Potepuški maček Bob - najbolj slaven britanski maček

Čudovita, ganljiva in resnična zgodba o pouličnem glasbeniku in prodajalcu časopisa Big Issue z londonskih ulic, ki mu je življenje spremenil pocestni maček, navdušuje svet.

Dan, ko je Bob vstopil v življenje Jamesa Bowena, zdravljenega narkomana in v očeh družbe povsem odpisanega faliranega glasbenika, je bil prelomen dan v življenju obeh - dotičnega človeka z dna in enega oranžnega mačka z ulice.

Potepuški maček Bob - najbolj slaven britanski maček (foto: profimedia) profimedia
3. 4. 2014

Tistega dne, je ob mraku in v temnem hodniku stanovanjske zgradbe, v katero se je nedavno tega priselil James Bowen, zagledal nekaj ...

"Razsvetljava na hodniku je bila pokvarjena in del pritličja je bil zavit v temo, vendar sem v mraku vseeno opazil par svetlečih oči. Nato sem slišal še nežno, nekoliko otožno mijavkanje, in vendarle ugotovil, kaj se skriva v poltemi.

Počasi sem se približal in zagledal oranžno mačko, zvito na predpražnik pred nekim stanovanjem. V otroštvu smo doma vedno imeli mačke in od nekdaj sem jih imel rad. In ko sem se dovolj približal, da sem si mačko dobro ogledal, sem ugotovil, da je pravzaprav mačkon.

Še nikoli prej ga nisem videl potikati se okoli stanovanj, ampak celo v slabi svetlobi mi je bilo jasne, da je na njem nekaj posebnega, da ima čisto svoj značaj. Niti najmanj ni bil živčen, prav nasprotno. Izžareval je nekakšno tiho, hladnokrvno samozavest. Tu v polmraku se je, kot kaže, počutil kot doma. Meril me je z radovednim, bistrim pogledom, in očitno sem jaz vdrl na njegovo območje, ne obratno."

Težka pot k okrevanju!

Čeravno je bil James v osnovi ljubitelj mačk, najdenčka še nekaj dni ni vzel povsem za svojega.

V tistih dneh James Bowen ni bil ravno v najboljši koži.

Prav takrat se je namreč skušal s pomočjo metadonske terapije otresti hudih odvisnosti, zaradi katerih je pristal na ulici, zato se tudi ni takoj čutil sposobnega skrbeti za še eno bitje, pa čeravno bi bil to zgolj navaden, pocestni maček.

"V načrtu je bilo, da bi ga do pomladi 2007 prenehal jemati in bil potem čist. Selitev v Tottenham je bil ključni del tega procesa; stanovanje v običajnem bloku, polnim običajnih družin. Vedel sem, da je to moja možnost, da življenje spravim na pravo pot. Da bi lahko plačal najemnino, sem začel igrati kitaro v središču Londona, na ulicah Covent Gardna. Zaslužek ni bil kaj prida, ampak pomagal mi je priskrbeti hrano in plačati položnice za plin in elektriko. Pomagal pa mi je tudi ohranjati mir in ravnovesje."

Oranžno in razmršeno bitjece, ki so ga ulični boji za preživetje mestoma stali celih zaplat dlake, očitno pa je bilo tudi premraženo, lačno in v stiski, pa je v hodniku Jamesovega stanovanjskega bloka kar vztrajalo in vztrajlo, Jamesu pa iz dneva v dan vse bolj priraščalo k srcu.

Že dan kasneje, ko ga je na hodniku prvič razočaran pogrešil in nato nekaj ur kasneje ponovno ugledal, se je James le odločil ...

Našli sta se sorodni duši

... če je bil James v resnici tisti, ki se je odločil. Njuna prva srečanja bi namreč lahko videli tudi drugače: "Mogoče je ta maček v meni prepoznal sorodno dušo."

Z zadnjimi funti, ki jih je James premogel, je zaradi ranjene tačke, ki mu je botroval bodisi ugriz psa ali lisice, je sledil obisk pri veterinarju. Precej slabo stanje oranžnega mačkona so v naslednjih dneh najprej sanirali antibiotiki za gnojno rano na tački, preventivni tretma proti bolham, nekaj tednov kasneje pa tudi kastracija. Maček, ki mu je James dal ime Bob, je bil občasno namreč pravi divjak, kar za nevarno urbano okolje ni bila ravno priročna lastnost.

In čeravno se je zdelo, da se ta nenavadna simbioza med mačkom in človekom z roba družbe iz dneva v dan le še poglablja, se James ni upal povsem navezati na svojega novega sopotnika, za kar je imel validne razloge. Mednje je zagotovo sodila neodvisna mačja narava in očitna potepuška preteklost mačjega prijatelja ...

"To je bila pravzaprav še ena podobnost med mano in Bobom. Vse odkar sem pristal na ulici, so se namreč ljudje spraševali o mojem preteklem življenju. Zanimalo jih je, kako sem se znašel v takem položaju. Nekateri so to počeli poklicno. Govoril sem z mnogimi socialnimi delavci, psihologi in celo policisti, ki so vrtali vame, kaj me je privedlo do živlenja na ulici. Toda ne le oni, o tem je poizvedovalo tudi veliko čisto običajnih ljudi."

Odgovor na to, kako ljudje, kakršen je James, pristanejo na ulici, je seveda vsakokrat drugačen:

"Ampak običajno se najdejo podobnosti med vsemi zgodbami. Velikokrat imajo v njih pomembno vlogo alkohol in droge. Pogosto pa se vzrok za življenje na ulici skriva daleč zadaj v otroštvu in izvira iz odnosa s starši. Tudi pri meni je tako."

Dylan, Cash in Oasis za drobiž

Kakorkoli že, pa je tudi tiste dni, ko je James dobil svojega novega mačjega sostanovalca, moral kot običajno nekako zalužiti denar za svoje golo preživetje. Odslej seveda še za ena, čeravno mala, usta več.

James si je takrat denar za življenje služil s preigravanjem vsak dan istih pesmi na svoji stari kitari. Ker je bil njegov idol Kurt Cobain, je zaigral kar nekaj Nirvaninih pesmi, njegov repertoar pa je pogosto vključeval tudi skladbe Boba Dylana in Johnnyja Casha. Njegov tedanji največji hit? No, to je bil zagotovo  Wonderwall zasedbe Oasis.

Tak namen je imel tudi tistega dne.

James je Boba najprej izpustil iz stanovanja, da bi ga na večer Bob čakal na predpražniku njunega skupnega domovanja. Na poti do avtobusne postaje pa je opazil, da mu Bob tokrat sledi. Še več. Za njim je skočil tudi na avtobus in Jamesu ni preostalo drugega, kot da Bobu nadene improviziran povodec iz vezalk in skupaj z njim nekako 'oddela' svojo dnevno rutino.

James je kmalu opazil, da se tega dne ljudje do njega drugače vedejo kot sicer. Nič čudnega, ko pa visokega dolgolasca z velikim oranžnim mačkom na rami celo na londonskih ulicah človek ne sreča ravno kar vsak dan. Še več. Večina ljudi se je na nenavaden par odzivala z veliko naklonjenostjo, česar James v kruti realnosti ulice ni bil več najbolj vajen.

"Običajno nihče ne pristopi k meni, večina ljudi me niti ne pogleda. Poulični glasbenik sem in to je London; praktično ne obstajam. Takim, kot sem jaz, se je treba izogniti v kar največjem loku. Toda to popoldne me je na Neal Streetu opazil skoraj vsak mimoidoči. Pravzaprav so gledali Boba, če sem natančen."

bob in james bowen

Kakor hitro so zagledali Boba, so se široko nasmehnili. Kmalu pa so ju začeli tudi ustavljati in prav vsi so si želeli božati ali ogovarjati Boba.

Londonske ulice vzljubijo Boba

"Ko sva končno prispela na cilj, bilo je malo po tretji uri, sem najprej preveril, ali je zrak čist. Nikjer ni bilo ne duha ne sluha o Coventski gardi. Včasih so mi težave povzročali delavci na podzemni železnici, ki so vedeli, da ne bi smel igrati tam. Vendar tudi njih ni bilo na spregled. Boba sem odložil na pločnik, vzel kitaro iz kovčka, si slekel jopič in začel uglaševati instrument.

Navadno potrebujem dobrih deset minut, da se pripravim, začnem igrati in pritegnem pozornost. Tokrat pa je nekaj ljudi upočasnilo korak in mi vrglo drobiž, še preden so zazveneli prvi akordi ..."

... prvi kovanec je padel v kovček, ko je še napenjal strune.

"S hrbtom sem bil obrnjen proti ulici, ko sem spet zaslišal značilno žvenketanje. Za manjo je moški glas rekel: "Lep maček, stari." Obrnil sem se in zagledal povsem običajnega fanta, starega nekaj čez dvajset let, ki je v znak odobravanja dvignil palec in se nasmehnil. Osupnilo me je. Bob se je medtem udobno zvil v kepo sredi kovčka za kitaro. Saj sem vedel, da je šarmer, ampak to je bilo res od sile."

"V vsem času, odkar sem se priselil v sosesko, me v okolici bloka ni še nihče ogovoril. To, kar se je dogajalo zdaj, je bilo nenavadno in hkrati tudi neverjetno. Kot da bi kot pri Harryju Potterju odvrgel plašč nevidnosti."

Tistega dne je James z Bobom, ki je najbolj očaral prav ženske (med vsemi, ki so se ustavili, da bi vrgli v torbo za kitaro, kamor se je zleknil tudi Bob, medtem ko je James igral svoj 'železni' repertoar, je bilo več kot sedemdeset odstotkov žensk), skupaj pa sta v dobri uri zaslužila toliko kot je James sam sicer v celem dnevu. In taisti večer sta si James in Bob lahko privoščila nekaj zares posebnega:

"Iz avtobusa sva izstopila pri prijetni indijski restavraciji na Tottenham High Roadu. Velikokrat sem že šel mimo in cedil sline na obsežen jedilnik, ampak nikoli nisem imel dovolj denarja, da bi si kaj privoščil ..."

... tokrat pa je James vstopil, naročil piščančji tika masala z limoninim rižem, tradicionalni ndijski kruh pešvari nan in sag paner, jed iz špinače ter svežega indijskega sira, z Bobom pa sta med čakanjem na naročilo le še skočila v supermarket čez cesto, kjer je Bobu lahko kupil vrečko drage mačje hrane, nekaj vrečk njegovih najljubših priboljškov in malo 'mleka' za mačke. Sebi je takrat privoščil še nekaj pločevink piva. Doma sta nato le še planila po hrani, kot da bi bila to njuna zadnja večerja.

"Že mesece nisem tako dobro jedel, mogoče celo leta. Prepričan sem, da tudi Bob ne."

In to noč sta oba zaspala kot ubita.

James in Bob postaneta slavna!

To je bil dan, ko se je 'rodil' najbolj slaven poulični londonski tandem.

Dolgolasca z oranžnim mačkom, ki si kruh služi z igranjem kitare na ulici, je kmalu poznalo vse več in več ljudi. Ker so se s čudovitim, bistrim in nenavadno karizmatičnim mačkom želeli številni tudi slikati, občasno pa ju je kdo z mobilnikom ali kamero tudi posnel, seveda ni bil več daleč dan, ko bi za nenavadni par lahko izvedel praktično cel svet. A da je glas o Bobu dejansko že presegel lokalno in prestopil v mednarodno, je James izvedel po naključju.

Nekaj španskih najstnikov mu je nekega dne na ulici namignilo, da je Bob v Španiji že pravi mali zvezdnik. Youtube zvezdnik. In ko sta se z Bobom takoj naslednji dan že zjutraj odpravila v knjižnico in sedla k računalniku ter v iskalnik vtipkala 'Bob, maček Big Issue', sta se tam takoj pojavila dva filmčka:

"Ob gledanju prvega posnetka, ki je bil naslovljen 'Maček Bob in jaz', sem se nenadoma spomnil, kdaj in kako je bil posnet.

K meni je nekega dne, ko sem še prodajal Big Issue na Neal Streetu, pristopil študent filma in televizije, ki nama je potem nekaj časa sledil in naju snemal. V filmčku so bili lepi prizori, kako z Bobom prodajava revijo, dokumentirano pa je bilo tudi, kako so mi neki tipi solili pamet in niso verjeli, da je lahko Bob tako krotek. Kot marsikdo so bili prepričani, da mu dajem pomirjevalo.

Drugi filmček je pred kratkim posnel neki Rus v okoli postaje Angel. Kliknil sem na povezavo in videl, da je naslovljen z 'Bob, maček Big Issue.' Tega so si najverjetneje ogledali tisti španski najstniki. Opazil sem, da ima evidentiranih več deset tisoč ogledov. Nisem mogel verjeti očem."

Bob, ki je Jamesu življenje spreminjal od njunega prvega srečanja dalje, je še naprej ostajal pravi katalizator sprememb na bolje.

Bobu uspe odpreti srca ljudi

Z Bobom se je Jamesu prvič, odkar je pristal na ulici, odprla možnost za komunikacijo z ljudmi. Pred tem so ga najraje spregledali, zdaj pa so ga spraševali o Bobu, on pa jim je ob tem lahko še pojasnil tudi svoj položaj.

Ljudje so mu končno prisluhnili.

"Življenje na londonskih ulicah ti vzame dostojanstvo, identiteto, tako rekoč vse. Najhuje pa je, da postaneš povsem neopazen. Kajti ko ljudje ugotovijo, da živiš na ulici, te ne obravnavajo več kot človeka. Nočejo imeti opravka s tabo. Kmalu nimaš več pravega prijatelja."

Ko pa sta bila skupaj z Bobom, ko so ga ljudje videli z mačko, so ga naenkrat videli kot prijetnejšega. Zdel se jim je bolj človeški.

"Prej pa so me razčlovečili. Nekako mi je torej Bob vrnil identiteto. Nekoč sem bil manj kot človek; zdaj sem počasi napredoval."

V kolikor bi si želela o tej izjemni zgodbi, pa tudi o Jamesu in še posebno Bobu izvedeti še več, lahko ob priliki prebereš knjigo Jamesa Bowena, ki nosi naslov Potepuški maček Bob.

Priporočamo v branje!

James Bowen - Potepuški maček Bob

potepuški maček BobGanljivo pripoved je James zapisal v knjigo, ki je postala velika mednarodna uspešnica, potem ko sta z mačkom Bobom že postala prava zvezdnika spletnih medijev. Oranžen muc danes velja za najslavnejšega britanskega mačka ta hip.

Resnično zgodbo o potepuškem mačku Bobu so že prodali v več kot milijon izvodih, jo prevedli v kar 29 jezikov, med drugim pred kratkim tudi v slovenščino, že dve leti pa vztraja tudi na številnih lestvicah najbolje prodajanih knjig.

In seveda, kot se za vsakega zares posebnega mačka spodobi, ima Bob seveda tudi svoj twitter profil, ki sliši na ime @streetcatbob in svojo facebook skupino James Bowen & Street Cat Bob :)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri