Larisi je žal, da mu ni pustila do sebe v težkih trenutkih. Mici je spoznala, da ji za malo romantike ni treba na tropski otok. Nina je po letu dni premagala anoreksijo.
Kava z bivšim
"Skupaj sva bila skoraj vso srednjo šolo. Veljala sva za popoln par, saj med nama ni bilo veliko drame. Bil je fant mojih sanj, rad me je imel takšno, kot sem, in uživala sva sto na uro. Proti koncu srednje šole pa sem žal imela slabo obdobje: samozavest na psu, nočne more, pretirana samokritičnost ...
Ker nisem hotela, da ob meni trpi tudi on, sem zvezo končala. Bilo je zelo težko in sprva me sploh ni hotel izpustiti, pozneje pa je spoznal, da si ne bom premislila. On je nadaljeval življenje s športom in uživanjem, jaz pa sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ga prebolela. Pred kratkim pa sva se spet srečala v mestu.
Čez nekaj dni sem se opogumila in ga povabila na kavo. Pogovor je tekel gladko, malce sva obujala spomine in se smejala. Ne vem, kako to, a ob njem sem se spet počutila kot zaljubljena punčka in želela sem si ga bolj kot kadarkoli. Žal z njegove strani ni isto. Mislim, da ga nikoli ne bi smela pustiti. Takrat mi je bil celo pripravljen pomagati in mi stati ob strani. Zdaj je žal prepozno." – Larisa
Vroč romantičen dan
"Nedelja, 28 stopinj Celzija, moje misli pa plavajo proti morju. Toži se mi po sprehodu ob plaži z mojim izbrancem, hladni sapici, ki pihlja s strani morja. V vročem podstrešnem stanovanju razmišljam, kako bi popestrila zatohlo nedeljo ter jo naredila vsaj malo romantično.
Dragemu predlagam, da bi odšla do bližnjega jezera. Ni preveč navdušen. Na skrivaj hitro vzamem svojo veliko torbo, vanjo položim hladno vino, plastična kozarca, nekaj slaščic ter narezano sadje iz hladilnika, temu dodam še odejico ter najino najljubšo družabno igro.
Dragi me s čudnim pogledom ošine ter me sprašuje, kaj mi bo tako velika torba, saj ne greva daleč, jaz pa se mu samo nasmehnem. Ko prispeva do jezera, si izbereva miren senčen kotiček ob obali, kjer odprem torbo. Fantu se na obrazu prikaže velik nasmeh, oči se mu zaiskrijo in močno me objame. Dolgo v večer se zabavava, veliko se pogovarjava in si izkazujeva ljubezen. Na koncu skleneva, da tega vročega dne ne bova pozabila, zato pa ga bova še kdaj ponovila." – Mici
Anoreksično leto
"Zgodilo se je lani, ko se je začela šola. Bila sem vesela, samozavestna in srečna, normalna šestnajstletnica pač. A žal se je tako obrnilo, da se je zame začel pekel. S petih obrokov na dan sem prešla na enega. Umrl mi je najboljši prijatelj, fant pa me je prevaral z drugo in nato pričakoval še eno možnost pri meni.
Nenadoma nisem več mogla jesti pred ljudmi, ves čas sem imela v mislih, da govorijo, kako debela sem. Izgubila sem kontrolo nad sabo, bolelo me je po celem telesu, vsak košček hrane, ki sem jo zaužila, me je pekel. Najhujše pa so bile noči, polne mor, ponoči nisem mogla spati.
Nisem si upala mimo ogledala in tudi tuširati sem se nehala, ker preprosto nisem prenesla pogleda nase. Prišlo je do točke, ko je preveč bolelo, da bi sploh vstala in šla ven, hrana je bila povsod in tega nisem mogla prenesti. Lasje so mi začeli izpadati, moja teža pa je padla pod kritično mejo.
Minilo je leto, ko nisem pojedla niti koščka čokolade, nobenih sladkarij, samo zelenjavo, solate in sadje ter veliko vode. Videle so se mi kosti, pa še kar nisem dojela, da sem zabredla pregloboko. V mojih očeh ni bilo več veselja, le še prazen, odtujen pogled. Bila sem brez energije, a sem telovadila pet ur na dan, tekla, plavala, jahala, skakala! Daleč je šlo, a sem šla ob pomoči pravih prijateljev nekako čez to obdobje. Šele zdaj sem dojela, da bi lahko tudi umrla. Nekaj poguma potrebuješ, da dovoliš drugim, da te ljubijo, še več pa ga potrebuješ, da si priznaš ljubezen do samega sebe. " – Nina
Uredila: Tina Torelli
