Gejše: častilke umetnosti

Še vedno pa v njem vladajo stroga pravila in nešteto ur, posvečenih izpopolnjevanju gibov, petju in igranju na različna glasbila. Še tako drobna napaka ne uide izostrenim čutom iemoto, velike mojstrice. – Danes je življenje redkih pravih gejš nekoliko spremenjeno.

Življenje, posvečeno umetnosti

Po poti, posvečeni umetnosti, pričnejo bodoče gejše stopati že v najnežnejših letih. Navadno so jih v okijo, hišo gejš, prodali starši, ki so želeli bodisi priti do denarja bodisi hčerki omogočiti dostojno vzgojo in odlično izobrazbo. Tu jih pod okrilje vzame okamisan, mati, ki vodi hišo. Tamago, jajce, kot se imenujejo deklice na začetni stopnji, opazujejo maike, vajenke gejš, in gejše pri njihovih pripravah ter počasi pričenjajo z vajami.

Na stopnjo maike najpogosteje napredujejo okoli sedemnajstega leta. Takrat se zanje pričnejo ure šamisena, plesa, kaligrafije, umetnosti pogovora in drugih mojstrovin, ki jih bodo kasneje potrebovale. Slikovit opis maike je podala upokojena gejša Mineko Iwasaki v svoji knjigi Jaz, gejša: “Maiko v popolni opravi je najboljši približek japonskega ideala ženske lepote. /.../ Njen obraz je popoln oval. Njena koža je bela in brezmadežna, lasje črni kot krokarjevo krilo. Njene obrvi sta polmeseca, usta nežen rožni popek. Njen vrat je dolg in čuten, postava nežno zaobljena.”

Maiko sme gejšo spremljati na dru žabnih dogodkih, na katerih spoznava morebitne bodoče stranke ter opazuje, kako jih s priučenimi veščinami zabavati in vzdrževati prijetno ozračje. Pri dvajsetih se dekle ponavadi odloči, ali bo svoje življenje zapisalo poslanstvu gejše. Odločitev se potrdi skozi erikae, obred obračanja ovratnika iz rdečega v belega.

V času pred modernizacijo Japonske je ta obred sledil mizu-age, počastitvi izgube nedolžnosti z moškim, ki je zanjo ponudil najvišjo vsoto denarja. Danes je to prepovedano. Uspešna gejša mora predstavljati lepoto, milino, umetniški talent, uglajenost in popolno vedenje. “Eden od temeljnih izzivov našega poklica je, da znaš svoji naklonjenosti in odporu nadeti tančico vljudnosti,” pravi Iwasaki.

Poleg tega mora obvladati petje, ples, slikarstvo, kaligrafijo, obred pitja čaja in točenja alkohola, znati mora igrati šamisen, ročni boben, flavto ter druga glasbila, biti mora seznanjena z aktualnimi družbenimi dogodki, poznati književnost. Pri opravljanju svojega poklica se namreč srečuje s toliko raznovrstnimi ljudmi, da mora vsakega obravnavati na svoj način.

Ker gostitelj njeno družbo drago plača, mora biti po končani predstavi prijetna in zanimiva sogovornica. Vstopa v ekskluzivno go stišče, v katerem nastopajo gejše, očajo, nima vsakdo. Kakšno je življenje gejš na Japonskem danes in kakšen status imajo znotraj sodobne japonske družbe, razmišlja Boštjan Bertalanič, ki že nekaj časa študira na eni od tokijskih univerz.

Stereotipne predstave

Obsedenost zahoda s podobo gejše, ki pooseblja popolni seksualni stroj, je pogosto posledica stereotipov o japonski družbi, ki so plod kroničnega nepozna vanja njihove kulture in tradicije. Le malokdo danes ve, da so bile gejše sprva moški in ne žen-ske. Klasična gejša bo verjetno sčasoma postala mit. Vendar ob siloviti modernizaciji Japonske prave gejše ostajajo zadnje varuhinje klasičnih japonskih vrlin, predvsem estetskih, in zato je človek toliko bolj ogorčen, ko prebira besedila, v katerih je njihova esen ca omejena na golo seksualnost.

Gejša v marsikaterem pogledu pooseblja srce Japonske, ki ga zahod nikoli ni cenil in ga verjetno nikoli ne bo. Veliko zmešnjavo na tem področju so v času okupacije povzročili tudi Američani. Navadne prostitutke, ki so se nastav ljale ameriškim fantom, so se imenovale ‘geisha girls’ in to je dodatno zamešalo razmejitev med klasično prostitucijo in prefinjeno umetnostjo gejš. Smešno je, da se danes takšni ‘ponaredki’ nastavljajo turistom, ki z veseljem zagrabijo.

Zelo pogosto jih srečate v toplicah, kjer se imenujejo onsen geishe. Pogosto tudi izpostavljajo dejstvo, da so se Japonke s tem, da so postale gejše, ekonomsko in družbeno osvobajale spon tradicionalne družbe. Takšno razmišljanje je napačno. Zelo redke so bile tiste, ki so si lahko privoščile osebnega varuha, ki jim je odkupil svobodo. Glavnina jih je ostajala v suženjskem razmerju z lastnico in je svojo kupnino ter stroške šolanja odplačevala vse življenje; le kimono, ki ga nosi gejša, je danes vreden preko 3 milijone tolarjev. K temu seveda niso prištete ročno izdelane nogavice, obi in torbice ter kozmetika in dragi lasni okraski.

Današnje gejše

Danes se zdi, da je podoba gejše bolj japonska tržna znamka in turistični simbol, ki se odlično prodaja na zahodu, kot kar koli drugega. Čokolade, svila, porcelan, riž – seznam dobrin, ki se tržijo pod imenom gejša, je neizčrpen. Da ne omenjam obsežne fiktivne literature, pogosto izmišljene, ki kroži po vseh vogalih našega planeta. Veliko bralk zagotovo pozna knjigo Arthurja Goldna, ki zgrešeno in karikirano prikazuje gejše kot umetnice seksualnih veščin.

Seks se na zahodu pač odlično prodaja in žal je gejša eden od tistih likov, ki je temu potrošništvu podlegel. Seveda gejša ni zgolj tržna znamka ali napihnjen literarni lik. Čeprav maloštevilne, delujejo prave gejše še danes. Zelo težko bi ocenili njihovo realno število; po nekaterih podatkih jih ni več kot nekaj tisoč, kar je v primerjavi s predvoj nimi leti skorajda zanemarljivo.

Kyoto kot japonska kulturna prestolnica ostaja njihov center, čeprav Tokyo ne zaostaja. Vendar je razlika med njima očitna: v Kyotu je njihova organizacija veliko bolj formalizirana, predvsem na osi maiko/ geiko, tukaj so spoštovane predvsem kot dovršene umetnice. V Tokyu takšne organizacije ni, vsaj ne v tolikšni meri, in bolj kot umetnice so tu simbol zelo dragih in navadnemu človeku nedosegljivih spremljevalk/ priležnic.

Zaton gejš

Razlogov za upadanje števila gejš je več. Tradicionalno so gejše živele ločeno od vsakdanje družbe. Danes je to skorajda nemogoče. Včasih so gejše pošiljale svoje hčerke v posebne šole in jih vzgajale, tako da bi prevzele mamin okiya. Danes morajo vsi otroci v javne šole in to je deloma porušilo navidezni zid med dvema svetovoma. Velik delež gejš je prihajal iz revnih družin s podeželja, ki so svoje hčerke prodajale v bordele ali bogatim okiya, da bi kasneje postale spoštovane umetnice.

Dru žbeno stanje v času imperializma ni bilo rožnato in pogosto je bil to edini način, da se je lahko dekle izobrazilo in po možnosti bogato omožilo. Kupovanje deklet je danes seveda nezakonito in to se pozna tudi v upadanju števila gejš. Nekoč so se redke prostovoljno odločale za poklic gejše. Današnje Ja ponke se veliko raje odločajo za delo v t. i. hostes barih, ki so navidezno nekakšna parodija nekdanjih čajnih hiš, v katerih so delovale gejše.

Vsaka primerjava je seveda neumestna. Vendar je postati hostesa za mlado Japonko veliko lažje kot postati gejša; dolga leta urjenja v zapletenih umetnostih so nepotrebna, saj je za hosteso potreben zgolj prijeten videz in omikano vedenje. Pred dnevi sem se sprehajal po Roppongiju, osrednji zabaviščni četrti v Tokyu, in na moje veliko začudenje je iz enega od barov izstopil moški srednjih let, kravatar, obdan z vsaj sedmimi hostesami.

To je tu nekaj vsakdanjega. Moški, ki se odločajo za izvenzakonske dogodivščine, se veliko raje odločajo za hostese, saj so te neizmerno cenejše od gejš – za ceno elitne gejše si lahko privoščiš cel ducat napol golih hostes, ki so veliko hitreje za ‘akcijo’.

Kako spoznati pravo gejšo?

Cena je pri tem zelo velik dejavnik (celo milijonček na večer), poleg tega takšno žensko zelo težko srečate na cesti. Zelo pomembno je, da vas vpliven prijatelj ali znanec (politik ali direktor večjega podjetja) priporoči. No, če je vse to urejeno (debela denarnica in priporočilo, torej), pa je vprašanje, ali boste gejšo sploh znali ceniti. Ženska s pobeljenim obrazom, ki nosi kimono, se zdi marsikateremu zahodnjaku neprivlačna. Ali se splača? Ne vem. Vem le to, da tega ne boste nikoli pozabili, seveda če imate le kanček smisla za neprecenljivo umetnost lepega.

Umetnice zapeljevanja

Gejše nikakor niso prodajalke ljubezni, pravi Jina Bacarr, avtorica knjige o japonskih veščinah spolnosti, ki je ena redkih zahodnjakinj, ki se je pustila vzgojiti v gejšo. “Gejša je samozavestna, sama narekuje tempo, najprej se posveti svojim potrebam, šele nato moškemu,” pravi. “Seks v postrežbo ni vključen pod prisilo.” Če že, potem je kot dar, za katerega se gejša sama odloči.

Njeno zapeljevanje sene prične s poljubom ali predigro, pač pa s trenutkom, ko vstopi v prostor. Pogovor, lahkotna glasba, prijetno ozračje, videz, glas – ve, kako manipulirati z moškim in mu obenem vzbujati občutek, da je vreden poželenja. Zapeljevanje je na las podobno delu na vrtu: potrebuje pravila, nego in čas. – Tako se glasi prva modrost, ki se je naučijo maike v poglavju, namenjenem veščinam spolnosti. – Veliko stvari se Evropejke lahko naučimo od bistrih in ponosnih japonskih mojstric, ki znajo častiti erotiko, krono čutnosti. – Za vas smo pripravili pet kratkih lekcij.

Prva lekcija: Vse potrebuje svoj čas, tudi ljubezen

Vaš novi moto naj se glasi: vse teče. Naučite se prisluhniti sebi in svojemu partnerju. “Dražiti, zavajati, igra med moškim in žensko – to je umetnost gejš, ki moškega zapeljujejo cele tedne,” pravi Bacarrjeva. Bodite najprej blizu same sebi. “Nase glejte kot na cvetlico, ki potrebuje čas, da zraste in se razcveti. Ne ravnajte proti svoji naravi,” svetuje Bacarr. Najpomembnejše niso tehnike, temveč tisto, kar same izžarevate.

Druga lekcija: Zgradite tempelj čutnosti

V čistem in sproščenem okolju se bosta lažje osredotočila drug na drugega, zato prostor opremite tako, da v njem ne bo odvečne navlake, pač pa le najnujnejše pohištvo. Gejše se vedno osredotočijo na bistveno. Svetloba luči naj vas obliva s strani, to pričara čudovito polt. Poigrajte se z barvami, v katere boste odele rjuhe, zastore, pregrinjala in blazinice. K templju čutnosti spada prigrizek in pritajeni toni azijske glasbe iz ozadja in seveda masaža.

Tretja lekcija: Vaša duša se zrcali v vašem telesu

Dobro počutje v lastnem telesu, gibkost in lahkotnost pripadajo gejši ta ko kot paličica japonskemu obro ku. Najpomembnejši ljubezenski inštru ment gejš so njihove roke, ki z gibanjem izražajo dušo. Tako roke kot noge gejše negujejo s posebno skrbnostjo. Ličijo se preprosto, a popolno: obraz je obarvan svetleje, oči so dramatične, ustnice vabljive. Pri poudarjanju oči ne uporabljajo maskare; svojemu pogledu dajo globino s temnim črtalom, jasnino pa z modrim, ki ga nanesejo pod oko.

Četrta lekcija: Zapeljujte s poezijo in nežnostmi

Gejše so se pred srečanjem z moškim prepustile predvsem dvema vrstama nežnosti, igranju s seboj in nanašanju dišave s konicami prstov po vsem telesu – nad zgornjo ustnico, na zatilje, med dojki. Govorica je edinstvena umetnost kulture gejš. Nikoli ni opolzka, pač pa se napaja iz cvetočega besednjaka. Naj bodo njegovi poljubi nežni kot češnjevi cvetovi ali siloviti kot naliv – na takšen način mu lahko domiselno poveste, česa si želite. Ko ga boste povabile, naj použije roso rajskega vrta, bo to vsekakor drugače slišati od ukaza “Poliži me!”

Peta lekcija: Vaša zadovoljitev stopnjuje njegovo poželenje

“Gejše se učijo prek opazovanja in povzemanja ter prek t. i. spalničnih knjig z nič kaj sramežljivimi ponazoritvami in navodili, ki jih mladim maikam posredujejo gejše,” pravi Jina Bacarr. “Na shungah, erotičnih lesorezih, so udeleženci oblečeni. Pomagajte si z naslednjim trikom in pri seksu razgalite le tisto, kar si želi dotika.” Položaji iz teh učbenikov niso tako zapleteni kot v indijski Kamasutri. Umetnost je namreč le to, da že znanim položajem dodate ščepec ali dva dodatne spretnosti. Takole je na primer videti ‘napad na tri področja’: prisesajte se mu na jezik ali spodnjo ustnico, z eno roko mu gnetite prsno bradavičko, z drugo pa nežno božajte presredek.

Umetnice ali kurtizane ?

- Aura nedostopnosti je od nekdaj burila domišljijo o življenju gejš in bila osnova za nastanek številnih stereotipov.

- Gejše so bile velikokrat označene kot prostitutke oz. kurtizane, ki so se gibale v visokih krogih.

- Gejše se urijo in duševno pripravljajo za svoj posel prav tako kot poslovneži. Moški si želijo njihove lepote, čuta za umetnost in pogovora, pravi upokojena gejša Iwasaki.

- Ko moški spi z gejšo, ne gre za izpiljene tehnike, temveč za to, kar izžareva.

- Za več informacij priporočamo: Mineko Iwasaki & Rande Brown: Jaz, Gejša; Arthur Gold: Gejša;

Intervju z Mineko Iwasaki : Doug Struck, Washington Post. Dostopno prek www.washingtonpost.com; www.geocities.com/yihyongbuayee/geisha.html; www.oren.jp; www.japan-guide.com.

Mojca Cestnik in Boštjan Bertalanič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja