Živa Viktoria Turk - mis športa Slovenije 2011 - s posebnim poslanstvom

8. 6. 2012

"Živijo, moje ime je Živa in sem lani osvojila ta super naslov najlepše športnice. Torej bi lahko bolj uradno povedali, da sem Živa Viktoria Turk, mis športa Slovenije 2011."

"Tako me poznajo ljudje.

Morda pa ne vedo, da sem načeloma čisto druga oseba.

Sem namreč 23 letna študentka veterine, ki danes odšteva dneve do konca študijskih obveznosti. Še 14dni in sem zaključila. No skoraj, malo izpitov me le še čaka, ampak povem vam, da čas tako hitro leti. Pred davnimi 5 leti sem se morala odločiti, kako nadaljevati mojo življenjsko pot. Odločala sem se med študijem biologije in študijem veterine. Zakaj odločala, če pa sem že kot 10 - letnica vedela, da bom jaz veterinarka? Zato, ker se mi je zdelo 5 let pa res ogromno časa. Mislila sem, da to pa res ne bo nikoli minilo.

A kljub temu sem se odločila za ta čudoviti poklic. Nikoli nisem prenesla občutka nemoči, hkrati pa sem bila predana, in sem še vedno, živalim. Živali so ta čudovita bitja, ki ti brezpogojno vračajo ljubezen.

Od malih nog sem odraščala z živalmi. In, ko je po 11 letih preminil moj prvi pes, čudoviti berenski planšarski pes Ron, sem si rekla, da ne bom več imela živali, ker je preveč boleče slovo. A naneslo je, da je postala velika praznina in izborila sem si novega psa. Tokrat mojega malega velikega landseerja Bobija. Ima več kilogramov kot jaz, poje pravo malo bogastvo, je pravi štor in zato velikokrat potreben veterinarske oskrbe, a je moj. Moj veliki, kosmati crkljivec, ki mu gredo same neumnosti po glavi.

In tudi, če marsikdaj kakšno ušpiči mu je oproščeno. Kljub temu, da velik pes prinese s seboj veliko stroškov se trudimo doma, da mu nudimo vso potrebno oskrbo, kisi jo zasluži za svojo lojalnost in ljubezen.

Da pes, oziroma žival na splošno prinese veliko obveznosti, porabi veliko našega časa in denarnih odlivov smo se zavedali že pred nakupom. In tega bi se morali zavedati vsi bodoči in že obstoječi lastniki živali. Na žalost je resnica veliko bolj kruta in temna. Mnogo preveč ljudi se navduši nad malimi nerodnimi kepicami, seveda saj so tako lepi in srceparajoči. Iz tega čustvenega afekta si torej omislijo domačo žival. A kaj, ko ta mala kepica nekoč zraste v malo večjo kepo. Otroci, za katere so kupili žival, se kmalu naveličajo nad njo, se odselijo. Kepica kar naenkrat poje veliko več, kot pa je sprva, vsa redna cepljenja in druge veterinarske usluge se vrstijo in lastnikom poide volja, želja in denar, da bi to žival naprej vzdrževal. In potem pride, kot pride. Lastnik zavrže žival meni nič tebi nič. Prepusti jo naravi.Velkokrat slišim stavek:

'Saj je žival, kako pa v naravi preživi? Se bo že znašla. Saj je v njeni naravi.'

Dejstvo je, da smo živalim z udomačitvijo odvzeli ta naravni nagon. Domače živali, ki so vajene življenja v ujetništvu (sliši se grozno, ampak domača žival to dejansko je, v ujetništvu), se niso naučile si najti hrane, se boriti in braniti. Zato jeza veliko večino izgon od doma obsodba na propad.

Hvala bogu obstajajo društva, ki zapuščene živali vzamejo pod svojo streho in jim pomagajo najti nov, topel dom. A skrbeti za tolikšno število živali si pač nihče od nas ne more privoščiti, zato so ta društva odvisna od donacij. Sama sem že velikokrat razmišljala, da bi naredila nekaj v smeri pomoči živalim, a enostavno nisem vedela kam in kako se obrniti. In kot strela z jasnega je prišlo povabilo Katje za sodelovanje v tej akciji. Kar nasmehnilo se mi je in nemudoma sem potrdila."

Da, želim sodelovati!

Končno bom lahko pripomogla, pa čeprav le majhen del, k temu, da bodo živali imele lepše življenje. Upam, da mi bo akcija odskočna deska na tem področju. Menim namreč, da bi lahko naredili največ za živali s preventivo. Ta je namreč vedno boljša kot pa kurativa. Kako?

Enostavno. Potrebno je ozaveščanje ljudi. In potrebno je začeti že od malega, kajti starega psa ne moreš naučiti novih trikov. Moje mnenje je, da bi morali vrtci in šole dati veliko več poudarka na to temo. Morda pripraviti posebne dneve, delavnice ali pa samo nameniti kakšno uro v sklopu pouka narave ali biologije tej tematiki. Ker je moja mama sama učiteljica prvega razreda osnovne šole imam mali vpogled v šolski sistem in se dobro zavedam, da je to na ravni zgolj posameznika zelo težko izvedljivo, saj ti letni načrti in zahteve dodobra zaplanirajo vsako minuto, pa še ti jih zmanjka.

In bilo bi koristno, da bi izobraževalne ustanove držale lastne živali. Saj ne rabijo psa, lahko hrčka, kunčka, miško, ribice. Karkoli, le, da se otrokom omogoči stik z živalmi in se jih nauči pravilnega ravnanja z njimi Od pristopa, do hranjenja in nege. Spet je tu ovira - zakoni. Ampak, kjer je volja tam je pot in s skupnimi močmi bi lahko tudi kaj spremenili. Ampak za živali in šolstvo pač ni velikega posluha.

Druga stvar pa je ta, da se ljudi obvešča o nujnosti kastracij in sterilizacij.

Nekontroliran razplod živali predstavlja največji problem. In ne razumem ljudi, ki raje uboge mladičke pobijajo kot pa, da bi ošteli tistih nekaj evrov in preprečili brejosti. Pa me bodo napadli, češ, da denarja še zase nimajo. Razumem. Ampak, če preživiš komaj sam, potem si pač živali ne moreš privoščiti. Tudi sama bi rada imela konja, zelo rada. A se zavedam, da nimam zato ustreznih financ. In tudi bi rada imela hišo na morju z bazenom in vrtnarjem. Pa je nimam, ker nimam denarja. Žal, a tako je. Če pa si kljub temu ljudje omislijo živali, bi morali tudi tiho prevzeti vse stroške in obveznosti, ki jih prinaša sabo.

Tako, zdaj pa zadosti modrovanja.

Skratka. Sem Živa, ki rada pomaga ljudem in živalim in menim, da bomo s to akcijo uspeli narediti veliko dobrega. Se že veselim!

Pa prijeten pozdravček!"

Živa

In kako lahko pomagaš tudi ti?

Vsak prodan kos = dve pločevinki hrane!

Na spletni strani Moje torbice od vsake prodane torbice, denarnice ali obleke MOJA MOJA podarijo 2 pločevinki hrane Obalnemu pasjemu zavetišču.

Več informacij tudi na povezavi Pes - moj prijatelj.