Deklica, ki je z življenjem branila pravico do izobraževanja

Ko so muslimanski skrajneži zavzeli dolino Svat na severu Pakistana, se jim je po robu postavila drobna deklica. Malala Jusafzaj ni hotela molčati, temveč se je z vso močjo bojevala za svojo pravico do izobraževanja.

• 'Naša šola je bila varno zavetje pred grozotami zunanjega sveta. Vse moje sošolke so hotele postati zdravnice, jaz pa sem se odločila postati izumiteljica. Hotela sem izumiti stroj, ki bi zaznal talibane in uničil njihove puške. Toda tudi v šoli smo bile ogrožene in nekatere od mojih prijateljic so prenehale hoditi k pouku. Fazulalah je po radiu še naprej hrumel, da morajo dekleta ostati doma. Njegovi možje so začeli podstavljati bombe v šolah, po navadi med nočno policijsko uro, ko so bili otroci doma.'

Do konca leta 2008 so talibani porušili okoli štiristo šol, po vsej državi pa so se vrstili samomorilski napadi.

Samo molčati ne!

Kot enajstletnica je Malala kot nekaj drugih deklic dala intervju za zasebno paštunsko televizijsko postajo, nato pa o tem, v kar je z vsem srcem verjela, javno spregovorila še večkrat, med drugim tudi v pogovorni oddaji, ki jo je na radijski postaji BBC Urdu vodil znani kolumnist Vasatulah Kan, in nekaj mesecev kasneje pričela pod psevdonimom pisati dnevnik o življenju pod talibani za spletno stran radia BBC.

Njen prvi zapis v dnevniku je nastal 3. januarja 2009 pod naslovom Strah me je: 'Ponoči me je tlačila mora, v njej je mrgolelo vojaških helikopterjev in talibanov. Takšne sanje imam že vse od začetka vojaškega posredovanja v Svatu.' Pisala je o tem, kako se boji iti v šolo zaradi talibanske prepovedi in kako se nenehno ozira prek ramen.

Malala tako ali drugače ni molčala kot so v strahu molčali številni drugi, a z izpostavljenostjo (in nagradami, ki jih je v tem času prejela) so prišle tudi grožnje.

Streli na šolskem avtobusu

Petnajstletna Malala je v torek, 9. oktobra 2012, svoj boj za pravico do izobraževanja deklic skoraj plačala z življenjem.

Ko se je s šolskim kombijem vračala domov, so jo talibani ustrelili v glavo. Njene poškodbe so bile tako hude, da praktično nihče ni verjel, da bo preživela, a se je po nekem čudežu zgodilo prav to.

• 'Oče je bil presenečen, koliko ljudi se je zbralo pred stavbo. Politiki, predstavniki vlade, ministri pokrajin - vsi so prišli izreči podporo. Prišel je tudi guverner in očetu izročil sto tisoč rupij za moje zdravljenje. Ko pri nas nekdo umre, so sorodniki zelo počaščeni, če jih obišče vsaj en odličnik. Toda oče je bil nejevoljen. Zdelo se mu je, da vsi samo čakajo, da bom umrla, pred tem pa niso storili ničesar, da bi me zaščitili.'

Malala je preživela, okrevanje pa je trajalo še nekaj mesecev. V tem času jo je sosledje dogodkov odpeljalo iz odročne pakistanske doline naravnost v sobane Organizacije združenih narodov v New Yorku. Pri šestnajstih je postala svetovna ikona mirovnih protestov in najmlajša nominiranka za Nobelovo nagrado za mir.

Danes Malala s starši in bratoma živi v Birminghamu, prav te dni pa je postalo znano, da je postala letošnja Nobelova nagrajenka za mir. Nagrado si 17-letna Malala Jusafzaj deli z Kailašom Satjartijem, indijskim borcom za pravice otrok.

Priporočamo v branje!

Jaz sem Malala!

V pretresljivi knjigi Jaz sem Malala, ki jo je Malala Jusafzaj spisala s pomočjo Christine Lamb, se bralcu razkrije zgodba o družini, ki je morala zaradi strahu pred teroristi zapustiti svoj dom, pa tudi zgodba o zagrizenem boju za izobraževanje deklet pod talibani ter pripoved o neverjetno pogumnih starših in njihovi globoki ljubezni do hčerke v družbi, ki poveličuje sinove.

'Ko sem se rodila, so ljudje v naši vasi sočustvovali z mojo mamo in mojemu očetu nihče ni čestital. Rodila sem se ob zori, ko je ugasnila zadnja zvezda. To med Paštuni velja za dober znak. Oče ni imel denarja za bolnišnico ali za babico, zato je pri porodu pomagala soseda. Prvi otrok mojih staršev se je rodil mrtev, jaz pa sem prišla na svet brcajoča in vreščeča. Deklica v deželi, kjer rojstvo sina praznujeo s streljanjem in kjer so hčere skrite za zastorom. Njihova naloga v življenju je kuhati in rojevati.'

Za večino Paštunov je zato dan, ko se jim rodi hči, žalosten, vendar pa je bil Malalin oče drugačen od večine paštunskih moških:

• '... se je zazrl v moje oči, ko sem se rodila, in se zaljubil. Rekel je: "Vem, da je ta otrok drugačen." Svoje prijatelje je celo prosil, naj v mojo zibko vržejo suho sadje, sladkarije in kovance, kar se po navadi meče samo v zibelke dečkov.'

Deklico so po želji očeta poimenovali Malala - po Malalaj iz Majvanda, najznamenitejši junakinji Afganistana. In Malala je izbiro imena vsekakor upravičila.

Jaz sem Malala je prepričljiva pripoved o tem, kako lahko ena sama oseba s svojimi besedami spremeni svet.

Nič čudnega, da je Malala zato v posvetilu knjige zapisala:

• 'Vsem deklicam, ki jim je bila storjena krivica in so bile utišane. Če spregovorimo skupaj, nas bodo slišali.'

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja