"Mama mi ne pove, kdo je moj oče, in 'duši' moj partnerski odnos!"

V stiski se je tokrat znašla bralka, ki jo obremenjuje težaven odnos s čustveno ranjeno mamo, ki posledično vpliva tudi na njen partnerski odnos. Za nasvet, kaj storiti v tej težki situaciji, smo prosili zakonsko in družinsko terapevtko Alenko Lanz iz zakonskega in družinskega centra Toplina.

Fotografija je simbolična. (foto: Profimedia) Profimedia
7. 12. 2015

"Pozdravljeni, pred nekaj dnevi sem na spletni strani Cosmopolitan zasledila članek o težavnem odnosu z mamo. Ker sem tudi sama v stiski sem se odločila, da Vam pišem.

Stara sem 22 let in moj odnos z mamo nikoli ni bil takšen kot bi si ga želela, v zadnjem času pa gre vse samo še navzdol.

Naj najprej omenim, da so se v naši družini pojavili določeni problemi in prepiri ,ki so mojo mamo čustveno zelo prizadeli. Poleg tega pa je ostala še brez dela in finančni problemi se iz dneva v dan večajo.

Zaradi vsega tega je postala zelo razdražljiva, prepirljiva in slabovoljna. Razburi se za vsako malenkost in normalen pogovor z njo skoraj da ni več mogoč. V vsaki stvari bo našla negativne poglede in se razburila tudi, če to ni potrebno. Kadar koli pridem domov, pa naj bom še boljše volje, mi ona pobere vso energijo.

Enostavno ne uživam več v njeni družbi in se zadnje čase raje zapiram vase.

Živiva sami. Mama je samohranilka in očeta ne poznam. Velikokrat sem jo povprašala o njem vendar mi enostavno ničesar ne pove. Rekla mi je, da se je odločila, da bo to zame zelo pomembno stvar obdržala zase.

Ampak jaz vendar mislim, da imam pravico izvedeti kdo je in kakšna zgodba je v ozadju, da se je njena življenjska pot izšla tako, kot se je. Dovolj sem zrela, da bi lahko razumela kar koli se je že zgodilo. Kljub temu, da je naredila veliko zame, v določenih trenutkih do nje čutim jezo ker mi vse to prikriva. To me bremeni že celo življenje.

Sedaj pa me je začela obremenjevati še v odnosu z mojim fantom. Skupaj sva 1 leto in se odlično razumeva. Živiva približno 25 min vožnje narazen zato nimava možnosti, da se vidiva vsak dan. Še posebej zato, ker jaz nimam svojega avta, mama pa mi ga nikoli noče posoditi. Večinoma se videvava za vikende, ko sva oba prosta.

Povsem normalno se mi zdi, da prespiva drug pri drugem tudi več noči zapored, če je to le mogoče. Ona pa mi to prepričuje.

Prepovedala mi je, da je pri meni večkrat kot le 1 noč na teden-z razlogom, da ne more priti v mojo sobo (ker ima pri meni še nekaj omar in cunj v njej) kadar bi si to zaželela in da ni sproščena, če je vedno nekdo tukaj, ter da ona ne bo obvezna do kuhanja kosila. Kadarkoli je moj fant pri meni vedno jaz poskrbim za kosilo, saj ona z razlogom ali pa namerno odide ven. Vsega skupaj je skuhala samo 3x, pa še to z težavo. Ne vem zakaj ji to predstavlja takšno oviro.

Stanovanje je 3 sobno in prostora je več kot dovolj, zato vem da po nepotrebnem ali pa le z izgovorom dela takšne probleme. In s kakšno pravico? Fant je oseba, ki me zelo osrečujejo in najbolj sem hvaležna, da sem spoznala njega. Zares ga imam rada in vsak trenutek, ki ga lahko preživim z njim me osrečuje. Lahko bi bila vesela zame in mi privoščila te trenutke.

Tako zelo sem jezna nanjo, obenem pa se počutim tako nemočno, ker ne vem, kaj naj storim, da se bo njeno mišljenje spremenilo. Pri razpravi o tem mi je celo dejala, da ni nobene potrebe, da bi vedno prespala skupaj, saj sva skupaj lahko čez dan, zvečer pa greva vsak k sebi domov.

Opazujem svoje vrstnike, vsi so lahko skupaj kolikor želijo, mnogi so si že ustvarili svoj dom (seveda so imeli možnost za to), jaz pa imam stalno neke prepreke že samo pri preživljanju skupnih trenutkov.

Naj omenim da se je mama tudi že spoznala z njegovimi starši. Kadar jaz pridem k njim sem vedno dobrodošla, če me nekaj dni ni na obisk njegova mama sama povpraša po meni kdaj bom prišla. Do sedaj se ni niti enkrat zgodilo, da tam ne bi imela kosila. Ker so me tam tako toplo sprejeli, mi je še bolj nerodno, da moja mama tega ne naredi zame. S fantom o tem, da ne sme ostati pri meni več kot 1 noč še nisem govorila, ker enostavno ne vem, kako načeti pogovor o tem, saj ne želim, da si ustvari kakšno grdo mnenje in vem, da se zaradi tega ne bi več počutil sproščenega kadar bi bil pri meni. Tudi jaz se ne bi. Strah me je, da bi se zaradi takšnih stvari naveličal najinega razmerja, čeprav vem, da me ima rad. In tukaj ne gre zato, da se moji mami ne bi zdel primeren, pravi, da je zelo v redu fant.

Mama ima partnerja s katerim sta skupaj že 18 let. Delita si vse življenjske izkušnje in trenutke vendar ne živita skupaj. Takšnega načina življenja si jaz ne želim. Ravno zato, ker vse to doživljam na svoji koži si najbolj na svetu želim ustvariti normalno družino. In če si moja mama tega ni ustvarila ali si iz določenih razlogov ni mogla, zakaj potem preprečuje mojo pot k temu.

Res ne vem več kaj naj storim v najinem odnosu, da se bo izboljšal? To me iz dneva v dan bolj duši. Kako naj se z njo odkrito pogovorim o mojem očetu, ko pa ne spregovori ničesar? In kaj naj storim, da nebo posegala v moje razmerje s fantom? Zelo bom vesela vašega nasveta."

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka iz centra Toplina, bralki svetuje ...

"Pozdravljeni draga bralka, Hvala za tako izčrpno pismo in za zaupanje. Zelo dobro ste zajeli vsa občutja, ki jih doživljate. To pomeni tudi, da ste v stiku z njimi, kar je zelo pohvalno.Alenka

Preden se posvetiva vam, reciva najprej nekaj besed o vlogi mame. Mama je za svojo hčer bistvena, saj se hči že kot majhna deklica z njo identificira. Preko nje dobi občutek, kaj pomeni biti ženska, kako ravnati s čustvi in telesnostjo.

Mama, ki ima svojo ženskost ozaveščeno in sprejeto, mama, ki se je bila kot ženska sposobna soočiti z lastnimi razočaranji, zadovoljstvi in spolnostjo, tudi lažje pomaga hčerki pri gradnji njene ženske identitete ter ob enem razume in sprejme, da je njena hči drugačna od nje ter da jo ta drugačnost lahko obogati.

Kadar ima mama v sebi nepredelane stiske, povezane s temi področji, se lahko ta čustva sprostijo takrat, ko hči gradi lastno ženskost, se osamosvaja in vstopa v svoje partnerske odnose. To se sedaj dogaja vam. Glede na to, da vam mama o vašem očetu ne želi govoriti pomeni, da je v njej ena globoka rana.

Občutek je, da bi najraje na vse skupaj pozabila, zbrisala iz življenja, kot da se to ne bi nikoli zgodilo. Ob enem pa ima ob sebi vas, ki s svojim popolnoma naravnim in upravičenim zanimanjem za očeta vsakič sproti prebudite mamina potlačena čustva in spomine.

Vaša mama teh bolečin ni predelala, ni odpustila drugim, da so ji povzročili te rane, niti ni oprostila sebi, da se ji je to zgodilo. Ker v tej bolečini ni razvila sočutja do sebe, posledično na tej točki ne zmore razviti sočutja do vas.

Če bi zmogla razviti sočutje do vas, bi razumela, zakaj je tako bistveno, življenjsko, da veste, kdo je vaš oče. Znala bi vas začutiti, kako globoko hrepenite po njem, kako vas njegova odsotnost bremeni in koliko praznine v vas to povzroča. Predvsem pa bi vam zmogla dati odgovore na vaša vprašanja.

Globoko vas čutim v tej bolečini, zato mi je žal, da vam ne morem ponuditi hitre in enostavne rešitve za vaš problem. Vseeno pa vidim možen razplet preko treh korakov.

Prvič: zaščitite sebe in svoj odnos s fantom. Povsem normalno je, da si želite preživeti veliko časa z njim, podnevi in ponoči. Polagam vam na srce, da se pričnete s svojim fantom iskreno pogovarjati o tem, kar doživljate. Prepričana sem, da vaš fant čuti, da pri vas doma nekaj ni v redu, da se mama odmika, ko je on tam, da ste vi drugačna, ko ste doma, manj sproščena, napeta, prestrašena.

Lahko se že zdaj počuti nesprejetega, pa ne ve, kako načeti to temo. Vem, da je včasih res strašljivo pričeti govoriti o sebi in biti ranljiv, ko ne veš, ali te bo drugi v tem sprejel ali ne. Vendar kot pravite, vas fant osrečuje, hvaležni ste zanj, radi ga imate, zato tvegajte.

Mu lahko poveste to, kar ste napisali v pismu? Lahko oba razumeta, da za to občutje nesprejetosti, ki vlada doma, nista odgovorna vidva, da nista naredila nič narobe, da si tega ne zaslužita? Da je to nekaj, kar prihaja iz mamine razbolene notranjosti?

Pomembno je, da dobite izkušnjo, da vas v vseh teh bolečinah lahko fant sprejme, pa tudi, da lahko vi sprejmete njega. Četudi na glas pove, da se pri vas doma ne počuti dobro, pa saj se vi tudi ne. Pomembno je, da razumete, da za tako stanje vi niste kriva niti odgovorna.

Nekaj potreb, ki izhajajo iz tega, da vam manjka oče, vam lahko pomaga zadovoljiti oz. vsaj omiliti tudi vaš fant, vendar le, če ga boste vi spustila blizu. Ni treba, da ste sama s tem. Ranljivost v času stiske vaju lahko kot par še bolj poveže in okrepi. Skupaj sta močnejša in lažje bosta zaščitila svoj odnos, kot tudi drug drugega.

Drugič: razmejevanje od mame. Trenutno se vas mama oklepa in vas ob enem zavrača, vas pa je strah, da boste zgubili še njo, če bi se postavili zase in zaščitili svoje potrebe. S tem, da se postavite zase, ni nič narobe. Pravzaprav je bistveno, če se želite osebnostno razvijati še naprej.

Povejte mami kaj čutite, kaj vas moti, kaj od nje potrebujete, kje so vaše meje, kaj je za vas še sprejemljivo in kaj ne. Nato pa vztrajate pri tem. Če se z mamo ne da pogovarjati, se umaknite in zaščitite sebe.

To je lahko tek na dolge proge in bolj, kot boste vedela, kdo ste vi in kaj potrebujete, lažje se boste razmejila od vseh maminih čutenj. Ker odraščate in se osamosvajate, se bodo pravila v vaši družini nujno spremenila in temu prilagodila; to je neizbežen in popolnoma naraven proces, ki ga bo prej ali slej sprejela tudi mama.

Tretjič: ko boste vi našla moč v partnerskem odnosu in se razmejila od mame, se bo ona avtomatično pričela soočati s tem, kar je v njej.

Mogoče bo šele takrat prišla v stik z občutki osamljenosti, strahu, zapuščenosti, krivice, žalosti. Upam, da ugotovi, da se vas oklepa, ker ji to prežene občutek osamljenosti in povrne smisel. Mogoče zbere tudi toliko poguma, da vse to izgovori v odnosu do svojega partnerja.

Če bo uspela ponovno ovrednotiti, kdo je ona sama kot ženska in kot mama, ima tudi možnost, da do sebe razvije sočutje in odpusti krivice, ki so se ji zgodile. Brez tega procesa se bojim, da vam ne bo zmogla ali hotela dati odgovorov, ki si jih želite. Tu bi ji lahko terapija zelo pomagala, obstajajo tudi brezplačni terapevtski programi, le motivacijo je potrebno zbrati.

Draga bralka, upam, da sem vam vsaj delno odgovorila na vaše težave. Velike spremembe se dosegajo preko malih korakov, ki nam včasih niti niso jasno vidni, lahko se tudi zdi, da se ne premaknemo nikamor. Ko pa čez čas pogledamo nazaj na prehojeno pot, smo lahko presenečeni, kako zelo smo napredovali od takrat.

Jaz popolnoma verjamem v vas in vem, da boste to zmogla. Zelo senzibilni ste, razvijajte to kvaliteto še naprej. Želim vam veliko poguma, moči in energije na vaši poti ter vse dobro!"

Si se tudi sama znašla v kakšni življenjski stiski, pa ne veš, kako naprej?

Svoje vprašanje za spletno stran Cosmopolitan pošlji na naš naslov cosmopolitan.si@adriamedia.si ali pa piši kar Alenki (alenka.lanz@toplina.net).

Z veseljem ti bomo odgovorili in pomagali!

Če bi se rada z Alenko pogovorila osebno, pa te toplo vabimo, da obiščeš spletno stran centra Toplina ali slediš njihovemu Facebook profilu, kjer boš našla še več tovrstnih vsebin.

...

Preberi še: Trpim zaradi ljubosumnega fanta! Ga moram res zapustili? ali pa članek Kdaj je moški pripravljen na resno zvezo?

Priporočamo tudi: Kako rešiti moker telefon?

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri