Med ljudmi je precej razširjeno t.i. magično razmišljanje. Svet, življenje in ljudi pogosto zrcalimo skozi prizmo skrivnostnega, skorajda pravljičnega.
In medtem ko smo mnoga takšna 'pravljična' prepričanja prevzeli (npr. o Miklavžu, Dedku Mrazu ali Božičku), smo nekatera skreirali tudi čisto sami.
V večini primerov gre za precej naivna, a simpatična prepričanja, nekatera (redkejša) pa so lahko tudi problematična. Pri slednjih opažamo zgolj nekako 'podivjana' magična prepričanja, ki človeku jemljejo nadzor nad seboj in lastnimi dejanji - gre skratka za prepričanja, ki večinoma izvirajo iz patologije (psihoze, shizofrenije).
Pogost odziv v stiski
Stroka pa vendarle pravi, da je močan sprožilec magičnega razmišljanja tudi že enkraten čustveno stresen dogodek, ki je za posameznika tako ali drugače pomenljiv. K magičnemu smo v trenutkih hude stiske na nek način torej nagnjeni kar vsi, zato bi bilo zmotno sklepati, da se za magičnim vedno skriva kakšna mentalno motnja ali bolezen.
Še več.
Stroka celo pravi, da popolna odsotnost magičnega razmišljanja ni najbolj zaželena. Znani so npr. primeri študentov, ki so pretirano realistični in ki razmišljajo povsem nemagično, za katere je tudi značilno, da so precej značilno nedružbani, zamorjeni in celo depresivni.
Več o tem si lahko prebereš tudi tukaj.
Nataša Zupanc
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
