"Čeprav sem bila v srečnih razmerjih z moškimi, sem spala s puncami" (kako je v resnici biti BISEKSUALEC)

Mencam si z maskaro umazane oči, ko mi med prebujanjem pogled počasi izostri temne kodre, ki se vijejo po neznanem hrbtu. Opazim majhen, rdeč tatu srca, lično skrit za uhljem. Delikaten in estetski. In definitivno ne tatu, ki bi pripadal mojemu fantu. Potem pa se spomnim …

Sem v študentski sobi, ki ni moja. Na tleh ležijo nerodno odvržene džins hlače, škatle s pripomočki za ličenje in bel nedrček s čipko. Soba diši po parfumu. Po parfumu in seksu. Nenadoma ob meni speče dekle vzdihne, se obrne in mi položi roko čez trebuh. Zamižim. Razmišljam, kako naj od tu naprej opredeljujem bežno prijateljstvo, ki sem ga do zdaj imela s tem dekletom. In kaj točno naj rečem svojemu fantu, ko se bova čez slabo uro dobila na zajtrku.

Dobrodošla v moji izkušnji. Naj ti razložim, kako se je moje stopicljanje po biseksualnem svetu odvijalo, preden sem prišla do pomembnega spoznanja.

Dekle iz uvoda, ki se ga še vedno zelo nazorno spominjam iz neke polpreteklosti, je bila Lola. Z Lolo sva se pred prvim telesnim stikom dobivali samo občasno. Večinoma takrat, ko sva šli z njenimi prijatelji na kakšen žur v študentskem kampusu.

Bila je leto dni starejša od mene in oddajala ostro samozavest dekleta, ki je odraščala v udobju družinskega premoženja. Lepotica s kožo, ki je sijala od dragih izdelkov, in strukturo obraza, ki je izkazovala visoke zadetke na genski loteriji.

V naslednjih mesecih je radovednost o najini privlačnosti postopoma postajala vse bolj izražena. Plesali sva skupaj, se držali za roko na poti do toalete in potem neke noči, po še eni skupni žurki, končali v isti postelji.

To je bila moja realnost. Čeprav sem bila v resnih, srečnih razmerjih z moškimi, sem se spogledovala in spala s puncami. Deloma zato, da sem si dokazala, da lahko, deloma pa zato, da sem potešila neko draženje, ki je pozneje postalo moja spolna preferenca. Je bilo to varanje?

Takrat sem bila prepričana, da ne. Le kako? Vse skupaj je bil zgolj nekakšen prehodni obred, eksperimentiranje, ki bi moralo biti dovoljeno vsem ženskam. Tako sem si to racionalizirala skozi študentska leta.

Z Johnom sem bila tistikrat v osem mesecev trajajočem razmerju. Nikoli ga nisem prevarala z drugim moškim. To dejanje se mi je zdelo tako zelo sebično, da o čem takšnem nikoli nisem niti razmišljala. Kaj pa varanje z ženskami? Na to sem gledala - drugače.

Vendarle se mi je zdelo, da ljubečega odnosa z Johnom nikoli ne bom zamenjala za dejansko romanco s punco. To se mi je zdelo povsem nesmiselno. Zato nisem čutila krivde, ko sem se zvečer spogledovala ali poljubljala z ženskami, zjutraj pa s fantom odšla do moje družine, da smo skupaj pojedli zajtrk. Morda se ti to zdi čudaško, ampak verjemi, da nisem bila edina, ki je tako razmišljala. Na mojem kolidžu je bilo ducate deklet, ki so počele isto.

Pravijo, da naj bi bili milenijci najbolj biseksualna generacija vseh časov. Število milenijcev, ki se identificirajo kot biseksualni, je namreč v zadnjih treh letih poskočilo za 45 odstotkov. Ta številka pa niti ne vključuje tistih ljudi, ki spijo z moškimi in ženskami, a se preprosto ne želijo identificirati s kakršnokoli spolno etiketo.

Strokovnjaki pravijo, da gre za kulturni preobrat, ki ga je pospešila izpostavljenost in sprejetost tovrstne seksualnosti v medijih in med zvezdniki. Sama menim, da je tu treba upoštevati še en parameter – osebno izbiro.

Moja generacija je morda potegnila 'ta kratko' slamico glede služb in osebnih vezi, smo pa zato odrasli v precej bolj seksualno odprti družbi. In ko daš ljudem možnosti, ne sme biti presenetljivo, da lahko hitro postanemo malček grabežljivi. Zakaj bi izbral en okus sladoleda, če pa se tudi drugi zdijo nadvse slastni?

Na kolidžu sem si tako želela fanta doma in punco v postelji. Hotela sem imeti vse, brez občutka nezvestobe. Temu sem rekla preprosto 'eksperimentiranje'. Najbrž tudi zato, ker sem se tako s celotnim konceptom lažje soočila.

Pravila nezvestobe

Vrnimo se nazaj k uvodnemu trenutku. Naslednje jutro po noči z Lolo sem si oblekla svoje dramatično kratke jeans hlačke, čez glavo povlekla podobno skromno belo majico, jo platonsko objela in se zmuznila skozi vrata brez vsakršnega pomisleka.

Podala sem se naravnost v kavarno v mestu, kjer sem se vsako jutro po intenzivnem žuranju dobila z Johnom. Prejšnjo noč sem ga poljubila v slovo, dve uri pozneje pa sem že bila v Lolini postelji. Ko sva naročila prvo rundo kapučinov, sem še vedno čutila njena usta na svojem vratu, še vedno se je mojih oblačil prijemal njen jasminov parfum.

V žepu mi je zabrnel telefon. Pomislila sem, da mi je morda poslala sporočilo. Ali pa, da sem dobila poredno sporočilce od kakšne druge, že pozabljene punce, s katero sem imela bližnje srečanje v tednih pred Lolo. Takrat je obstajala mreža deklet, večina katerih je imela resne fante, ki so se med seboj menjavale v posteljah. Če si vedela za to mrežo, si bila del mreže. Prej ali slej je priletelo sporočilce – 'lahko danes prespim pri tebi?' In seveda se potem ni kaj dosti spalo.

Ker je bila ta praksa tako razširjena, smo jo sprejemale za čisto naravno. Redkokdaj smo pomislile na čustva svojih fantov. Češ, saj ni nič takšnega. Saj se samo zafrkavamo – to je bil naš zabavljaški moto.

23-letna Skye iz Londona se še danes dobiva s fanti in spi z dekleti. Spoznali sva se pred dobrimi tremi leti v kavarni, kjer sem se ves čas spraševala, ali so njene trepalnice prave ali umetne. Takrat je že tri leta spala z ženskami in istočasno imela dolgoročno razmerje s fantom.

"Tega sprva nisem vzela resno," pove. "S fantom živiva ločeno življenje, dekleta pa so za eksperimentiranje, za zabavo." Točno tako, kot sem jaz nekoč čutila z Johnom. Moja čustva so bila rezervirana zanj. In nikoli ni nič posumil. Zato sem si rekla, da ne delam nobene škode. Pristranskost s potrditvijo je zelo prepričljiva stvar.

Ko sva se z Johnom zaradi moje selitve v Anglijo vendarle razšla – temu je sledilo tudi dolgo obdobje samskega življenja, polnega samorefleksije – pa sem spoznala, da je bila med mano in Johnom v resnici že dalj časa zelo očitna distanca. John nikoli ni izvedel za moje avanture – vsaj ne, da bi jaz vedela. So se pa posledice kazale v odnosu. Če sem si to želela priznati ali ne.

25-letni Corbin, študent iz Leicesterja, je, tako kot John, imel partnerico, ki je prosto eksperimentirala z drugo žensko. Sčasoma ga je zapustila in začela resno razmerje s prav to žensko.

Kot mi je povedal Corbin, ga je to prizadelo bolj, kot če bi mu jo speljal drug moški. "Videl sem sporočila na njenem telefonu, ampak ker jih je pošiljalo dekle, se za to nisem zmenil," se spominja. "Dokler nisem od nekoga slišal, da me vara. Začel sem raziskovati in odkril resnico. Nisem mogel verjeti."

Ko sem takšen, seveda hipotetičen scenarij, v katerem dekle spi z dekleti, odnos pa ima s fantom, predstavila svojim moškim prijateljem, so nekateri rekli, da se sliši zelo seksi.

Celo pošalili so se, ali to pomeni, da se lahko tudi oni kdaj pridružijo. Ko njihovo razmišljanje omenim Corbinu, se zdrzne. "To je čudaška fantazija. Jaz nikoli nisem bil v nič vključen. Nekdo me je preprosto varal. Jezi me, da so drugi ljudje to vedeli in da sem bil ob vsem tem še ves čas prijazen do njene prijateljice, s katero je spala."

Potem pa je tu še učinek na ženske s katerimi eksperimentiramo. Tudi zanje je, nič presenetljivo, to precej kompleksna situacija. Devetnajstletna Victoria, glasbenica, ki v Hongkongu odprto živi kot lezbijka, pove, da se ji ideja, da lezbični seks po nekih razumevanjih ni varanje, zdi kot podcenjevanje te oblike intime.

"Če je samo za eno noč, potem razumem, ker si obe želita isto stvar. Če pa zadeva postane resna, ni tu več nobenega odstopanja od odnosa, kot bi ga imela z moškim. Sama nočem biti orodje, s katerim hetero ženska odkriva samo sebe," pove Victoria.

Skye je to dojela takoj, ko se je ena od žensk, s katero se je videvala, zaljubila. "Punca se je zaljubila vame in morala sem jo razočarati. Dolgo časa je minilo, preden sva lahko spet postali prijateljici.

Ona je bila zame eksperiment. Zdaj vem, kako surovo se to sliši." Skye se danes identificira kot biseksualka. "Ne maram stigme okoli teh etiket. Za biseksualce radi rečejo, da smo pogoltni, da hočemo vse in da naj se že enkrat odločimo. Ali pa, da gremo skozi fazo. Mislim, da lahko ljubim, kogarkoli hočem ljubiti."

Kaj pa jaz? Tudi jaz danes odprto živim kot biseksualka. Ko sem z nekom, bodisi z žensko bodisi z moškim, sem zvesta. Monogamna. Razumem, da je bilo moje preteklo vedenje zelo nepremišljena pot do razumevanja moje seksualnosti. Bila sem kruta do fantov in ignorantska do LGBTQA+ skupnosti, v kateri sem se na koncu znašla tudi sama.

Ne obžalujem ničesar, ker ne obstaja učbenik o tem, kako odkriti svojo seksualnost, tranzicijska obdobja pa niso ravno enoznačna. A ne glede na spol, če je prava ljubezen ali eksperimentiranje, je treba vedno vedeti, da imamo opravka z ljudmi. Odgovor, če je to varanje ali ne, je zato zelo enostaven – če je na koncu nekdo prizadet, potem je.

Po Predlogi Olivie Edwards

Prevedel Darjo Hrib,

Fotografije: Antonio Petronzio

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja