Se počutite kot sleparka?

Pogosto dvomite v svoje dosežke, se bojite, da vas bodo 'razkrili' kot prevarantko? Morda imate sindrom sleparke, ki je prekletstvo uspešnih. Pokazali vam bomo, kako se lahko otresete pomanjkanja samozavesti.

19. 12. 2002

Ko sem delala kot svobodna novinarka, sem bila presenečena vsakič, ko je zazvonil telefon in sem dobila naročilo za prispevek. Čeprav tega nikoli nisem izrekla na glas, je bil del mene prepričan, da bo vsak projekt moj zadnji. Da bodo uredniki slej kot prej ugotovili, da nisem nadarjena za pisanje. Vedno, ko sem oddala članek, sem se bala, da bo zavrnjen. Ko ni bil, sem se počutila, kot da so mi preložili datum usmrtitve.

Kljub temu, da mi je veliko ljudi reklo, da jim je všeč moja redna kolumna, ki sem jo pisala za revijo – in občasno so me ljudje ustavljali na ulici samo zato, da bi pohvalili moje pisanje – mi potrditve niso vcepile občutka varnosti. Ko sem prejela pismo bralca, ki je govorilo o tem, da so se moji prispevki poslabšali in da sem grozno dolgočasna, sem bila neutolažljiva. Vsa pohvala ni nadomestila tistega edinega primerka sovražne pošte, ki je na videz potrdila vse moje dvome o moji sposobnosti.

Ta strah ni povezan z lažno skromnostjo ali celo nenehno potrebo po samopotrjevanju. Počutila sem se kot sleparka. Na srečanju novinarjev (čeprav sem poznala večino udeležencev in sem bila oblečena podobno kot vsi ostali) sem čutila, da so ostali, s svojimi beležkami in diktafoni, ‘pravi’ novinarji, medtem ko se jaz le pretvarjam. Pričakovala sem, da me bodo prosili, naj odidem s srečanja.

Vem, da vse to zveni zelo patetično, zato sem bila neizmerno vesela, ko sem prebrala intervju z zelo uspešno britansko avtorico in scenaristko, Deborah Moggach. “Kot pisateljica nikoli nisem mislila, da dobro opravljam svoje delo,” je rekla. “Počutila sem se, kot da zavajam ljudi.” Očitno torej nisem edina.

Od takrat sem odkrila, da obstaja veliko žensk, ki mislijo tako kot jaz (ta sindrom najpogosteje prizadene ženske), ki nekako nikoli popolnoma ne verjamejo svojemu uspehu; počutijo se, kot da zavajajo delodajalce in da jih bodo kmalu ‘razkrinkali’.

Odkrivanje sleparke

Dr. Pauline Rose Clance, profesorica psihologije na Georgia State University v ZDA, je skovala termin Sleparski sindrom (Impostor syndrome op. p.) leta 1978, potem ko je z raziskavami odkrila, da ima presenetljivo veliko število sicer inteligentnih žensk občutek negotovosti. “To so ženske, ki so dosegle zelo visoko raven osebnega in profesionalega uspeha,” pravi Clanceva, “ampak v sebi še vedno dvomijo v svoje zasluge, kar jim zato preprečuje, da bi bile ponosne na svoj uspeh.”

Nadaljne raziskave so pokazale, da ima skoraj 70 odstotkov populacije sleparski sindrom, torej občutek, da je vsak uspeh zgolj naključna napaka in da si svojih dosežkov ne zaslužijo. Razlog, da je občutek negotovosti bolj pogost pri ženskah kot moških, je mogoče v tem, da so se zgodovinsko gledano ženske v primerjavi z moškimi začele pozneje zaposlovati in se zato še vedno počutijo, kot da bijejo bitko s profesionalnimi ustanovami.

Elza je direktorica trženja v eni od večjih finančnih ustanov. Upravlja z ogromnimi finančnimi proračuni in sprejema zelo pomembne odločitve, vendar ne verjame, da so jo do tega položaja pripeljale zgolj njene sposobnosti. “Vedno znova me preseneča, koliko me plačujejo za to, da opravljam svoje delo,” prizna.

“Vedno, ko sem na sestanku na visoki ravni in me poslušajo vodje podjetij, imam občutek, da je vse le igra; da bodo v trenutku, ko zapustim sobo, vsi bruhnili v smeh, in da me bo nekega dne nekdo potrepljal po rami in rekel: ‘Draga, igre je konec. Spregledali smo te’. Ne morem verjeti, da me ljudje jemljejo resno.”

Elza je inteligentna, zelo izobražena ženska, ki je veliko dosegla. Sedanji položaj je dobila pri 32 letih, ker je premagala vso konkurenco. Vendar ona tega ne vidi na tak način. “Ko ocenim svoje dosežke in to, do kam sem prispela, nimam občutka, da sem to res storila,” pravi. “Zdi se mi, kot da se mi je vse zgodilo po naključju. Prepričana sem, da sem dobila to službo zato, ker sem bila všeč šefu in ne zato, ker bi bila boljša od drugih.”

Vse je le igra

“Sleparji ne verjamejo, da so tako dobri kot drugi mislijo, da so,” pravi psihoterapevtka Kalim Raman. “Ogromno nadarjenih, uspešnih ljudi ima o sebi slabo mnenje, ki izvira iz negativnih povratnih informacij, najverjetneje od staršev. Veliko jih prihaja iz strogih, discipliniranih in izobraženih družin, v katerih so imeli visoka pričakovanja in v katerih so bili pomembni le dosežki.”

Ben Renshaw, avtor knjige Uspešen: vendar nekaj manjka, pravi: “Sleparji se vedno ženejo do konca in prepričani so, da bi lahko, ali celo je, nekdo drug stvar opravil bolje. Ta občutek se širi tudi v njihove odnose. Sleparji se pogosto v družbi odraslih počutijo kot otroci.”

Diploma z univerze Yale in dva oskarja še vedno nista odgnala sindroma sleparke pri igralki Jodie Foster. Kljub očitnemu vzponu na vrh Hollywooda se igralka še vedno počuti kot prevarantka. Prizna, da sta dva oskarja pomagala pregnati negotovost, vendar pravi, da je na določeni točki razmišljala o spremembi kariere.

“Preden sem dobila prvega oskarja, sem se bala, da si bom morala poiskati novo kariero. Počutila sem se kot sleparka, ki zavaja ljudi, ki bodo slej kot prej ugotovili, da ne vem, kaj počnem. Res nisem vedela, kaj počnem. Še vedno ne vem.”

Priznajmo si uspeh

“Čeprav vas muči občutek, da si svojega uspeha ne zaslužite, to lahko spremenite. Vendar morate vložiti trud v lastno duševno urjenje,” pravi klinična psihologinja Joan Harvey, ki izpostavlja tri značilnosti sleparskega sindroma: “Svoj uspeh pripisujemo vsemu drugemu, le svojim sposobnostim ne. Mislimo, da smo pretentali druge ljudi, in da zato precenjujejo naše sposobnosti. In nenehno se bojimo, da nas bodo razkrinkali.” Harveyjeva trdi, da si moramo svoje strahove ogledati v pravi luči – da so le naša začasna mnenja in ne trajna realnost.

Clanceova svojim strankam svetuje, da se naučijo sprejemati pohvale. “Zapišimo si pozitivne reakcije, ki jih dobimo od kolegov ali prijateljev. Beležimo si odzive na pohvale – kako smo se počutile in kaj smo rekle osebi, ki je dejala, da smo nadarjene. Ali je res mogoče, da smo pretentale tako veliko ljudi?”

Na tej točki neuklonljivi, trmasti sleparji pritrdijo, vendar, kot pravi Clanceova: “Spremljanje in beleženje dosežkov vas lahko obdrži v stiku z realnostjo. Ob pregledovanju seznama si zapišimo tudi to, za kaj smo bile pohvaljene. In ne ovržimo pohvale kot nepomembne.” Sleparji se morajo naučiti ceniti mnenja drugih o njih, ker sami sebe ne vidijo v pravi luči, pravi Renshaw. “Nase gledajo skozi leče strahu; naučiti se morajo sočutja, sprejemanja in odpuščanja.”

Mogoče si moramo odpustiti, ker smo le ljudje in ne brezhibna bitja, ki bi se lahko naprezala do onemoglosti. Drugi način, da se rešimo iz začaranega kroga, je, da razmislimo o našem uspehu v odstotkih in ne celotah. Z drugimi besedami, namesto da nas uniči ena beseda kritike iz enega samega vira, se osredotočimo na sto pohval iz drugih smeri. “Če nas pohvali devet od desetih ljudi, si zapomnimo le eno – negativno mnenje,” pravi Harveyjeva. “Zakaj ne bi tega obrnile? Tako lahko rečemo, da 90 odstotkov ljudi meni, da smo fantastične.”

Sleparji ali norci?

Tudi slavna igralka Kate Winslet, ki je med drugim igrala v Titaniku ob boku Leonardu di Capriu, pravi, da se pogosto počuti, kot da vara ljudi. “Včasih, ko se zjutraj zbudim, razmišljam, preden grem na snemanje: ‘Tega ne zmorem, jaz sem sleparka. Odpustili me bodo.’ Vse te stvari mi gredo po glavi. Sem debela, sem grda ...” Kdor ima na tone sleparskega sindroma, se lahko vsaj potolaži z raziskavo, ki so jo izvedli na oddelku za psihologijo na univerzi Cornell v New Yorku.

V raziskavi so ugotovili, da bolj kot je oseba sposobna, večja možnost je, da podcenjuje svoje sposobnosti. Ljudje, ki so resnično nesposobni, le redko dvomijo sami vase. Torej je lahko v določenem smislu občutek sleparstva merilo pravega uspeha. To je zato, ker so veščine, ki jih potrebujemo za prepoznavanje nesposobneža, vgrajene v veščine, ki jih uporabljamo za uspešno opravljanje svojega dela. Z drugimi besedami, le pametna oseba lahko vidi svoje napake.

Kot je rekel vplivni filozof Bertrand Russell: “Celotna težava sveta je v tem, da so norci in fanatiki vedno popolnoma prepričani vase, medtem ko so pametni ljudje polni dvomov.”

*Ime je spremenjeno

Ali ste sleparka?

Z naslednjim vprašalnikom ugotovite, kako upravičeni so vaši dvomi vase. Če se strinjate z več kot sedmimi izjavami, je že čas, da si malo prizanesete.

Včasih mislim, da sem dobila službo (položaj, napredovanje ...) po pomoti, zaradi neke napake oziroma naključja.

Težko sprejmem pohvale za svoje dosežke.

Veliko pohval, ki jih dobim, si ne zaslužim.

Večina ljudi ima vtis, da sem bolj sposobna, kot sem v resnici.

Nisem prepričana, da so moji sedanji uspehi posledica mojih dejanskih sposobnosti.

Pogosto se počutim kot sleparka.

Na tej točki v življenju bi morala doseči že veliko več.

Moja zasebna in profesionalna plat osebnosti sta popolnoma različni.

Počutim se, kot da pred drugimi skrivam resnico o sebi.

Raje se strinjam z ljudmi, kot da bi jim odkrito nasprotovala.

Včasih se bojim, da bodo ljudje odkrili, kakšna sem v resnici.

Moja osebnost in šarm vplivata na to, kako se vplivni ljudje obnašajo do mene.

Pogosto sem uspešna pri projektu ali nalogi, kjer sem pričakovala poraz.

Nisem prepričana, ali bom v prihodnosti uspela.

Določene stvari sem sposobna opraviti bolj zaradi gole sreče kot zaradi svojih lastnih sposobnosti.

Tanja Stankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri