Zadane v trenutku. Pa niso njegove piruete. Ne kaj drugega je, vendar izraz ne bi preživel lektoriranja.
Svetovni prvak v show danceu med posamezniki leta 2001/2002 (ni njegov edini naslov) in koreograf formacije aktualnih mladinskih svetovnih prvakinj sovraži lažno skromnost.
Mirno pove, da je najboljši. A da je len. Da je perfekcionist le na odru. Njegove koreografije nastajajo iz kaosa. Ne mara reda, ker ne prenese, da bi red postal nered. Ne prenese še marsičesa: na primer sosedov.
Slab je tudi pri toleranci: ne odpušča. Še najbolj nežen je v seksu, a tudi tega se loteva kampanjsko. Le da je tu bolj premočrten: koreografije zmeče skupaj zadnjo minuto, pri seksu pa ne packa. Lepo po vrsti ... Koliko ur časa imate?
Poleg kaosa: še kakšen vir navdiha?
“Vse asociacije na rdečo in črno barvo. Svojo zadnjo koreografijo sem poimenoval Cannibals.”
Pa ste kanibal?
“Ne povem. Je kaznivo. Se pa ljudje stalno pritožujejo, da jih žrem. Da jim pijem kri.”
Vam ponoči zrastejo podočniki?
“Ponoči predvsem ne spim. Razmišljam, mučim samega sebe. Na nekaj se obesim in ne spustim. Da se tega rešim, se moram čim bolj zaposliti. Me pa pri tem ovira lenoba.”
To so mi povedali že vaši soplesalci. Povedali niti ni prava beseda: pritožili je bolj točno.
“Najbrž so rekli še to, da sem prepotenten.”
Nekaj takšnega.
“Prilagajanje je moja šibka točka. Imam dneve, ko bi se najraje izoliral. Ne maram, da je okoli mene veliko ljudi, razen v Las Vegasu. To je moje mesto. Tam so dobri šovi in najpomembnejše: Celine Dion. V Ameriki lahko diham, tu me daje klavstrofobija. Moti me tudi to, da smo Slovenci v poslu še zelo neprofesionalni. Zakaj bi moral biti tistim, s katerimi delam, všeč? Stvari je treba ločiti, mi pa smo narod zamerljivcev, ki vse jemlje osebno.
Zelo osebno: se zaljubljate v ženske ali moške?
“V ljudi. Pogosto in močno.”
Če me nos ne vara, uporabljava isti parfum.
“Pure poison. Všeč sta mi ime in steklenička. Kradem ga mami.”
Tina Torelli
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
