Kako se v službi postaviš zase

Te jezi, ko sodelavki plačajo račun za telefon in ji odobrijo udeležbo na konferenci, tebi pa ne? Ji šef rad prisluhne, tebe pa sploh ne opazi? Nehaj se jeziti. Raje si vzemi, kar ti pripada.

23. 11. 2010

Preprosto reči, težje storiti.

Zakaj ti je včasih tako težko predložiti račun za stroške, ki so nastali zaradi službenih obveznosti in jasno utemeljiti potrebo, da ga plača tvoja služba? Zakaj je tako težko izreči željo oziroma predlagati, da ti odobrijo udeležbo na konferenci ali izobraževanju, in ob tem poudariti, da bi ti novo pridobljeno znanje in izkušnja koristila pri tvojem delu in bi bila zato v službi še boljša? In zakaj ti je včasih tako težko odpreti usta ter jasno in glasno povedati svoje mnenje, podati svojo idejo, razložiti svoje misli? Robert Kržišnik iz podjetja Humus, d. o. o., strokovnjak in trener na področju medosebnih odnosov, meni:

"Značilno za naše kulturno okolje je, da samo čakamo, da se bodo spremembe zgodile, sami pa za to ponavadi ničesar ne naredimo. Sploh pa ne znamo dati pobude in mirno vztrajati do cilja. Če pa kdaj le poskusimo uresničiti spremembe, navadno že ob prvem neuspehu vržemo puško v koruzo."

Se torej bojiš, da ti ne bodo plačali stroškov, da boš še naprej edina, ki ostaja v pisarni, medtem ko se drugi izobražujejo, pa zato raje niti ne vprašaš, ali je možno? Se bojiš, da te bo šef zavrnil in pred drugimi osmešil, ti rekel, da govoriš bedarije? Prav zares se ti vse to lahko zgodi, vendar to ni dovolj dober razlog, da ne poizkusiš.

Svet ni idealen

Da bi nam bilo lažje in bi bilo v življenju vse bolj preprosto in jasno, smo si izmislili različna pravila obnašanja. Verjetno bi se vsi strinjali, da je prav, da se pred semaforjem z rdečo lučjo ustavimo. Prav tako pa bi se verjetno zdelo krivično, da bi morala plačati kazen, ko bi slučajno prevozila rdečo luč, ob tem pa bi bila priča temu, da bi nekdo drug storil enako, pa mu kazni ne bi bilo treba plačati. Žal so krivice del našega vsakdanjika in prej ko boš sprejela, da idealni svet ne obstaja, bolje ti bo. Sprejeti pa seveda ne pomeni, da čemerno sediš na svojem stolu v pisarni in se nenehno pritožuješ nad sodelavci in šefom, niti ne pomeni, da je tvoj edini cilj, da bi poiskala krivce in jih primerno kaznovala. Tvoja naloga je, da kljub temu, da se ti kdaj zgodi krivica in da pravila včasih za nekatere veljajo bolj kot za druge, poiščeš pot, ki jo boš prehodila zato, da boš dobila tisto, kar ti pripada.

Naredi prvi korak

Četudi meniš, da bi morali krivico popraviti tisti, ki so jo zakrivili, je največkrat veliko bolj učinkovito, da kar sama narediš prve korake. Seveda imaš prav, da bi šef moral sam opaziti, kako uspešna in lojalna sodelavka si in te zato nagraditi, ne pa da pohvali le tvojo sodelavko. Vendar kljub temu nikar ne stoj v kotu užaljeno, s slabimi občutki in polna jeze. Ne glede na to, da imaš prav, se raje kot užaljenosti in jezi na druge posveti razmišljanju, kaj želiš in kaj so tiste stvari, za katere meniš, da ti pripadajo, pa jih (še) nisi dobila. Izrazi svoje želje in drugim jasno povej, kakšne so tvoje potrebe, pri tem pa se zavedaj, da se le redko zgodi, da to stori kdo namesto tebe ali v tvojem imenu in za tebe.

Suverena komunikacija

Pri tem je zelo pomembno, kako nastopiš in na kakšen način izraziš svoja razmišljanja. Je bolje nastopiti plaho, s stalno pripravljenim opravičilom na koncu jezika, ker si nekaj želiš in se trudiš to tudi uresničiti? Ali raje, preden stopiš pred sodelavce ali šefa, napihneš svoj ego do neba, že vnaprej druge določiš kot krivce za svoj morebitni neuspeh in meniš, da je tvoje mnenje edino zveličavno? Robert Kržišnik pravi: "Da bi dosegli tisto, kar si želimo, in se v odnosih na delovnem mestu bolje počutili, je zelo pomembno, da se naučimo suverene komunikacije. Ideja suverenega komuniciranja in suverenih odnosov je preprosta, vendar pa jo je težko prenesti v prakso. Ta proces zahteva veliko vztrajnosti, doslednosti, poguma, predvsem pa nenehnega prostodušnega in iskrenega dela na samem sebi, na svojih strahovih ter togostih lastnega uma."

Plaho ali agresivno

Robert nadaljuje:

"V vsakem primeru je dobro, da se izogneš skrajnostma, kot sta agresivna in pa plaha komunikacija, hkrati pa je pomembno, da najdeš in ohranjaš svoj notranji mir in na takšen način tudi deluješ. Tako agresivno kot plaho komuniciranje in obnašanje kažeta čustveno nezrelost. Če komuniciraš agresivno, pomeni, da si napadalna, omalovažuješ druge in njihova dejanja, vedno iščeš krivca v drugih, groziš in se nenehno boriš za nekaj ali proti nečemu. Ljudje se bodo ob tebi počutili ogrožene, napadene, prizadete in bodo zato napadli nazaj ali pa se umaknili vase. V obeh primerih boš v lastnem okolju ustvarjala nevzdržne razmere tako za druge kot tudi in predvsem zase. Če pa deluješ pasivno in plaho, če se ne upaš postaviti zase, če se samopomiluješ in ob kavicah objokuješ krivice, ki se ti dogajajo, si na dobri poti, da te ljudje izkoristijo, ti pa se izgubiš v lastnih frustracijah, raznih pritiskih ter nesreči, na koncu pa še zboliš."

Zlata sredina

Ne plaho ne agresivno komuniciranje ali obnašanje nista dobri strategiji. Morda je ena od obeh skrajnosti bližja tvojemu karakterju, pa vendar te očitno nobena ne pripelje do plačanega telefonskega računa, kaj šele do kakšnega pomembnejšega cilja. Kaj torej storiti in kako se obnašati? Robert Kržišnik svetuje:

"Ključno je, da se zavedaš svojih pravic in temeljnih življenjskih vrednot. Tvoja pravica je, da te drugi obravnavajo s spoštovanjem, kot inteligentno, sposobno in enakovredno človeško bitje. Prav tako imaš pravico, da izraziš svoje mnenje, nestrinjanje, da prosiš za pomoč ... Pri tem pa ne smeš pozabiti, da imajo prav takšne pravice tudi vsi drugi. Če se torej naučiš zavedati svojih pravic tudi v kritičnih trenutkih in se tam in tedaj postaviš zase na nenasilen način, ki ne bo ogrožal suverenosti drugih, si na pravi poti. Ni preprosto, veliko vaje in neuspelih poskusov je potrebnih, vendar lahko le tako zgradiš odnose, ki te osrečijo in v katerih si zadovoljna."

Kako lahko torej dosežeš zlato sredino med agresivnim in plahim obnašanjem in komuniciranjem in uresničiš svoje potrebe in želje? Kako torej najdeš svoj notranji mir? Robert odgovarja:

"Nujno je, da se osredotočiš, da se zaveš svoje prisotnosti tukaj in zdaj. Pri tem pomagajo vaje sproščanja in meditativne tehnike ter dovolj počitka. Lahko jim posvetiš le nekaj minut dnevno, redna vadba lahko že po nekaj tednih prinese očitne spremembe v tvojem obnašanju in komuniciranju."

Vzemi, kar ti pripada

Alja, 31, je svoj dopust skrbno načrtovala. Vedela je, da ji pripada, čas dopusta pa je vendarle odvisen od dobre volje njene šefice. Zato je izbrala termin, ko v službi ne bi bilo najbolj napeto in je delo ne bi preveč pogrešalo. Vedela je, da je to dobro predvsem zanjo. Kaj pa bi imela od tega, če bi ležala na plaži in se sončila, poleg tega pa ves čas odgovarjala na službene klice in pisala sporočila? Prav tako je preverila, ali bo njena sodelavka Sonja, 26, ki jo ponavadi nadomešča, v tistem času v službi. Šele nato se je s svojim predlogom pojavila pred šefinjo. Ker šefinja ni imela nobenega razloga, da bi jo zavrnila, ji je dopust tudi odobrila. Vsa vesela je Alja rezervirala letalski karti in začela natančneje načrtovati pot dopusta.

Čez nekaj dni pa jo je v službi pričakala nenavadna novica: Sonja, sodelavka, ki bi jo morala nadomeščati, se je prav tako odločila, da gre v tistem času na dopust. Pri tem je naštela kar nekaj razlogov: ker za svojega otroka ne dobi varstva, ker njenemu možu termin najbolj ustreza … Nič je ni motilo, da se je Alja že dogovorila in letalski vozovnici tudi že plačala. Ker je bila šefinja bolj naklonjena Sonji kot Alji, je bila Alja v nezavidljivem položaju. Premislila je in ugotovila, da z razburjanjem in s prepirom, dokazovanjem, da ima prav in da se ji godi krivica, ne bo prišla daleč. Odločila se je, da bo poskušala čim bolj mirno razložiti, da sicer razume Sonjo in njene težave, ampak da zdaj nima več možnosti, da bi brez zelo slabih posledic in z velikimi stroški spremenila termin svojega dopusta. Zdelo se ji je, da se je zgodil čudež, ko je Sonja potem sama poiskala možnost nadomeščanja za obe in se dogovorila s šefinjo, da je taka rešitev najboljša.

Pri Alji se je vse dobro izteklo. Včasih pa se zgodi, da še tako premišljena komunikacija in obnašanje ne naletita na pozitivne odzive. Takrat imej v mislih, da ni vse odvisno od tebe, da pa je kljub temu dobro, da se postaviš zase in poskušaš uresničiti svoj cilj. Veliko slabše je živeti z mislijo, da nisi niti poskusila.

P.S.

Suverena komunikacija

Suvereno komuniciraš takrat, kadar se ob poznavanju svojih pravic in cilja, ki ga želiš doseči, postaviš zase na miren, spoštljiv način, pri čemer jasno in neposredno izraziš svoje želje.

Ne spreglej!

5 korakov do tvojega cilja

  • 1) Ko se ti zgodi krivica ali meniš, da nisi dobila tistega, kar ti pripada, nikar ne steči na prvo žogo. Zajemi sapo in globoko vdihni.
  • 2) Ko se umiriš, premisli, kaj želiš doseči. Pri tem upoštevaj, da se tvoja svoboda konča tam, kjer se začne svoboda tvojega sogovornika.
  • 3) Svojo željo izreci spoštljivo. Če te ne razume prvič, mirno vztrajaj in svojo željo večkrat ponovi.
  • 4) Ko dosežeš svoj cilj in dobiš, kar si želela, se zahvali. Tvoje spoštljivo in prijazno obnašanje se bo vtisnilo v spomin in ti vrata pri sogovorniku za vedno pustilo odprta.
  • 5) Vsak dan nekaj minut nameni sama sebi in sproščanju. Naj te ob tem spremlja misel, da je prav, da dobiš tisto, kar ti pripada.

Veronika Strgar Debeljak

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri