"Odkar sem izvedel, sem zelo osamljen. Spoznam veliko punc, pravijo, da sem zanimiv in poseben, a ko jim povem ..."
"Pred nekaj leti sem izvedel, da sem HIV pozitiven. Bil je čas po srednji šoli. Nenormalno veliko smo žurirali, s tem pa je bil povezan alkohol, kakšna drogica, veliko smo menjavali spolne partnerje, preštopali celo Evropo, nekaj Južne in Srednje Amerike in tako naprej.
Do danes ne vem, kje sem ga dobil in mi je zdaj tudi vseeno, ker sem prepričan, da prenašalec ni vedel, da ga ima. Na testiranje smo odšli cela klapa. Prijateljica ni imela dobrega občutka. In tako sem izvedel. Sesul se mi je svet!
Nikomur nisem bil zmožen povedati, tak šok je bil zame, čeprav sem se zavedal, da živim zelo na robu in da je možno tudi kaj takega.
Ob krasnem zdravstvenem osebju sem se psihično postavil na noge, tudi fizično mi nič ne manjka. Živim in v resnici mi ni nič hudega, razen, da imam ob slabih dneh občutek, da sem kot tempirana bomba.
Odkar sem izvedel, sem zelo osamljen. Nehal sem se družiti s staro klapo, ki še danes živi, kot bi jih imeli 20. Rad bi spoznal sorodno dušo. Spoznam veliko punc, pravijo, da sem zanimiv in poseben.
Obljubil sem si, da bom vedno povedal, da sem bolan. V vezo ne bi rad vstopil z lažjo, zato že takoj na začetku povem, da sem HIV pozitiven. Vedno je enak odziv! Vse skupaj se zaključi s 'saj se še kaj slišiva'.
Vse, kar si želim, je, da bi lahko spet ljubil in bil ljubljen. HIV ni več tista grozna diagnoza, je le virus, kronična bolezen in ne vem, zakaj je še vedno taka bojazen pred njim. Kako naj si najdem sorodno dušo?"
Zapis je bil objavljen na slovenskem forumu
