne dovolite, da bi vas neznanec sprovociral. Na morebitne stavke Kaj pa je z vami? Saj sem vam ponudil le majhno pomoč, lepa dama. Zato vam še ni treba reagirati paranoično! se preprosto ne zmenite.

Ne dovolite, da bi vam očitek o preveliki previdnosti preprečil ravnati po svoje. Navsezadnje ne potrebujete nikogaršnjega dovoljenja, da ste občasno vzkipljivi in ostri. Bolje je pustiti vtis nevljudnosti, kakor se izpostaviti možnosti nesreče. Ena od posiljenih žensk je svoj nauk strnila v besede: “Odločila sem se, da ne bom do vsakega moškega prijazna le zato, ker sem ženska.

To je enako, kakor če bi mislila, da je bolje, da me moški prizadene, kakor da si ta isti moški, ki me lahko napade, misli, da se obnašam nežensko oziroma da sem nekulturna. Žal sem pri- šla do tega spoznanja na krut način, toda poslej se na dam več. Če se mi bo zdel kdo sumljiv, ga bom ostro ustavila, pa naj si misli, kar si hoče.”

Nujna je prava mera zaupanja

Razmišljanje strokovnjaka S psihološkega stališča je v središču Anine zgodbe in naknadne analize, “kje naj bi ga polomila”, problem zaupanja in vprašanje, kdaj, zakaj in kako se v človeku sprožijo signali, ki opozarjajo na morebitno nevarnost. In seveda vprašanje, kako se posameznik na take signale odziva.

Čeprav so v osnovi izraz bojazni, ti signali ve krat niso prepoznani kot čustvo strahu in lahko se zgodi, da zato njihovo sporočilo ostane nerazumljeno, je ob zgodbi razmišljal mag. Branko Franzl, specialist klini ne psihologije. V neposredni povezavi z doživljanjem varnosti ali ogroženosti se nahaja problem prave narave zaznane nevarnosti in problem njenega prepoznavanja.

Ta je lahko, kot v Aninem primeru, zelo realna, v nekih drugih pa iracionalna in neutemeljena. Težava je, da v hipu, ko nevarnost zgolj zaslutimo, največkrat ne vemo zagotovo, kak na je in od kod prihaja. Ljudje namreč v svojem dojemanju in ravnanju še zdaleč nismo tako racionalni, kot navadno želimo verjeti, da smo, in se na dražljaje iz okolja ne odzivamo zgolj zavestno in razumsko.

Pa e na enake dražljaje se vsi ne odzivamo enako. Tudi prag, ko se v nekom sproži opozorilni signal, je od osebe do osebe druga en. Razlikujemo se tudi glede tega, kaj nekdo ob uti kot grožnjo. Zato velja najprej pritrditi opozorilu, da je najprej pomembno poznati sebe in svoje načine doživljanja in vedenja.

Kar zadeva opozorilne znake, ki so v Aninem primeru dobro opisani, moram poudariti, da na tete vedenjske značilnosti same po sebi e ne pomenijo, da imamo zares opraviti z osebo s slabimi nameni, ki je ob tem e nagnjena k nasilnim dejanjem. Brez ve jih pomislekov pa bi — etudi je realna ogroženost malo verjetna — podprl svarilo o previdnosti pri nekom, ki ne spoštuje mej, ki jih skuša drugi postaviti.

To še posebej velja za tiste, ki iz negotovosti in nezavednih notranjih zapovedi in nepotrebne obzirnosti ne znajo zavarovati območje svoje avtonomnosti in se zato v psihološkem smislu neučinkovito branijo.

Gavin De Becker, Darja Ladavac

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu