"Prišlo je tako daleč, da se skoraj dnevno skregamo zaradi tega ... Mislim, da sem dovolj star, da imam svoje mnenje in ne potrebujem dovoljenja za vsak vdih."
"Žena je postala važna, prevzetna, ukazovalna ... Včasih res ni bila taka. Sicer je vedno imela dokaj visoko mnenje o sebi, a ni bilo moteče. Pač samozavest serijsko. Po kar nekaj letih zakona finančno stojimo precej dobro, zaradi veliko višjih prihodkov večino plačujem jaz, ona pa naredi doma kakšno stvar več, čeprav mnogo stvari še vedno čaka mene.
Moti me predvsem to, da pri vseh zadevah praktično pričakuje, da je po njeno. Oprema za bajto, vrt kupim jaz, a kaj se kupi, odloča ona. Če njej ni všeč, se je pripravljena mulit ali skregat, ni problema. Pravi, da ima boljši občutek za dizajn.
Kam bi šli? Odloča ona. Kaj bi jedli, odloča ona in če ona nečesa ne mara, se tega ne je, ne kuha. Pa imamo lahko z otroci zadevo zelo radi. Dodatno viha nos nad vsem. Moji starši niso dovolj dobri, so čudni.
Vem, da so daleč od idealnega, a jih ne moreš spremenit, je, kar je. Tudi njeni so svojega denarja vredni, a sem z njimi prijazen, čeprav me ne marajo preveč. Ona z mojimi ni prijazna, vsakič je na pol prisila, ko gremo tja, drži se, ignorira, nesramno kaj komentira, itd.
Sem ji že 100x rekel, da naj neha, ampak nič ne pomaga. Njej ni [všeč, op. a.], kako se obnašajo, kakšni so do otrok in to je to.
Prišlo je tako daleč, da se skoraj dnevno skregamo zaradi tega. Ukazuje otrokom, ukazuje meni in, ko je kaj narejeno, običajno ni dovolj dobro in po njenih standardih, kar spet pomeni, da ji ni všeč in se ne zadržuje v izražanju tega mnenja.
Primer od par dni nazaj, ko sem celo popoldne urejal igralo za otroke, postavil, pobarval in imel na lokaciji, kjer bom potem še enkrat barval. Cel dan je ni blizu, konec dneva pride mimo, ne komentira ničesar, ampak samo reče 'tole ne paše sem, ampak tja'. Ko sem jo dobesedno poslal nekam s tem odnosom, je bila pa užaljena, pa 'kaj mi je'.
Resnično je imam dovolj. Poskušal sem ji to že razložit, pa ne gre nikakor, ker ona je popolna, ona ne vidi problemov, spet samo jaz kompliciram in mi je potrebno povedat stvari, ker drugače niso tako, kot si jih je zamislila.
Prišlo je celo tako daleč, da ni več dovolj, kaj je potrebno naredit in kako, ampak tudi, kdaj.
Če bi človek se lotil nekega dela, se ga ne bi smel, če njej tisto sekundo to ne paše, ker ima nekaj drugega v glavi, kar bi se moralo naredit.
Skratka, mislim, da sem dovolj star, da imam svoje mnenje in ne potrebujem dovoljenja za vsak vdih. Ne vem, od kje ji ta prepotentnost, važnost in ideja, da je njena [beseda, op. a.] edina prava, ampak uničuje zakon oz. vsaj moj pogled na vse skupaj. Nimam čisto nobene volje sploh priti domov, kaj šele doma kaj počet.
Ona ne razume in sem 'len', 'se mi ne da', 'ne vidim pravega dela', 'ne naredim dovolj dobro', ona toliko veliko dela, je zmatrana, ne zmore, jamra in jamra.
Očitno bo rešitev ločitev, pa naj komandira samo sebe ali si najde drugega, ki jo bo gledal in financiral, jaz pa bom tudi lahko delal po svoje, pa čeprav bo že zaradi otrok večni kamen okoli vratu. Jaz druge ideje nimam več."
Zapis je bil objavljen na tem forumu.
Varanje: Je ISKRENOST res najboljša opcija? Psihologinja odgovarja, KDAJ povedati (in kdaj NE)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
){kind=link}