Tokrat pišem bolj za šalo in malo zares, da spustim na pašo svoje preobremenjene možganske mišice in jim privoščim nekaj trivialnega zena.
Obstaja stvar, ki je ne razumem. Pravzaprav mi je naravnost smešna. Fitnes. Pa ne telovadba kot taka, ampak prav tisti prostor, kjer stojijo orodja, uteži, ogledala in naprave, v katere toliko ljudi polaga svoje upe in cilje ter k njim skoraj religiozno zahaja vsak dan ali vsaj nekajkrat na teden.
Naj vam opišem, kako je vse skupaj videti v mojih očeh:
Moški in ženske različnih starosti se zberejo v prostoru, kjer bolj malo govorijo. Pa jim tudi ni treba, saj v ozadju oglušujoče igra cenena glasba.
Levo in desno od sebe potiskajo neke jeklene konstrukte, tečejo na mestu, dvigajo jeklene palice, včasih zraven delajo še počepe. Obrišejo si pot s čela.
Potem iz stekleničke spijejo neko ogabno brozgo, kot bolnik, ki so mu ravnokar operirali želodec. Zdaj pa si predstavljam, da odstranim še glasbo in orodja okoli fitneserjev.
Dobim sliko, ki zelo spominja na računalniško igro The Sims, ki je zaradi virusa 'zaštekala'. Ali na opico, ki misli, da bo z vnovičnim in vnovičnim vrtenjem kolesa aktivirala bananostrel.
Čeprav sem osebno šport že dolgo tega postavila na stranski tir (na tisti neprehoden, zaraščen z grmovjem), dam prav vsem, ki jim skrb za svoje telo veliko pomeni.
Tudi malo jim zavidam, ker čez 20 let ne bodo vsak teden pri zdravniku in ker se ne zasopihajo kar tako zlahka.
Nisem športnica, ampak mislim, da šport do neke mere razumem.
Atletika, košarka, plavanje, veslanje, polo, kriket, džiudžic, balet. Vse lepo in prav. Razumem. Sliši se super, videti je prima.
Razumem tudi druge vodene vadbe, vse od joge do plesa ob drogu, ampak fitnesa nikakor ne morem popredalčkati v svoje male možgane.
Nisem strokovno podkovana, ampak kar nekako ne morem verjeti, da vadba s težkimi obremenitvenimi napravami blagodejno vpliva na človeško telo.
Telesa ne sprošča in razteza, ampak zateguje in 'bilda'. Res ga oblikuje in krepi moč, ampak to se da doseči tudi s tekom, vajami z lastno težo in večino drugih športov.
Če nič drugega, s pomočjo babici pri premikanju kredence ali hladilnika. Mar ne?
Zakaj torej iz vse te široke palete prekopicavajočih in skakajočih aktivnosti nekateri izberejo najbolj dolgočasno?
Mnogo ljudi se v fitnes odpravi z dobro izdelano idejo o tem, kako bodo s pomočjo vaj na tamkajšnjih napravah hitro in zagotovljeno izgubili kilograme.
Seveda je telesna aktivnost še kako zdrava tako za duha kot telo, vendar pa definitivno ni nekaj, zaradi česar bi uspešno in hitro hujšali.
V dvoranah, prepojenih z vonjem po potu, ni svežega zraka, ki je – sklepam – nekaj, s čimer želimo prepojiti svoja pljuča, ko jih zaradi telesne obremenitve širimo in krčimo bolj intenzivno kot običajno.
Ni sončnih žarkov, ki nam sproščajo hormone sreče, in ni elementa igre, zaradi katerega se še odrasli obračajo k športu kot razvedrilu.
Sem samo jaz tako cinično čemerna ali ni zares povsem mučno in nevzdržno delati fizično naporne in noro dolgočasne vaje v neprijaznem okolju, ki nam poleg vsega ne polnijo niti duha niti ne sproščajo zdrave tekmovalnosti in adrenalina?
In to z eno samo nagrado – ko bom iz sebe iztisnil zadnji spomin na užitek, bom morda v ogledalu videti čisto malo bolje.
Dovolj dolgo sem se kot mačka okoli vrele kaše vrtela okoli glavnega razloga, zaradi katerega (to vemo vsi) velik del ljudi obiskuje te robotske telovadnice. Želje po tem, da bi bili videti dobro.
Da bi nas na podlagi naše zunanjosti drugi sprejeli in nas brez globljega spoznanja celo občudovali. Da bi se sprejeli sami.
Ne vem, kdaj je bilo odločeno in kdo se je odločil, da so velike mišice lepe?
Jaz tega lepotnega ideala nisem podpisala, kdor ga je, pa si je zadal nalogo, za katero nisem prepričana, ali je vredna svoje teže.
Kdor hodi v telovadnico, da bi bil privlačnejši nasprotnemu spolu, je verjetno narobe prebral navodila iz knjige pravil medčloveške privlačnosti.
In kdor si tako dviguje svojo samozavest, upam, da čim prej spozna, da zaradi ene mišice več ali manj ni nič boljša ali slabša oseba.
Nekaj je na tem, da fitneserji z napihovanjem svojih telesc napihujejo tudi svoj ego in svojo glavo. A s čim? S škodljivimi proteini in smrdljivim zrakom?
Verjetno ne vsi, morda celo zgolj ti, ki sem jih imela priložnost spoznati sama. Ploskam pa jim, ker imajo toliko samodiscipline, da lahko nekaj tako dolgočasnega in trapastega na pogled izvajajo iz dneva v dan in iz leta v leto za voljo česarkoli že. 
Napisala: Anamarija Lukovac
Preberi še: Slovenke razkrile najbolj bizarne osvajalske pristope
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
){kind=link}