Napad panike

[LovelyM]

Pobrskaj po googlu o anksioznih motnjah, najdeš veliko uporabnega, tudi možne rešitve, potem pa sama presodi, ali bi bilo dobro obiskati psihologa (psihiatra ti za začetek ne priporočam, ker zdravil za anksioznost ni, predpisujejo antidepresive, se pa v lažjih oblikah da preživeti tudi brez njih), ki te lahko z vedenjsko terapijo usmerja naprej ali pa te zdravi zgolj s pogovorom - najprej mora itak ugotoviti, v čem je sploh problem.

Meni so za anksioznost predpisali Xanax kar naj bi bil antianksiotik oz. pomirjevalo in mi je zelo pomagal, ampak to lahko jemlješ samo krajši čas za pomoč, ker od teh zdravil lahko postaneš odvisen.
Drugače pa večinoma dajo antidepresive ja, ker tudi pomagajo pri teh težavah.

[kajira]

ja, anksioznost. mene sta doleteli socialna fobija ter panična motnja, psihiater mi je predpisal antidepresive.

[bleona]

ja, anksioznost. mene sta doleteli socialna fobija ter panična motnja, psihiater mi je predpisal antidepresive.

ja o tem sm ze neki brala...sam nevem...tm je vse v hujsi obliki napisan..
a je mozno da to socialno fobijo samo kdaj dozivis?
ker itak mi bo vsak psihiater al pa psiholog najprej ko bo slisal,da se mi je ze zgodilo, da se mi zdi da vsi ljudje gledajo mene,rekel da sem nesamozavestna pa mam tezave s komunikacijo pa nevem kaj se...ampak to ne more bit res,ker se mi to samo vcasih zgodi...vcasih grem recimo sama na kavo,berem,... vcasih pa tega sploh ne morem ker sem prevec zivcna in se mi zdi da me vsi gledajo kot sem ze rekla..
za en primer iz avtobusa sem ze bla pri zdravniku,pa mi je rekel,da mam strah pred guzvo in naj se je izogibam...kako lahko tako posplosi,in ga niti ne zanima nic naprej..
*ce gres k psihologu ali psihiatru,kako to sploh zgleda?te v mojem primeru te najbrz sprasuje vse o tvoji zasebnosti and so on?

[Gost]

Jaz bi sicer na tvojem mestu take stvari najprej poskušala rešiti sama pri sebi. Iz lastnih izkušenj vem, koliko problemov si lahko človek reši sam samo s tem, da si vzame čas in mir, ki ga potrebuje, da nabilda svojo samozavest do maksimuma in še dlje (to je nujno, ker če si labilna oseba, ti jo bo čez dan takoj zbilo na dno, zato je moraš imeti ogromno, da do večera ostaneš nekje na sredini) in se nekako pogovori s samim seboj.

Zase vem, da imam obdobja, ko mi nič ne manjka, ko sem najbolj družabno bitje na svetu, nimam problemov s komunikacijo in gibanjem po svetu, potem pa pride obdobje, ko ne morem/nočem niti iz stanovanja. In če grem, grozno trpim, ker doživljam prav to - vsi me gledajo, vsi si mislijo bog ve kaj ipd. In ta obdobja rešujem s tem, da se zavestno prisilim v to, da grem med ljudi, da počnem nekaj novega in da si racionalno razlagam, da ni ničesar, česar bi se morala bati in da so vse samo moje utvare - resda takšne zadeve trajajo in moraš v to vložiti veliko truda in se ti včasih celo zdi, da ne napreduješ, ampak v resnici gre na bolje. Četudi boš obiskala strokovno pomoč, te bo le-ta samo vodila na poti do cilja, mogoče boš na njem prej kot, če bi to počela sama, ampak vseeno boš morala vložiti precej volje in truda ter lastne aktivnosti, da ti bo uspelo, zato premisli, kakšen tip človeka si .... Ali bi ti bilo lažje to početi v družbi ali sama. Mene bi zaenkrat nekdo drugi motil in se mi zdi, da sem dovolj pametna in zrela, da lahko s tem razčistim sama

[Googi]

Koliko si pa stara?
Jaz sem imela v puberteti (se pravi tam nekje od 13 - 17) ful problemov s kontroliranjem svojih čustev in izbruhov, takšnih in drugačnih. Jaz sem se ful hitro razburila, če mi je kdo kaj rekel/naredil, se drla, tresla, jokala,... Nekaj takšnega kot si ti opisala. Potem, ko sem se pomirila in pogledala nazaj kako sem se obnašala me je postalo sram. Bila sem pa izredno nesamozavestna, težko sem komunicirala z ljudmi, ki jih nisem poznala (no to še vedno potrebujem nekaj časa, preden se sprostim v družbi ljudi, ki jih ne poznam).
Potem, ko sem malo odrasla, sem pridobila na samozavesti, naučila sem se brzdati svoja čustva (zdaj raje dvakrat vdihnem in grem stran, se pomirim in šele potem pogovorim s tistim, ki me je v takšno voljo spravil).Tistim, ki me poznajo, ponavadi rečem, da naj me malo pustijo pri miru pa vejo zakaj se gre iin se umaknejo.

Skratka, kaj ti hočem povedati (sem mogla zdaj na dolgo naložit ), da mogoče je to samo faza skozi katero greš in boš potem, ko se bo tvoja osebnost do konca izoblikovala, znala bolje odreagirati v takšnih situacijah. Drugače psiholog ti ne more škoditi, če imaš možnost jo izkoristi. Jaz sem samo proti kakršnim koli zdravilom... Saj ne rečem, nekatere bolezni so tako hude, da se drugače ne gre, samo če verjameš, da lahko sama oz. samo s pogovorom rešiš to, mislim, da je brezveze, da bi se zastrupljevala z antidepresivi.

[bleona]

najprej bom vsekakor probala sama,ker se nekako ne najdem pri psihiatru ali pa kjerkoli.glede na to da nisem najhujsi primer bi se morala najbrz samo pogovarjati z njim in govoriti svoje obcutke...Kaksnih zdravil mi pomojem ne bi se dal..ce pa ne bo slo potem bom pa sla.
hvala**

[bleona]

Koliko si pa stara?
Jaz sem imela v puberteti (se pravi tam nekje od 13 - 17) ful problemov s kontroliranjem svojih čustev in izbruhov, takšnih in drugačnih. Jaz sem se ful hitro razburila, če mi je kdo kaj rekel/naredil, se drla, tresla, jokala,... Nekaj takšnega kot si ti opisala. Potem, ko sem se pomirila in pogledala nazaj kako sem se obnašala me je postalo sram. Bila sem pa izredno nesamozavestna, težko sem komunicirala z ljudmi, ki jih nisem poznala (no to še vedno potrebujem nekaj časa, preden se sprostim v družbi ljudi, ki jih ne poznam).
Potem, ko sem malo odrasla, sem pridobila na samozavesti, naučila sem se brzdati svoja čustva (zdaj raje dvakrat vdihnem in grem stran, se pomirim in šele potem pogovorim s tistim, ki me je v takšno voljo spravil).Tistim, ki me poznajo, ponavadi rečem, da naj me malo pustijo pri miru pa vejo zakaj se gre iin se umaknejo.

Skratka, kaj ti hočem povedati (sem mogla zdaj na dolgo naložit ), da mogoče je to samo faza skozi katero greš in boš potem, ko se bo tvoja osebnost do konca izoblikovala, znala bolje odreagirati v takšnih situacijah. Drugače psiholog ti ne more škoditi, če imaš možnost jo izkoristi. Jaz sem samo proti kakršnim koli zdravilom... Saj ne rečem, nekatere bolezni so tako hude, da se drugače ne gre, samo če verjameš, da lahko sama oz. samo s pogovorom rešiš to, mislim, da je brezveze, da bi se zastrupljevala z antidepresivi.

stara sem 18

[Googi]

Pomislila sem, da je to samo pubertetniško obdobje in da te bo minilo, tako kot je mene, čeprav pri meni je šlo za neko iskanje identitete... v glavnem poskusi sama razčistiti, tako kot si sama rekla nisi zdaj en ektremen primer, da bi te morali s tableti filat. Veliko sreče

[bleona]

Pomislila sem, da je to samo pubertetniško obdobje in da te bo minilo, tako kot je mene, čeprav pri meni je šlo za neko iskanje identitete... v glavnem poskusi sama razčistiti, tako kot si sama rekla nisi zdaj en ektremen primer, da bi te morali s tableti filat. Veliko sreče

ja tko sem tud jaz mislila in mislim,samo se hotela slisat se mal mnenje drugih.
Gracias**

[kajira]

bleona ... če greš k psihologu ali psihoterapevtu, se predvsem veliko pogovarjaš, torej s pogovorom skušata ugotovit izvor bolezni in kako bi se s tem spopadla. psihiatri pa ponavadi nimajo kaj dosti časa za pogovore in te le toliko izprašajo, da ti vejo predpisat zdravilo (če so mnenja, da ga potrebuješ). jst osebno se brez zdravil nisem mogla pobrat, ker sem se tako bala vsakdanjih socialnih situacij (it v trgovino, na kavo ...), da si nisem upala iz hiše, če nisem vzela pomirjeval ali se napila alkohola. zaradi slednjega sem se ustrašila potencialnega alkoholizma in se odločila za psihiatra. pri meni je bilo tako, da sem doživljala panične napade na mestih, kjer je bilo veliko ljudi (postaje, avtobusi, trgovine ...), včasih pa tudi doma, že samo zato, ker mi je kakšna prijateljica poslala sms, če grem na kavo. če sem se s kom dobila, tudi če je bil dolgoletni prijatelj, sem bila tako živčna, da so se mi tresle roke, težko sem se izražala, ves čas sem požirala slino, potila sem se, srce mi je strašno razbijalo, v prsih huda tesnoba, včasih sem celo ostala brez glasu.

če se ti zdi, da morda vseeno ne potrebuješ zdravil, poskusi kakšno gradivo za samopomoč - na internetu je nekaj knjig in mp3-jev, ki ti pomagajo se soočit brez kemije (išči: social anxiety, panic attacks, depression recovery ...), pomaga tudi avtogeni trening. pri meni žal ni šlo brez antidepresivov, sem pa mnenja, da je najboljša kombinacija obojega. veliko moraš delat na sebi, sicer ti bojo ad-ji služili le toliko časa, kot jih boš jemala, potem pa bo vse po starem. ad-ji so torej bolj zato, da te postavijo na noge in se lažje lotiš samozdravljenja, ukvarjanja s športom itd. jst antidepresive jemljem okrog pol leta in jih ne morem prehvaliti. zdaj grem lahko sproščeno v trgovino, v službo, na kavo, kličem neznance po telefonu itd. navadnemu človeku se to zdi samoumevno, vendar če imaš kdaj strah pred tem, je izguba strahu neprecenljiva. jst z besedami ne morem opisat, kako se mi je zvišala kvaliteta življenja. ne rabim več alkohola, da se sprostim, lahko počnem ogromno stvari, ki so bile prej omejene zaradi strahu pa še s športom sem se začela ukvarjat (prej sem bila popolnoma brez energije - da sem vstala iz postelje sem recimo potrebovala 1 uro, ker sem se tako bala novega dne; vsaka stvar me je ful utrudila).
želim ti veliko sreče.

[piciyu]

Jaz jemljem v takšnih primerih Persen. V živčnem stanju 1, v zelo živčnem stanju pa 2. Več pa se ne sme vzet. No, saj ti že en pomaga.

[Gost]

Persen ti pomaga? Meni je to tak larifari, da se mi zdi škoda denarja.

[rdeče vrtnice]

psiholog in NEtablete(sedeče kopeli s šentjanževko, vroče mleko z medom pijte po požirkih, kot čaj pomirjajoče delujejo: kamilica, pelin, melisa, lipovo cvetje, šentjanževka; in pa še eterična olja:melise, pomaranče, šentjanževke.)

[piciyu]

Seveda mi pomaga. Hvaležna sem tistemu, ki je to izumil. Drugače bi že bila zdavnaj na oni drugi strani sveta.

[piciyu]

rdeče vrtnice: jaz bi se že pol s pelin(kovcem) mirila