Ko bi resnica povzročila več škode kot koristi, ali še vedno izbereš iskrenost?
Povedati ali ne je stara dilema, ki je do danes še nihče ni rešil, a vedno znova postaja vroča tema.
Je bolje zamolčati resnico?
"O tem, ali je prav priznati ali ne, se še zmeraj krešejo mnenja," pravi psihologinja dr. Marny Lishman. "Mnogi terapevti bi predlagali, da se, če je afere konec, raje posvetite svojim razmislekom, kot da hitite partnerju povedati, kaj se je zgodilo. Pomembno je, da razmislite, kako ste se počutili v času afere, kakšen je bil takrat vaš odnos in kaj drugega se je dogajalo v vašem življenju. Vsi ti dejavniki vam lahko pomagajo ugotoviti, kaj se mora zgoditi, da se to ne bi več ponovilo."
Psihologinja Rachel Tomlinson se strinja. "Če ne razumete, zakaj ste prevarali, boste težko preprečili, da bi do podobnih težav prišlo v prihodnosti. Kadar se izogibamo preučevanju svojega vedenja ali zanikamo, kaj smo storili, lahko to postane nekakšna slepa pega. Lahko pomeni sprožilec, da se bomo v prihodnosti na določene situacije odzvali na podoben način."
Nekateri ljudje izberejo tudi pot samorefleksije; molk ti omogoča, da nadzoruješ situacijo - kar ti lahko na začetku koristi, zlasti če upaš, da boš ostala v razmerju.
"Pri mnogih ljudeh odpor do priznanja nezvestobe izhaja iz razumevanja, da ko bo vaš partner izvedel, kaj se je zgodilo, na izid verjetno ne boste mogli vplivati," poudarja Tomlinsonova. "Če partnerju poveste za afero, mu v bistvu vrnete njegovo moč. Dovolite mu, da se odloči, ali želi biti še naprej v razmerju z vami. To je lahko zelo neprijetno."
"Poznam grdo skrivnost, ki bi moji prijateljici uničila življenje" (klic na pomoč dekleta)
Toda ali ohranjanje mirnosti pomeni, da lahko preprosto pozabiš, da se je nezvestoba sploh kdaj zgodila?
Strokovnjak za odnose Jake Maddock meni, da si je treba zastaviti preprosto vprašanje. "Ali se vam zdi, da lahko to skrivnost ohranite do konca življenja? Če je odgovor pritrdilen, naj ostane skrivnost, ostanite v razmerju in nikoli več ne storite česa podobnega. Če ne, potem morate biti iskreni."
V teoriji ohranjanje nezvestobe v tajnosti partnerju prihrani bolečino zaradi tvoje napake.
Vendar to ni vedno tako preprosto. "Občutek krivde in sramu, ki ga mnogi ljudje čutijo po aferi, je lahko zelo močan," opozarja Lishmanova. "Del procesa zdravljenja je predelava teh čustev. Če se s partnerjem ne morete pogovoriti o tem, zakaj se tako počutite, lahko to povzroči občutke nepovezanosti."
S to čustveno nepovezanostjo je zelo težko živeti. "Odpravljanje krivde je pogosto gonilo, ko se ljudje odločijo priznati afero," pravi psihoterapevtka in svetovalka za pare Melissa Ferrari. "Vendar pa lahko prav življenje z razdvojenostjo, do katere lahko pride, če s partnerjem nismo iskreni, ljudi spodbudi, da poskušajo to povezavo popraviti. Skrivnosti in laži na globok način vplivajo na zaupanje v odnosu. Včasih lahko večja preglednost odnosa ustvari večjo varnost - če se o tem pogovarjamo premišljeno."
Obseg nezvestobe ne bi smel igrati vloge pri odločanju, ali priznati ali ne - vendar lahko zabrisane meje povzročijo zmedo.
Po podatkih študije v reviji Journal of Social and Personal Relationships se približno 70 odstotkov ljudi s svojim partnerjem nikoli ni pogovarjalo o tem, kaj šteje za varanje. "Nezvestobe ni mogoče izmeriti," pravi Ferrarijeva. "Za nekatere zahrbtni poljub morda ni nič posebnega, za druge pa je lahko uničujoč. Samo vidva poznata meje, ki jih imata kot par. Zelo pomembno je, da se s partnerjem o tem pogovorite že na začetku razmerja."
Pozabi 'ghostanje' - v svetu zmenkov je na pohodu NOV TREND, veliiiko hujši od tega
Če si se odločila, da boš priznala afero, moraš razmisliti o vseh možnih izidih. "Preden priznaš, moraš premisliti, kakšne bi lahko bile možne posledice," pravi Lishmanova. "Ljudje pogosto hitijo s priznanjem, da bi se znebili svojih težav, pri tem pa premalo razmišljajo o možnih posledicah. To bo vaši ljubljeni osebi verjetno povzročilo ogromno čustvene bolečine, od katere se bo lahko dolgo časa zdravila. Če čutite potrebo, da mu to poveste, morate to storiti z empatijo in sočutjem."
Če si se odločila, da boš povedala resnico, se moraš zavezati za daljši čas, pravi Lishmanova. "Komunikacija je izjemno pomemben del procesa zdravljenja. Če partnerju poveste, kaj se je zgodilo, mu lahko pomagate pri iskanju najboljše poti naprej tako za razmerje kot zase. Če ste nejasni, lahko vrzeli zapolni z informacijami, ki morda niso pravilne, ter povzroči še večjo bolečino in zmedo. Zapomnite si, da zdravljenje ni linearno, in tudi če vam partner odpusti, ne bo nikoli pozabil, da ste mu bili nezvesti."
Vendar pa je včasih to, da si prisiljena komunicirati s partnerjem na globoki ravni, lahko koristno.
"Afera ne pomeni vedno konca razmerja," pravi Lishmanova. "Včasih lahko dejansko pomaga, saj na površje prikliče vprašanja, ki so bila morda dolgo časa skrita."
Najnovejša raziskava: Velika večina želi preizkusiti TAKŠEN seks, preden umre (pa tega ne upa priznati)
Priznanje krivde lahko nekaterim parom omogoči, da ne le preživijo, ampak tudi uspevajo. "Za to je potreben čas, vztrajnost, empatija in sočutje z obeh strani," pravi Tomlinsonova. "Toda v nekaterih razmerjih lahko velik pretres ali ponastavitev omogoči, da se ljudje zavedo, kaj bi lahko izgubili."
Kdaj partnerju povedati?
"Če nekdo drug ve za vašo nezvestobo, morate to povedati svojemu partnerju," pravi Tomlinsonova. "Pomembno je, da to izve od vas in ne od tretje osebe."
Kdaj partnerju ne povedati?
"Vse situacije je treba obravnavati v kontekstu drugih dogodkov v življenju posameznika ali para," pravi Ferrarijeva. "Pri nekaterih ljudeh lahko tovrstna izdaja povzroči simptome, kot so nespečnost, obsesivne misli, depresija ali tesnoba. Če gre le za odvezo lastne krivde, je pomembno razmisliti o razlogih za to, da to poveste svojemu partnerju."
Vir: bodyandsoul.com.au.
"Moj mož obožuje igro vlog, a problem je, ker zdaj želi, da se oblečem kot ..." (klic na pomoč ženske)
){kind=link}