"Živimo v času lažne popolnosti. V obdobju, ko (na spletu) vsi živijo popolna življenja" (piše: Anamarija Lukovac)

Kar nekaj mojih znancev in prijateljev je perfekcionistov.

Zastavljajo si zelo visoke, včasih nedosegljive cilje, ki so povezani s kariero, videzom, razmerji ali čim drugim. Nekateri se trudijo zrežirati najboljšo gledališko predstavo svoje generacije, druge porabijo 15 minut, da si kar se da lično na trepalnice nanesejo maskaro.

Včasih se mi zasmilijo, ko vidim, koliko časa in živcev zapravijo z obremenjevanjem s podrobnostmi, ki jih poskušajo spraviti v popoln red. Sklepam in upam, da dosegajo in bodo dosegli izvrstnost, odličnost ali celo genialnost, ki bo približek nedosegljivi popolnosti. Vendar me skrbi, da še tako visoka odlika perfekcionistu nikoli ne bo dovolj.

Perfekcionizem nedvomno zagotavlja velike dosežke, boljšo samopodobo in občasno močno zadovoljstvo, vendar so takšne osebe pogosto žrtve velike samokritike, razočaranja in depresije.

Zakaj pišem o perfekcionizmu kot o lastnosti tretjih oseb?

Z nekaj razmisleka sem spoznala, da sama niti slučajno nisem nosilka te karakteristike. Mislim, da ne bi moglo biti dlje od perfekcionistke. Čeprav si zaradi zaradi tega verjetno ne bom napisala prihodnosti multimilijarderke ali najvplivnejše ženske naslednjega desetletja, sem vesela, da me stremljenje k popolnosti ne bremeni.

Nikoli se nisem imela za osebo, ki bi bila sposobna popolnosti. Zato se mi je stremljenje k njej vedno zdelo povsem brezpredmetno.

Banalen primeren moje nepopolnosti so na primer moji lasje. Ne glede na to, kaj naredim, vedno bodo skuštrani. Moja koža bo verjetno vedno popackana z nepravilnostmi. Na celotnem telesu nimam niti ene popolnosti. Tudi moja osebnost ima številne pomanjkljivosti. Seveda se trudim biti boljša jaz, a si za cilj ne postavljam perfekcije. Na nobenem področju. Potrudim se za stvari, ki so mi pomembne, vendar le do mere, ki me zadovolji. Če sem iskrena, sem kar hitro zadovoljna. Spet druge stvari bi lahko izboljšala, vendar nisem pripravljena plačati cene, pa naj gre za čas, stres ali kaj drugega. Tako na mojih nogah tudi po britju ostane nekaj 'zelenih oaz'. Ko se učim, se nikoli ne učim z željo po desetki. Tapeta, ki sem jo pred petimi leti nalepila na steno sobe, pa na robu še zdaj ni obrezana.

Včasih grem iz gole površnosti do namerne nepopolnosti. Morda zato, ker ima v mojih očeh nepopolnost neki estetski element.

Nisem prepričana, ali zato, ker ustvarja harmonijo, ali zato, ker jo poruši. Ko sestavim lep video, ga moram na koncu 'uničiti' z nečim smešnim ali bizarnim. Ko pišem besedilo, mora imeti vsaj en stavek nenavadno strukturo, da se bralec ob njega spotakne. Lahko bi rekla, da gre za moj 'umetniški pečat'. Popolnost v mojih očeh ni lepa. Všeč mi je, da je dobro, ni pa treba biti najboljše. Najlepša je resnica, ki je organska in naravna. V naravi ni popolnosti, pa je še vedno ni nihče presegel. In če smo že pri vizualnih primerih, po mojem mnenju ni nič bolj simpatično od presledka med zobmi, pegastega nosu ali celo oči različnih barv.

Zdi se, da živimo v času popolnosti. V obdobju, ko na spletu vsi živijo popolna življenja, ko so plastične operacije v določenih delih sveta postale norma, ko je uspeh dosegljiv na svetovni ravni, a vendar ne obstaja, saj moraš, ko ga enkrat dosežeš, že iskati novega.

Prebivalstvo sveta se poskuša množično spraviti v ozek kalup predpisane popolnosti in se trudi radikalno odpraviti svoje unikatne napake. Gre le za iluzijo popolnosti. Za golo norost, ki uničuje pravo vizijo človeka.

Težko ti rečem, da nehaj biti perfekcionistka, če to si. Razlogi za takšno vedenje so zelo globoko vkoreninjeni. Lahko pa predlagam, da svojo vnemo za popolnost osredotočiš na eno področje, na katerem res želiš blesteti. Hkrati pa si nikoli ne dopusti, da bi svojo vrednost merila zgolj prek svojih dosežkov in uspehov. Ker ni treba, da je odlično, da bi bilo dobro. Ni treba, da si boljša, da bi bila dobra. In nisi slaba, če enkrat nekaj opraviš povprečno.

Sprosti se, dovoli si napake, dovoli si odstopanja, upaj si priznati, da ima resnična ti kup nepravilnosti, in postani ponosna nanje.

Žal ne moreš biti najboljši primerek človeške vrste, ne moreš blesteti v vsem, ne moreš popraviti vsake duše, ne moreš prešteti vseh zrn v pesku, pa tudi sveta ne moreš spremeniti sama. Kljub zavedanju svoje nezmožnosti premikanja gora pa si vseeno ne dopusti, da bi umrla radovedna, kaj vse bi ti lahko uspelo.

P.s. Ob branju te kolumne poslušaj Follow Your Fire skupine Kodaline.

Anamarija Lukovac
Fotografija: Unsplash.com

Preberi še: Horoskop: To so stvari, ki ti v življenju (glede na tvoj astro znak) kradejo zadovoljstvo

Priporočamo tudi: 8 potovanj, na katera se moraš odpraviti še pred 35. letom

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja