Cosmo pustolovščine v deželi Celjski

S potjo pod nogami sem ugotovila, da se od Žalca, Laškega, Celja, Celjske koče, Rogatca, Rogaške Slatine, Kozjanskega parka, Olimja, Šentjurja, Vitanj pa do Žičke kartuzije dogaja marsikaj zanimivega. Izlet razdeli na tri dni in tako obredi vse, te pa vnaprej opozarjam, da tvoje potovanje ne bo le prostorska, ampak tudi časovna dogodivščina – kaj lahko se ti zgodi, da boš padla v časovni stroj in se vrnila naprej v preteklost!

1. dan

Pot sem začela z vožnjo po dolini Rupe do Kal pri Šempetru, kjer ti v Hmeljarski vasi člani etnološkega društva prikažejo, kako se je nekoč obiral hmelj. Tu me je mimogrede doletel tud del družinske zgodovine, saj sem se spomnila, da je bila obiralka hmelja tudi moja prababica! A baje je bilo luštnim puncam lažje ... Vsaj to!

Moja naslednja postojanka je bila Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva v Žalcu, kjer sem si nameravala privoščiti kozarec prvega slovenskega piva. Si vedela za Kukca? No, tudi jaz nisem ... vse do danes! Odlično pivo in čisto nič dolgočasen muzej, v katerem tudi kuhajo – in to dobro.

Ker sem resno zastavila s hmeljem in pivom, nisem mogla mimo kmetije Rojnik, kjer se s hmeljarstvom ukvarjajo že 100 let, in prav je, da izvem, kako se hmelj prideluje in pobira v modernem času. Zagotavljam ti, da te tam ne bodo navdušila le neskončna polja hmelja, ampak tudi in predvsem gospodarica, ki je prava faca!

Če še nisi nikoli od blizu povohala prave pivovarne, se vsekakor ustavi v Pivovarni Laško, od Laškega pa je samo streljaj do Celja, ki je bilo zame pravo odkritje. Na Celjskem gradu sem se družila z vitezi, streljala z lokom in enkrat celo prestrelila jabolko, v hokejski tekmi premagala dva 'strašna' viteza, se napila sladkega grajskega vina in klepetala z dvorjankami, in ko mi je jezik že tekel kot namazan, sem se v celjski umetniški četrti naklepetala še z lokalnimi umetniki.

In kot bi se ta že tako poln dan raztegnil, me je pot vodila še na Celjsko kočo, kjer sem se v sončnem zahodu na stezi za bob kart zasvajala z adrenalinom.

2. dan

Ko se zbudiš v Celjski koči, ti za zajtrk postrežejo kavo z zabavo v pustolovskem parku. Nekdanji hokejist Jure kot inštruktor vzbuja zaupanje, in dokler ne usvojiš nekaj osnovnih potez varovanja, ostaneš na tleh. Top zabava in že razmišljam, da moram sem nujno pripeljati moje cosmo punce!

Moj dan se nadaljuje z vožnjo do Rogatca, kjer je Muzej na prostem. Mislim, da človek ni nikoli prestar za doživljajske delavnice, zato sem uživala v peki kruha (tistemu, ki smo ga naredili, rečejo žulice!), v brskanju po trgovini iz starih časov, izdelala sem si glasbilo in se sproščala med prosto gibajočimi se kokoškami.

Po kar malo predobrem kosilu v gostišču Jurg me je pot peljala v Rogaško Slatino, kjer sem osupla nad bliščem nekdanjih in današnjih dni. V Aninem dvoru pa me je sezulo nekaj super muzejskih zbirk!

Pravo zen občutje sem ujela v Kozjanskem parku med sadovnjaki in travniki, kjer uspevajo stare vrste jablan in se spričo vseh živih bitij dogaja prava hvalnica življenju!

Ko sem prispela v Terme Olimia, je bil tako že večer, a nič me ni ustavilo, da si ne bi privoščila obiska hamama! Tale je res dober približek tistim izvirnim arabskim 'kopalnicam', ki jih najdeš po Turčiji in si jih vsaj še pred časom našla v Siriji.

3. dan

Iz Podčetrtka sem nadaljevala pot proti Šentjurju. Hm, kdo bi si mislil, da si bom na poti ogledala toliko muzejev? Jaz že ne, sploh pa nisem pričakovala, da me bodo tako zapeljali v svoje zgodbe! Muzej Južne železnice sem našla pri železniški postaji, v Franc-Jožefovem prometnem uradu pa si je mogoče ogledati prikaz bogatega arhivskega gradiva in železniških naprav od leta 1844 dalje. V Zgornjem trgu v Šentjurju že od leta 1760 stoji rojstna hiša družine Ipavcev, ki se je v zgodovino zapisala predvsem zaradi glasbe in medicine, in tudi ta je zelo zanimiva za ogled.

V povsem druge dimenzije pa me je vrgel obisk objekta KSEVT v Vitanjah in kot Herman Potočnik Noordung sem si zastavila nekaj vprašanj o problemu vožnje po (mojem lastnem) vesolju. Kakšno je življenje v orbiti, izveš prav tu.

In če si že na tem koncu, pod nobenim pogojem ne izpusti obiska samostana Žička kartuzija v občini Slovenske Konjice. Kraj je tako skrivnosten, da bo razburkal tvojo domišljijo, meni osebno pa je bil zelo všeč tudi prikaz lončarstva in zeliščarstva, po katerem me je prijelo, da bi se preoblekla v Pehto in zavrtela lončarsko kolo. V Žički kartuziji se lahko tudi poročiš, kot to zadnje čase počnejo naši zvezdniki.

Kartuzije se drži najstarejša gostilna na Slovenskem – popoldansko razvajanje v gostilni Gastuž je bilo zame zares velika pika na i mojemu potepanju. LJ – kot me ne bi bilo doma ves mesec ...

Besedilo: Tina Torelli

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja