Že takoj na začetku bi lahko ugovarjale. Katera med nami pa je nazadnje brez težav parkirala v centru? Kdaj je bilo nazadnje več dni neprekinjeno lepo vreme? In kaj je tako kaloričnega v dobri stari potici? Če je poješ malo manj kot celo, niti ne redi tako zelo.
Ko se je Ryan, eden izmed mojih štirih sogovornikov odpravljal od doma, so ga pri nas že udomačeni Avstralci posvarili, da se bo v Sloveniji zagotovo zgodilo dvoje: zredil se bo za sedem kilogramov in zaljubil v Slovenko. Če zdaj sestavim enostavno enačbo, lahko ugotovim naslednje: prvi del avstralske prerokbe se je uresničil 50-odstotno (2 sta se res zredila, 2 pa ne, a to je verjetno samo zato, ker živita v bližini trim stez), del napovedi o ljubezni pa se je izpolnil kar 100-odstotno. Upajmo, da bodo jasnovidni Avstralci kmalu odprli vedeževalsko linijo, saj tudi vse nas zanima, kdaj se bomo zaljubile in koliko se bomo v bližnji prihodnosti zredile. Šala.
Ryan Pheloung, 24, Nova Zelandija (Auckland)
“Nimam razloga, da ne bi še nekaj časa ostal.”
Vedela sem, da se pri znanki uči slovenščine in da dela v podjetju Harvey Norman. Pa tudi to, da tam ne dela kot prodajalec, mi je bilo jasno, ker bi ga gotovo opazila med nedavnim stikanjem za novim kavčem. Ryan v tem avstralskem podjetju dela na zelo različnih projektih, analizah poslovanja in iskanju poslovnih rešitev, poleg tega pa vodi snemanja za kataloge, obiskuje pohištvene sejme, sodeluje z dizajnerji ...
“Delo je fantastično, v njem tako uživam, da še nič ne razmišljam, da bi se vrnil domov. Sem sem prišel bolj po naključju kot ne. Po študiju sem najprej leto in pol delal, nato pa sem si zaželel, da bi še malo potoval, da bi šel za nekaj let iz Nove Zelandije. Končal sem poslovno fakulteto in diplomiral iz marketinga.”
Opazil je moje začudene oči in razložil: “Zdi se, da smo mi za študij bolj motivirani, deloma mogoče tudi zato, ker ni brezplačen. Kakorkoli, razmišljal sem o Londonu ali Kanadi, slednji predvsem zaradi deskanja na snegu. Ko mi je bilo ponujeno delo v Harvey Normanu v Ljubljani, o Sloveniji nisem vedel ničesar. Šef mi je rekel, da je to lepa dežela z veliko snega, in tako sem se laže odločil.”
Nato je brez tujega naglasa naročil svojo kavo z mlekom. Povprašala sem ga o njegovi slovenščini. “Tole s kavo je šlo gladko, ampak ravno danes smo imeli s prijatelji že težave z naročilom. Vem, da je hot dog pač hot dog, je pa umetnost, kako pravilno naročiti šest hot dogov. Doma sem se učil francoščino, latinščino in japonščino, a celo japonščina je lažja od slovenščine. Največ težav imam z določenimi neizgovorljivimi kombinacijami črk, obstaja pa še večja ovira: že po moji prvi slovenski besedi z mano vsi začnejo govoriti angleško.” Tudi v službi je ista pesem: njegov šef je Avstralec in tako že jutranji squash odigrata v angleščini.
“Moja predstava o Sloveniji se je podrla še isti dan, ko sem prišel sem. Bilo je lanskega aprila, pričakoval sem vsaj sneg v hribih, a zunaj je bilo 20 stopinj in vsi so kosili na prostem.” Povedal mi je še, da v Sloveniji ne pozna niti enega Novozelandca. Recimo, da Nova Zelandija ni ravno najbliže ... Najtežje mu je bilo oditi od doma, pogreša plaže in utrip velemesta, nočno življenje, več različne hrane in (cenejših) igrišč za golf. “Tukaj se mi vsi smejijo, ker igram golf. Pri nas namreč to počne veliko mladih.” Med klepetom se je izkazalo, da nam celo naš edini Novozelandec stalno uhaja čez mejo: spomladi je smučal v italijanskih Dolomitih, rad gre v Benetke in jadrat na Hrvaško, večkrat odleti v London, kjer ima sestro in veliko prijateljev. Seveda obožuje Bohinj, zaljubil se je tudi v Piran in Staro Ljubljano.
“Dobro se počutim v krajih z zgodovino, ker imajo značaj.” Ko sva že pri značaju. Diplomatsko se je izognil vprašanju o tem, kakšne se mu zdijo Slovenke, pravi pa, da smo Slovenci v primerjavi z Novozelandci bolj zaprti. “Dlje traja, da navežeš stike. ”
V Ljubljani je še pred časom ob petkovih in sobotnih večerih rad zahajal v As ali Global, a se je hitro naveličal vedno enih in istih krajev. In kot so napovedali Avstralci: tu je spoznal dekle, s katero lahko počne tisto, kar ima rad – potuje po Evropi.
Ugur Yildirim, 27, Turčija (Istanbul)
“Slovenke ste naravno lepe”
Pred Ugurjem smo, kot je ugotovil že sam, ko je leta 2000 kot študent z Rotary International prvič obiskal lepo število točno določenih slovenskih zgodovinskih znamenitosti, dobro zaščitene. Gre za gradove, obzidja in stolpiče, zgrajene za obrambo proti Turkom. Ugurju se je že takrat naša deželica zdela lepa in urejena, torej vredna osvajanja. Tri leta kasneje se je razgledoval po možnostih za delo in študij MBA. Čeprav je bila leta 2000 njegova prva možnost Brazilija, potem pa Michigan, se je na koncu obakrat odločil za Slovenijo. V resnici v ozadju ni nobene zapletene filozofije: let iz Istanbula v Michigan in nazaj se mu je zdel odločno predolg, pa tudi starši so posredovali s tehtnimi argumenti kot ‘Kaj si nor?’, ‘Tako daleč?’ in ‘Ali nimaš tukaj vsega?’.
Je imel, je pa, kot pravi, ‘totaly adventuorous’ in ‘ambitious’.
Tako že štiri leta v družbi za upravljanje (borzno-posredniški hiši) Medvešek Pušnik dela kot upravitelj za vzajemne sklade (premoženja). Glede na njegovo kavalirstvo (in če so tudi vsi drugi Turki vsaj malo podobni) bi mu z veseljem prepustila nekaj evrčkov, da bi jih zame investiral v košček turške plaže. Ugur je uglajen, miroljuben, uspešen in lepo oblečen mlad Turek in bi, če ne bi poznala zgodovine, zagotovo sklepala, da so tiste gradove zgradili slovenski možje iz golega ljubosumja.
10. oktobra 2003 je bila sobota, lepo vreme in ena popoldne, ko je pristal na Brniku. Prišel je iz mesta, kjer so vse trgovine in lokali vsaj napol odprti 24 ur – samo pozvoniš ali napneš glasilke in že se pred tabo cvrejo jajčka. Ugur si je tistega dne zaželel svež kruh, a se je zadeva izkazala za nemogočo. Nadalje ga je presenetilo, da je tukaj prav tako nemogoče po četrti uri kupiti svežo ribo. Hja, tako je prvi stik s Slovenci doživel gurman in strasten kuhar – kot narod na dieti oziroma narod zamrznjenih rib.
Nato mi je povedal smešno zgodbo o tem, kako njegovi prijatelji njegov tukajšnji dom uporabljajo kot rehabilitacijski center. Kadarkoli se kdo razide ali loči, zazvoni njegov telefon. Glas na drugi strani Ugurja povpraša, kako se ima. Ugur ve, da nihče ne kliče po šestih mesecih, da bi ga vprašal, kako se ima. Domneva, da se bo prijatelj poročil. A glas na drugi strani postane pobit. Ugur samo še pove proste termine, in je. Naslednjo skupino ‘prebolevalcev ‘ dobi na terapijo avgusta. Med Turki baje velja hvala bogu že precej omajan stereotip, da smo Slovenke lahke, kot med Slovenkami velja prepričanje, da so Turki težki. Oba z Ugurjem sva prepričana, da bo tale kratek prispevek za Cosmo stvari vsaj deloma postavil na svoje mesto.
Tukaj ni bil samski niti toliko časa, da bi še enkrat obiskal vse gradove, ko je dal srce lepemu in inteligentnemu dekletu. Ljubezen traja že tri leta in pol. “Slovenke ste naravno lepe, a imate na žalost bolj slab okus za čevlje. Nisem kakšen nor fetišisit, a to so dejstva.”
Zaradi svoje družabnosti in odprtosti si je v Sloveniji ustvaril široko mrežo prijateljev. “Jaz mislim tako: če si prijazen, dobiš prijaznost nazaj. Slovenci se mi zdite komunikativni in prizemljeni. Svoja prva leta tu sem bil ob sobotah vedno v Opera baru ali Globalu, zdaj pa vikende raje izkoristim za pobeg iz Ljubljane. Rad grem v Portorož, vem pa, da ga vi ne marate. Kaj hočem, I’m a city guy.”
Steven Loy, 38, ZDA, Virginia (Norfolk)
"Moj pogled na glasbo je bolj evropejski kot ameriški."
Ameriškega skladatelja in dirigenta sta v Slovenijo pripeljali vsaj dve ljubezni. Prva je ljubezen do Urške Pompe, priznane skladateljice in glasbene pedagoginje, ki jo je spoznal na študiju v Budimpešti. Ko je dobila delo v Ljubljani, ji je Steven sledil. Zdaj živita v Kropi in imata čudovito triinpolletno hčer Emo, za katero Steven pravi, da je njegov daleč največji življenjski uspeh. Drugi razlog, da se je odločil za Slovenijo, pa je sodobna klasična glasba. “Ne vem, koliko dirigentov dejansko uživa v sodobni klasični glasbi, zase pa lahko rečem, da zelo.”
Steven je v ZDA študiral kompozicijo, v Budimpešti, Parizu in Sieni pa dirigiranje. “Dirigiranje je kot ples, dirigentski stil najde tebe, in ne obratno. Z leti to postane tvoj podpis, nekaj skrajno osebnega.” Njegovo delo je eno izmed težjih del sploh. Specializiral se je za sodobno glasbo, njegov repertoar je obširen in raznolik, dirigiral je veliko pomembnih praizvedb ... a na koncertih s svojimi glasbeniki pač ne bo nikoli napolnil stadiona, kot ga napolni njegova priljubljena skupina Radiohead. “Zame in za glasbenike je to delo dostikrat frustrirajoče. Sodobna klasična glasba je zelo zahtevna za študij in izvedbo, prinaša pa zelo malo denarja, ker večinoma nastopaš za dvajset ljudi.”
V Sloveniji redno sodeluje z ansambli za sodobno glasbo Slowind, MD7 in Slavko Osterc. Pred štirimi leti je imel tudi serijo koncertov s Slovensko Filharmonijo. “Orkester Slovenske Filharmonije je posebna ‘žival’ z zelo dolgo tradicijo. Bil sem tujec, nov in še relativno mlad. Ko enkrat orkester, v katerem so tudi glasbeniki s tridesetletno delovno dobo, dobi predse novega dirigenta, ga je treba za vsako ceno postaviti na preizkus. Če v tvojem oklepu opazijo eno samo luknjo, bodo šli naravnost skoznjo. Za to delo moraš biti zelo samozavesten, znati moraš vzpostaviti avtoriteto, čeprav se sam zavzemam za bolj demokratičen odnos med dirigentom in glasbeniki. Kakorkoli, mislim, da tistemu izzivu še nisem bil čisto dorasel.”
Neizmerno občuduje dirigenta Carlosa Kleiberja, ki je malo nastopal, a se je v zgodovino zapisal z nekaterimi legendarnimi izvedbami. Zanimivo je, da si je tudi veliki dirigent za življenjsko sopotnico izbral Slovenko, v Sloveniji pa je tudi pokopan.“Lahko bi tako za hec rekel, da ste Slovenke zelo nevarne ženske. Lansko leto sem končno dobil državljanstvo in sem na to zelo ponosen.”
V Slovenijo je prišel prvič že leta 1997. Najprej je dve leti stanoval v Gorjah pri Bledu. “To je bil moj uvod v Slovenijo. Mislim, da so tamkajšnji ljudje znani po tem, da živijo v svojem svetu.” Pravi, da je v marsičem pravi Američan, da pa je njegov pogled na glasbo evropejski. Poleg tega lahko na svojem področju tu stori dosti več. O Slovencih meni, da so zelo delovni, inteligentni in resni. Njegov najljubši kotiček je Piran, saj od doma pogreša prav zvok morja.
A vse tako kaže, da je v Sloveniji obsojen na Gorenjsko in bližino gora. Urška rada hodi v hribe, pred časom ga je (z)vlekla na Mojstrovko, on pa se obupno boji višine. A tudi dirigentski prostor je vsaj nekoliko dvignjen od tal, za zdaj ...
Christian Siskovic, 37, Italija (Trst)
“Pa lepo pozdravite gospoda Christiana!”
Ko je v Žmavcu, prvi ljubljanski postojanki, njegov prijatelj prvič naročil italijančka, je mislil, da ga zafrkava. Če ne veš, da je zadeva sinonim za dva deci piva in da se imenuje italijanček, ker je kozarec zanj med nižjimi na polici, te lahko eno takšno banalno naročilo fino spravi ob živce. Ko je imel svoj prvi salon na Gornjem Rudniku, na otvoritev je prišel tudi tržaški župan Riccardo Illy, mu je neka stranka, ko se je že poslavljala, rekla: “Pa lepo pozdravite gospoda Christiana!” Ko ji je povedal, da je Christian on, ga je začudeno pogledala in se opravičila: “Joj, sem si vas predstavljala drugačnega: majhnega, črnega, z briljantino in brki, takšnimi, saj veste, italijanskimi.” Dolgolasec s špičaki se ji je pač zdel še najbolj podoben Christianovemu pomočniku.
Bilo je leto 1997, italijanski frizer je imel za sabo že dobrih deset let delovnih izkušenj po salonih, v modi in poučevanju, in je začel razmišljati, da bi šel na svoje. “Najprej sem mislil, da bi odprl salon v Sežani, saj je večina mojih strank iz Trsta hodila po bencin čez mejo. Med nabiranjem informacij mi je neko frizersko podjetje, za katero sem delal kot svetovalec, ponudilo salon v Ljubljani, ki ga je dotlej uporabljalo le kot show-room. V Ljubljano sem že kot mlad fant hodil po plošče in čevlje, v Židovski je bil takrat nek čevljar, ki je prodajal špičake, in škilit v Metin salon. Na Ljubljano me je spominjal vonj po premogu. Še nekaj let prej pa sem s pevskim zborom nastopal v Cankarjevem domu, leta ‘92 sem tam spet sodeloval na frizerskem šovu, čez pet let pa sem tam, na istem mestu, za neko prireditev počesal Tajdo Lekše, Milan Kučan pa me je zamenjal za svojega varnostnika. Očitno je, da gre za zaroto Cankarjevega doma ali Cankarja do mene. Kar se tiče kave tukaj, pa je ta razlog, da sem začel piti pivo.”
Prva leta v Ljubljani so bila divja, od zabave do zabave, stranke so se hitro kopičile in med njimi je bilo tudi veliko tako imenovanih zvezd, ki pa so povzročile samo ‘kažin’. “Vajene so dobiti vse zastonj, jaz pa sem jim vseeno računal. Veliko jih je tako prišlo prvič in zadnjič. Sploh mora imeti frizer tukaj dvakrat več strank kot v Italiji, ker ženske hodijo k frizerju dvakrat manj pogosto kot Italijanke. Zdi se, da jih narastek ne moti preveč ali pa se barvajo doma. Velikokrat popravljam škodo, tisto, ki se je zgodila v domači kopalnici, pa tudi razdejanja, ki jih za sabo puščajo drugi frizerji. Mislim, da ima slovenska frizerska šola veliko pomanjkljivosti. Jaz sem s petnajstimi že delal.”
V Sloveniji se je takoj zaljubil v Staro Ljubljano, v drobne detajle, ki krasijo baročne hiše, in zmaje na zmajskem mostu. “(V) Ljubljani je se je treba ozreti navzgor,” zaključi.
Frizer kolorist, ki si je lansko leto ‘privoščil’ nov salon v centru mesta, se še ni naveličal slovenskih glav, ki včasih ne razumejo njegovega humorja, in obratno, on včasih ne razume našega, kot ne razume, da na vsakem žuru plešemo kolo. Slovenski narastki se še ne bodo razpasli, ker ne razmišlja, da bi se vrnil nazaj v Italijo. Sploh pa je Trst preblizu, da bi ga lahko resno pogrešal.
Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu
