Priznam da... #19

[Firestorm]

-pijem kavico in mi ful manjka prebiranje kakšnega priznanja. dajte malo več pisat
-ko pogledam skozi okno me prav nič ne veseli, da moram kmalu ven in na kolo. bi raje ostala zabubljena pod odejo.
-bo ta vikend poln nekih srečanj, v glavnem bi moglo biti zabavno.
-me skrbi za sestanek jutri, upam, da bo šlo vse brez motenj, čeprav hudo hudo dvomim, ker so tu pač vedno neki problemi
-me še vedno skrbijo brezvezne stvari
-sem z mami nabirala kostanj in je bilo zelo pomirjujoče. bi šla še kam, samo okrog Ljubljane nič ne poznam, kje bi se nabiralo lahko
-tole vreme zj bi bilo pa res lepše v dvoje preživljati ma kako je možno, da v dveh letih odkar sem samska, nisem uspela spoznati nikogar, kjer bi videla neko potencialno prihodnost ali vsaj tisto res pravo kemijo.

[floribunda]

Se peljes do zelezniske postaje Laze, proti Litiji, in zavijes gor na hrib proti Jancam. Kostanjev kolkr hoces. Komot jih speces v pecici, na funkciji zar. Postanejo skoraj tako dobri, kot na ognju, pa se prstov nimas crnih.

[Firestorm]

Hvala za priporočilo

[*inkica*]

- Da se počutim krivo, ker si želim razburljiv lajf, se bojim stalnosti in se vedno sprašujem: "kaj to je zdaj to?"
- Se sploh več ne sekiram kaj bo prinesla prihodnost. Pač tako je, vse z nekim razlogom. Bom pa še druge stvari probala.
- Ne vem, če me moj poklic dolgoročno sploh še veseli. Rada ga opravljam, ampak 40 let eno in isto?
- Ko gledam prijatelje in znance z navidez urejenim (družinskim) življenjem me nič ne spodbudi v to smer. Hkrati pa me to straši?
- Res ne vem, kaj bi s sabo Pa sem bla en čas z okvirji in željami, vsaj za zadovoljno življenje, ampak zdaj.. čisto druga pesem. Ne vem, res.

[*inkica*]

- sem zelo žalostna. Odpovedati stvar na katero sem bila v svojih mislih že od lani, uradno pa od poletja prijavljena, je zelo težko. Zgleda mi letos ni bilo namenjeno biti del tega. Nisem dobro in zdravstvena situacija se zapleta, zato z žalostjo to sprejmem in izpuščam novo dragoceno izkušnjo. Lanski občutki v samem dogajanju, sploh pa tisti po koncu, so še vedno zelo živi in zaenkrat bodo ostali edini, brez obnovitve in dopolnila. Ampak prostovoljno delo je na vsakem koraku in nova izkušnja bo prišla prej ali slej.

- sem prišla po dolgem času na forum. Bolniška sucks in razni forumi in prebiranje mnenj, v tem trenutku res pomaga, da čas prej mine in nekak preguram. Tako, da evo me.

- Bolniška SUCKS!!!

[Exit]

* imela enega hujših pmsjev. ugh.
* sem imela res čudn ponedeljek. bila sem čisto brez energije, pa sem se vseeno prisilila sprehodit s kužiko, ampak sem se komaj vlekla. boleči sklepi, grozen glavobol, zeblo me je. ko sem oddala psa, sem se KOMAJ KOMAJ privlekla domov, cela sem se tresla, nikakor se nisem mogla pogreti. bila sem 100%, da bom zbolela. naslednji dan sem se zbudila kot nova. go figure.
* me neke stvari delajo rahlo živčno, in že komaj čakam, da vse skupaj mine.
* imam ob določenih momentih občutek kot da me vesolje preizkuša (prevdsem v času polne lune) in čekira, če bom "zdržala" preizkušnjo. če ne bom, padem, in me čaka nov krog.
* imam poleg tega občutka, še same take sanje, ki nakazujejo na to. so pa res nore sanje. od tega, da skušam rešiti orko, da me hočejo posiliti, svašta. ni čudno, da se zbudim vedno blesava. recimo sanjati orko pomeni, da sem pripravljena priti v stik s svojimi čustvi, ampak moram narediti vez med zavestnim in podzavestnim delom sebe.
* sicer ne verjamem ravno v te "interpretacije" sanj, ampak me vedno zanima kaj bi lahko pomenilo.
* se z jutrišnjim dnem "selim", da bom šla pazit kužiko numero 2. mislim, da se bova imeli čisto lušno.
* sem imela drugače z kužiko 1 rahel izpad. sprehajali sva se, in sem jo imela na povodcu, čisto ob sebi... nasperoti naju je hodila ena pučka (nisem je niti registrirala, ker je bilo precej ljudi), in je bila na skiroju plus ustrašila se je psa in je grozno cvilila. pes se je ustrašil in zalajal (bog pomagi, kako naj vplivam na reakcijo psa, če mu nekdo cvili pa se dere). ugl, takoj sem jo še bolj potegnila k sebi in sva šli proč. nakar me ena random gospa s svojim otrokom čisto zgroženo vpraša, zakaj jo je pes nalajala. ko sem ji rekla, da se je pes očitno ustrašil zvoka koleščkov (tega večina psov res ne prenaša. nam ljudem je to preglasno, kaj šele bogi živali, ki je še bolj občutljiva na razne zvoke) in cviljenja, me je tako grdo pogledala, da sem ji še zabrusila: "mogoče jo je pa pes hotel zgrizti, ka pa vem, odločte se katera verzija vam je bolj všeč".
* me tepe dejstvo, da ne znam biti tiho, in verjetno me bo veliko ljudi judgalo zaradi tega, ampak come on. PES JE NA POVODCU. lepo normalno hodi (niti malo ni napadalna in ekstremno je prijazna do drugih psov, ljudi, tudi do otrok je zelo ljubeča, se jim vedno pusti pobožati jih lepo pozdravi. skratka vse ok). in potem se enkrat zgodi, da je pes znerviran zaradi glasnih zvokov, in zalaja (WOW NJEN NAČIN KOMUNIKACIJE. KAKO GROZNO), pa že dobi same grde poglede. ma dej.
* je je* bit kolerik.
* moram počasi it, ker moram pred službo še v knj, in imam tak ogromn kup knjig, da mi je res zanimivo kako mi bo ratalo sploh vse odnesti.

[Exit]

+ strah me je malo kako bom reagirala na dojenčka prijateljice, ko se bo rodil. jaz sem obupna z otroci. res jih ne "feelam", in sem toooooolk awkward. pa da ne bo čudno izpadlo, zakaj sem hladna itd. oh god.

[hayley]

* imela enega hujših pmsjev. ugh.

- ma kaj to je od kašnih lun odvisno? Pri meni je blo isto, samo da tokrat predvsem v fizičnem smislu. Po navadi me sploh nič ne boli, se mi pa približno 1x/ leto zgodi, da me res zvije in morem v postelji ležat pol dneva. Protibolečinskih zdravil pa nisem navajena jemat in jih še nikoli nisem..

-

+ strah me je malo kako bom reagirala na dojenčka prijateljice, ko se bo rodil. jaz sem obupna z otroci. res jih ne "feelam", in sem toooooolk awkward. pa da ne bo čudno izpadlo, zakaj sem hladna itd. oh god.

To se bo tudi meni zgodilo čez par mesecev lol. Pač itak po moje je še nekaj časa po rojstvu tako majhen, da se nimaš kaj dosti za ukvarjat z njim v tem smislu. Še vedno sm malo v šoku, da je ta prijateljica noseča. Sicer nosečnost ni bla načrtovana, pa sta vsem povedala šele, ko sta bila že na polovici, pa je blo še toliko bolj šok. Joj, smo že parkrat prestavili srečanje s to prijateljico, očitno se bomo videli šele na baby showerju, sploh je še nisem videla odkar ima trebuh, si je sploh ne predstavljam, baje je ratal že moteč.

[*inkica*]

-

+ strah me je malo kako bom reagirala na dojenčka prijateljice, ko se bo rodil. jaz sem obupna z otroci. res jih ne "feelam", in sem toooooolk awkward. pa da ne bo čudno izpadlo, zakaj sem hladna itd. oh god.

To se bo tudi meni zgodilo čez par mesecev lol. Pač itak po moje je še nekaj časa po rojstvu tako majhen, da se nimaš kaj dosti za ukvarjat z njim v tem smislu. Še vedno sm malo v šoku, da je ta prijateljica noseča. Sicer nosečnost ni bla načrtovana, pa sta vsem povedala šele, ko sta bila že na polovici, pa je blo še toliko bolj šok. Joj, smo že parkrat prestavili srečanje s to prijateljico, očitno se bomo videli šele na baby showerju, sploh je še nisem videla odkar ima trebuh, si je sploh ne predstavljam, baje je ratal že moteč.

Feelam! Sicer mi ni v ponos, ampak ne morem si pomagat. Kar precej tuje so mi teme, ki zadevajo nosečnost, porod, dojenčke... Res se težko najdem v takih pogovorih in se sploh več ne silim. Pa božanje trebuha. Ne morem in, prosim, ne mi ponujat tega
Priznam pa, da me je en kupil, v trenutku. Sem bila presenečena ampak ta je itak "naš" Tako, da čisto imuna nisem. Vse ob svojem, času.. nič na silo in nič se obsojat. Mislim, da smo še vedno normalne plus niti nas ni malo takih

- se počutim za spoznanje boljše, mislim... 2 meseca do Božiča in 6 mesecev do potovanja, človek more bit boljše tudi, če še ni čist OK

[emanuela]

Če ste prijateljice, vas verjetno poznajo in vejo, kakšne ste okrog dojenčkov
In božanje trebuha, inkica? Kaj vraga? To je res intimna stvar, vsaj meni. Se spomnim, da sem sama to sovražila, pa me je včasih vseeno kdo presenetil. Brrr. Ko so prišle vidne brce, so me lahko prijeli res bližnji, to je to. Razen moža, eksluzivne pravice pa to

-ko se spomnim sebe prvih mesecev po porodu...prav ono mama bear (no, saj to sem še). Zdaj je drugače, ker je otrok večji, ampak sem bila res haklik.
-sem včeraj spremljala akcijo reševanja psa na fb strani Srce za bulle. Pes je imel drede namesto dlake. Ti so res ažurni, dejansko pomagajo in prav žalostno (v prvi vrsti da do tega sploh pride), da takšne stvari rešujejo društva. Noro. Potem pa pogledam našo pasjo rit razvajeno. Njegova največja dilema v dnevu je, ali bi se drl na sosedovega psa ali bi raje malo pospal na blazini.
-me lovi nek prehlad. Šu, bolezen, šu!
- s papirji še kar ni konec. Samo mesec in pol še. Upam.
-mi je fino, kakšno družbico smo oblikovali skozi zadnji dve leti.

[hayley]

..

[Exit]

* spala 12ur. zdaj me pa glava boli od preveč spanja. fwp.
* mi to deževno vreme čist lepo paše. samo upam, da bo vsaj za trenutek prenehalo, da lahko lepo kvalitetno sprehodim psa.
* se čist fajn razumeva, ampak je taka razliika od psa numero 1, da joj
* je dans ena žurka, in joj. tooolk se mi ne da. sem pa obljubila kolegici, ki je že res pissed, ker vedno zaj*. ampak mene je res minilo hodit ven... ko se pogovarjamo o kaki žurki, sm načeloma za, ampak ko se potem datum približuje, sem samo naah. nočem. pa danes bi mi res pasalo biti doma, pa filme bulit. bah.

[hayley]

- popizdevam na polno, ker je moj primarni prenosnik na popravilu, gor mam en program, ki sem ga zastonj potegnila z neta in mi zdaj na noben nacin ne uspe dobiti istega programa zastonj
- frendica hoce iti za halloween kam, pa se mi res ne da, sploh pa ne po kakih diskacih, jezus!
- aja to kolegico, ki je noseca si pa se jaz ne predstavljam kot mamo lol, enkrat je govorila da bi imela otroke sele okrog 40 in nic prej, ma najbrz je to govorila tudi ko je bila se s prejsnjim fantom, ma stvari se spreminjajo i guess.. Alpa ko nisi vec tako rosno mlad, pa mas lajf urejen, ne gres vec na splav.. Ceprav sem imela z eno drugo kolegico debato, ki je tudi ze vec let v zvezi in pravi da bi sla na splav, ce bi se ji zgodilo pri teh letih nehote..

[Ananhas]

- se strinjam z Emanuelo, da dobra prijateljica gotovo ve in razume kako ste okrog dojenčkov in dvomim, da bi bila katera kaj užaljena, če se ne bo delalo ravno prevalov od navdušenja nad dojenčkom..
- če se spominm leta nazaj tudi sama nikoli nisem bila pretirano navdušena nad dojenčki samimi, sploh, če so bili tuji... nad dojenčki dobrih prijateljic sem bila pa na začetku ganjena predvsem zaradi njih, ker smo skupaj odraščale in mi je bilo že zaradi tega posebno, jih videt v novi vlogi. seveda imam zdaj ful rada vse te njihove malčke
- se spomnim, da sem si, ko sta dobri prijateljici bili noseči pri 24 in 26, mislila "joj ne še..." in sem imela takrat prav slabo vest zaradi tega (kasneje sem bila seveda res srečna zanju, samo prva reakcija oz. občutek pač), ker sem vedela, da se bo dinamika prijateljstva spremenila in tudi nisem se mogla poistovetit toliko z njima, ker sama še nisem bila na taki točki v življenju - Se spomnim, da sem se kako leto vmes počutila prav nekako zgubljena...shitty job, shitty relationship, shitty apartment... medtem, ko so drugi okrog mene veselo "gradili stanovanja" in delali dojenčke
- je pri meni zares dozorela želja šele sedaj, pri 29 oz. ko rodim bom že 30, v četrtem letu najine zveze se nama bo pridružil dojenček
- se je vse poklopilo v zadnjih treh letih, določeni zadani cilji dosegli, določena poglavja zaprla
- šele sedaj razumem določene stvari glede prijateljic in nosečnosti, občutkov in se lahko poistovetim, kar mi je kul
- imam tudi par kolegic, ki nimajo in niti ne načrtujejo in vse je ok, nobena ženska ne bi smela čutit notranjega ali zunanjega pritiska, da mora želet oz. imet otroke (kot je rekla inkica)
- joj glede prijemanja trebuha se tudi strinjam z Emanuelo...sicer nimam še toliko trebuščka, da bi kdo posebej hotel prijemat, se tudi meni zdi to intimno in rezervirano samo za ljudi, ki so mi najbolj blizu. Se mi je pa zgodilo, da me je ena kolegica (sodelavka) ob novici pobožala po trebuhu in zagrabila za prsi "madoniš Ana!" (emanuela bo vedela ), da sem bila še nekaj časa v manjšem šoku... Pa dobro, ona je itak malo "posebna", samo v prihodnje pa res več ne želim "bljižnih srečanj"...

[saarijarvi]

Cestitkeee cim manj slabosti jn popuscanja mehurja zelim!



- Da sva se vrnila z najslabsega tripa ever in je cudovito bit doma
- Hotela sva na Tajsko, ampak ker sva bumbarja prve klase nisva preverila, kako je tam z vizo.. Glede na to, da so nas na Kitajsko, v Singapur in Filipine pustili brez vsega, se nama je zdelo samoumevno, da greva tudi tja lahko brez vize (do 30 dni). Kolega turk, kolegica madzarka in dva slovenca sva sla namrec brez problema skozi.. fant hrvat je ostal zunaj. Crap. Priznam, da me je sram za taksno napako.
- da sva bila do naslednjega letala nazaj zaklenjena za 6 ur in me je ze takrat lovila taksna tesnoba, da bi najbrz umrla, ce bi dejansko pristala v zaporu.
- Da sva se nato vrnila nazaj v Singapur, kjer naj bi naslednji dan na ambasadi zaprosila za njegovo vizo.. pripravila vse papirje, sel se je slikat za pasaport, prispela sva se pred odprtjem - samo zato, da nama je varnostnik pred vhodom razlozil, da bodo vse tajske ambasade do nadaljnjega zaprte zaradi smrti nekega kralja
- Po manjsem zivcnem zlomu sva se odlocila, da greva v Malezijo - kjer sva se drugi dan razbila z motorjem. Po tuji krivdi. Kamijon je pridrvel za nama, zacel trobiti in naju potisnil s ceste. Fant je sel takoj na urgenco, sama sem se s krvavo nogo morala cel dan dajati s policijo, ki je tipa oprala vse krivde, ces da naju ni 'dotaknil' z vozilom je*es varnostno razdaljo in polno crto, domacini pac drzijo en z drugim. Ce bi se vozili dotaknili, bi bila oba samo se golaz, to ni nikogar zanimalo.
- Do konca potovanja sva torej vec ali manj lezala v postelji, se celila in bila grumpy. No, vsaj v wildlife par sva lahko sla. In celo tam je njemu opica ukradla soncna ocala z glave in zbezala
- Da je bilo zadnjih par tednov res bljak. Prav cutim, da moram spremenit par stvari.