Vizije na smrtni postelji

Za zdravnike in medicinske sestre, ki prihajajo v stik z umirajočimi pacienti, obsmrtne vizije umirajočih niso nekaj novega ...

23. 12. 2007

A čeprav zapisov o izkušnjah obsmrtnih vizij od nekdaj kar mrgoli po literaturi, je bila prva znanstvena študija na to temo objavljena šele v poznih 20tih letih prejšnjega stoletja. Objavil jo je g. William Barret, profesor fizike na kraljevski fakulteti za znanost v Dublinu.

Vizija sestre Vide

Za fenomen obsmrtnih vizij se je začel zanimati, ko mu je njegova žena, kirurginja, nekega večera po napornem delovnem dnevu v bolnišnici pričela pripovedovati o ženski, ki je tistega dne umrla zaradi poporodne krvavitve.

Tik preden je ženska umrla, naj bi se naenkrat v postelji sede zravnala, navdušena nad vizijo čudovite pokrajine, ki se je naenkrat ‘razprostrla’ pred njo. Doris, umirajoča porodnica, je bila še posebno vzhičena nad pojavo že pokojnega očeta, ki ji je prihajal nasproti, a bila šokirana nad dejstvom, da je bila ob njem tudi njena sestra Vida.

Izkazalo se je, da Doris, ki je bila zadnje tedne precej bolehna, nihče ni povedal, da je njena sestra Vida medtem, ko je bila v bolnišnici, umrla. Svojci so ji v strahu za njeno zdravje smrt sestre prikrivali kar tri tedne.

Prva znanstvena študija

Ta zgodba je tako inspirirala Baretta, da se je študije obsmrtnih vizij lotil sistematično. To je bila tako prva znanstvena študija s tega področja. In Barett je na podlagi te kot prvi zaključil, da je um umirajočih, ki doživijo takšne vizije, pogosto povsem jasen in racionalen. V svojem poročilu je zabeležil številne primere, v katerih so medicinsko osebje ali sorodniki potrdili ali celo delili vizije umirajočih.

V njegovi knjigi Vizije ob smrtni postelji, ki jo je objavil leta 1926, je med drugim zapisal:

  • umirajoči v svojih predsmrtih vizijah pogosto vidijo tudi prijatelje ali sorodnike, za katere mislijo, da so v trenutku njihove smrti še živi,
  • v večini primerov se naknadno izkaže, da so ljudje iz vizije v resnici že pokojni, le da umirajoči tega takrat ni vedel,
  • in da umirajoči otroci pogosto izrazijo presenečenje, da angeli, ki jih čakajo na 'drugi strani', pogosto nimajo angelskih kril.

Univerzalno človeško

Leta 1960 je dr. Karlis Osisi, ameriški raziskovalec, v svoji pilotski študiji potrdil Barrotova dognanja in ugotovil, da je fenomen obsmrtnih vizij človeštvu univerzalen – poznajo ga namreč vse kulture sveta.

Njegovi izsledki so bili naslednji:

  • najbolj pogoste obsmrtne vizije so videnja ljudi, ki so umrli pred umirajočim,
  • obsmrtne vizije so časovno kratke, saj trajajo največ do pet minut,
  • umirajoči trdijo, da jih obiskovalci v viziji niso prišli le obiskati, temveč iskati, da jih odpeljejo s seboj,
  • to, ali umirajoči verjame v posmrtno življenje ali ne, ne igra nobene vloge pri doživljanju obsmrtnih vizij,
  • večina pacientov v študiji ni bila pod vplivom ‘halucinogenih’ drog ali zdravil.
Leta 1977 sta dr. Osis in njegov indijski kolega, dr. Erlenddur Haraldsson objavila študijo Ura smrti, ki je vsebovala tudi poročila več kot 1000 zdravnikov in medicinskih sester iz ZDA in Indije. Zbrani material je razkrival takšne ali drugačne izkušnje obsmrtnih vizij več kot sto tisoč ljudi.

Doživijo jih le lucidni

Vse te pionirske študije zadnjih tridesetih let je nazadnje dobro povzel in nadgradil dr. Robert Crookall iz Velike Britanije. Ta je med drugim v svojih številnih objavah s tega področja zapisal:

  • le 10 odstotkov ljudi je povsem zavestnih nekaj trenutkov pred smrtjo,
  • v tej skupini jih polovica do dve tretjine doživi obsmrtno vizijo,
  • te vizije so običajno videnja pokojnih prijateljev ali sorodnikov, vizije onostranstva in občutki medicinsko nerazložljive radosti.
Dr. Melvin Morse je k Crookallovemu dejstvu relativne redkosti teh izkušenj dodal, da je francoski zgodovinar Philippe Aries našel dokumente s številnimi opisi vizij umirajočih, ki datirajo tudi do 1000 let pred našim štetjem. Od takrat do danes se je očitno spremenilo le to, da današnja medicina paciente, ki doživijo takšne vizije, tretira kot anksiozne in jih ‘zdravi’ z narkotiki in močnimi seditivi, ki v pacientih blokirajo kratkoročni spomin, tako da se ti ne morejo spomniti vizij, ki so jih ali bi jih morda lahko doživeli.

Dr. Morse je prepričan, da je okoli 90 odstotkov ljudi, ki umrejo v bolnišnicah ‘močno omamljenih, neštetokrat obujenih iz smrti v življenje in do skrajnosti medikaliziranih’. Današnji zdravniki si morebitne vizije umirajočh pacientov očitno razlagajo kot problem, ki ga je potrebno rešiti s pomočjo medikamentov. V svoji knjigi Bližje luči Morse zato izpostavi tudi že pozabljeni vidik obsmrtnih vizij kot mističen, a povsem normalen zaključek življenja kot naravnega procesa. Poudaril je tudi, da imajo obsmrtne vizije vedno tolažeč in zdravilen učinek tako na umirajoče kot njihove sorodnike.

  • Na tem mestu kot zanimivost še to: Morse je zabeležil tudi precej primerov otrok, ki so doživljali vizije posmrtnega življenja v več zadnjih dneh svojega življenja. Opisovali so izjemne barve in čudovito krajino ter pokojne sorodnike - med njimi celo tiste, za katere niso vedeli, da obstajajo.

Ne gre za halucinacije

Dr. Osis, katerega prvotna hipoteza je bila, da so obsmrtne vizije le halucinacije umirajočega uma, je svoje mnenje sčasoma spremenil. Nekaj izkušenj umirajočih je bilo namreč tako neverjetnih in prepričljivih, da mu na koncu ni preostalo drugega, kot da v celoti zavrne svojo prvotno hipotezo.

Nekaj odmevnejših primerov:

  • eden od zelo dobro dokumentiranih primerov obsmrtne vizije je bil primer Harriet Pearson in treh sorodnikov, ki so skrbeli zanjo v času njene smrti,
  • v enem od primerov je šlo za umiranje mladega fanta, dve neodvisni priči pa sta tik pred njegovo smrtjo videli pokojno mamo ob otroški postelji.

Pomen in smisel vizij

Morse je svoji knjigi iz leta 1994 navedel številne ugodne učinke obsmrtnih vizij:

  • družinski člani, ki vedo za vizije umirajočega, preživijo več časa ob umirajočem, kar zmanjšuje občutke krivde, ki svojce običajno tarejo po smrti svojca,
  • duhovne vizije polnijo duha umirajočih, saj je to nekaj, kar lahko delijo z drugimi,
  • spiritualne vizije izničijo strah pred umiranjem in tolažeče vplivajo na sorodnike,
  • vizije osmišljajo delo medicinskega osebja in preprečujejo njihovo izgorevanje,
  • če bi jih jemali resno in z vsem spoštovanjem, ki jim pritiče, bi se morda lahko ognili nepotrebnim in bolečim medicinskim proceduram. Za ZDA velja, da naj bi od 30 do 60 odstotkov denarja iz zdravstvene blagajne porabili prav v zadnjih dneh življenja pacientov in da gre ta denar pogosto za prav ‘nerazumne medicinske procedure, ki razen tega, da za nekaj ur ali dni podaljšajo trpljenje umirajočih, nimajo druge funkcije’.

Raziskav še ni konec

V plejadi raziskovalcev obsmrtnih vizij moramo omeniti še psihologa, svetovalca in avtorja številnih strokovnih knjig, Carla Wills-Brandona, ki ga je ta tema začela zanimati zaradi obsmrtnih vizij svojega triletnega sina, pa tudi zakonca dr. Jeff in Jody Longa, ki sta v svojih raziskavah obsmrtnih doživetij opisala tudi obsmrtne vizije raznih bitij in močne svetlobe, ki so jih nekateri posamezniki doživeli celo do šest mesecev pred smrtjo ...

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri