"Danes sta še vedno poročena. Želim si, da ne bi bila."
"Past za starše" je bil med odraščanjem eden mojih najljubših filmov. Le kdo si ne bi želel izvedeti, ali ima nekje tam identičnega dvojčka?
Ločeni ob rojstvu sta se Hallie in Annie spoznali na poletnem kampu in se zamenjali v upanju, da bi njuna ločena starša, Elizabeth in Nicka, ponovno združili. Moj najljubši del je zmeraj bil konec. Po združitvi in skorajšnji ponovni ljubezni gresta Elizabeth in Nick vsak svojo pot. Elizabeth in Annie odletita nazaj v London ter Hallie in Nicka zapustita v Napi.
A ko Elizabeth in Annie vstopita v svojo hišo, ju pozdravi Hallie in reče: "Sta vedeli, da vama Concord vzame polovico manj časa?" Elizabeth v trenutku ostane presenečena, dokler ne ugotovi, da ji je na drugi konec sveta sledil tudi oče njenih otrok in ljubezen njenega življenja. Film se konča še z eno magično poroko.
Predstavljam si, da je večina otrok, ki je odraščala z ločenimi starši, sanjala, da bi se starša ponovno zaljubila in poročila.
Mislim, da se kot majhen otrok oklepaš tega upanja, saj je veliko boljše od spoznanja, da tvoja starša več nikoli ne bosta skupaj.
Moja starša sta se spoznala na nekem italijanskem praznovanju leta 1996. Moja mama je bila s svojim stricem in prijatelji v Chicagu na počitnicah in moja babica po očetovi strani jih je po praznovanju povabila k sebi na večerjo. Tam sta se spoznala z očetom. Vsak dan sta se pogovarjala po telefonu, nato pa se leta 1998 poročila.
Danes sta še vedno poročena. Želim si, da ne bi bila.
Med 40 in 50 % ameriških zakonov se konča z ločitvijo. Razlogi za vsako so različni in vključujejo: prešuštvo, denar, otroke ali dejstvo, da se "preprosto ni izšlo". 75 % poročenih američanov trdi, da so srečni. Kaj pa ostalih 25 %? Si želijo, da bi bili ločeni? Ali za to krivijo dejstvo, da so ostali skupaj zaradi svojih otrok?
Raziskave kažejo, da je vztrajanje v nezdraven zakonu škodljivo za otroke. Ti otroci lahko postanejo samozavestni oziroma dobijo občutek, da so odgovorni za neuspešen zakon staršev. Lahko trpijo za kroničnim stresom, težavami z intimnostjo in komunikacijo ter so bolj verjetno depresivni. Kakšen je torej zaključek?
Včasih je bolje biti otrok, ki si ne želi, da bi bila mami in ati srečna skupaj ter se nehala prepirati.
Sem sama kdaj upala na to? Nisem prepričana. Vse, kar vem, je to, da sem na neki točki prenehala verjeti, da je sploh kdaj obstajala možnost. Da bi bilo zame bolje, če bi se ločila.
Prijateljica mi je rekla, kako "srečna" sem lahko, da sta moja starša še vedno skupaj. Ni vedela, da sem vikend prej preživela v avtu in jokala zaradi njunih prepirov. Ni vedela, da sem se znašla v sredini največjega viharja besed in kako so le-te tudi mene prizadele. Ne bi rekla, da sem bila srečna. Kolikor sem vedela, je ona v svojem življenju še vedno imela oba starša, ki sta se dobro razumela. To je vse, kar lahko povem.
Bolj ko sem odraščala, bolj so moji spomini na njiju, ko sta bila še srečna, bledeli.
Sploh ne se spomnim, ali je obstajal kakšen trenutek, da se nista kregala. Spomnim se le kričanja zaradi brezveznih stvari in kako sta mi govorila, naj bom tiho.
Dokler mi nekdo ni rekel, kako slabo izražam svoja čustva, nisem vedela, kako močno sem vse skupaj ponotranjila. Kako nezmožna sem bila povedati, kako čutim, saj so se moja čustva vedno dojemala kot napačna. Po njunih besedah sem bila nehvaležna in cmerava. Nisem bila zlorabljana ali sestradana in nihče me ni tepel, zato nisem imela razloga, da bi bila nanju jezna.
Morala sem se pretvarjati, da je vse v redu in ignorirati vojno, ki se je dogajala pred mojimi očmi. Vojno, ki se je dogajala zaradi mene.
Tukaj nastopi del, ko si mislite: "ampak saj ni tvoja krivda" in čeprav se s tem strinjate, bodo takšni starši rekli "s tvojo mamo/očetom sem ostal/a zaradi tebe" in "zaradi tebe se prepirava". In četudi se ti zdi, da na to kasneje pozabiš, del tega ostane v tebi in sam sebe kriviš za stvari, ki so izven tvojega nadzora.
Svoje celotno otroštvo sem imela občutek, da sem ujeta v kartonsko škatlo. V njej ni bilo zraka, težko sem dihala in ne glede na to, kolikokrat sem udarila po njej, je nihče ni odprl. Nihče me ni slišal. Počutila sem se zadušeno.
Vsak pametni odrasli človek v mojem življenju mi je rekel, da naj jima povem, kaj čutim. A niso razumeli, da sem to že poskušala. Rekla sem jima, naj se ločita. Če bi se ločila, bi lahko končno izpustila zrak, ki sem ga zadrževala in bila svobodna. Moja mama ni želela oditi, dokler se ne loči, moj oče pa je bil preveč skop in tako se je krog nadaljeval.
Naslednja stvar so laži. Drug o drugem sta grdo govorila in nikoli nisi vedel, kdo laže. Nisi vedel, komu zaupati. Če si edini otrok, se ti začne blesti, saj se ne moreš več spomniti, kdo je kaj rekel. Vse to preživljaš sam.
Moj oče je vsakič, ko sva se usedla v avto, name stresel svoje čustveno breme. O tem, kako je moja mama brezsrčna ženska, ki ga nikoli ni imela rada, kako si je želel početi stvari, ki jih počnejo normalni pari in podobno. Drug z drugim se nista niti pogovarjala, razen če je šlo za ukaz, naj kdo od njiju kaj naredi.
Vsakič, ko je moj oče omenil ločitev, se je teža na mojih ramenih podvojila.
Ko sem končno odšla na faks, sem spoznala, da v resnici to ni moja težava. Počneta lahko, kar želita: se ločita, ostaneta skupaj, se pogovarjata, se ne pogovarjata. Za svoje napake več nista mogla kriviti mene, saj me ni bilo tam. Dokler sta mi plačevala šolo, sem z veseljem odgovarjala na njune klice, jima pošiljala sporočila in jima pomagala pri težavah s tehnologijo. Niti malo ju nisem pogrešala.
Razdalja in čas, ki sta nas ločevala, sta mi omogočila, da ju začnem ponovno imeti rada.
Mama mi je rekla, da sem videti srečna. Nisem ji mogla lagati. Z mojih ramen je padlo vso breme. Počutila sem se svobodno. Svobodno, da lahko počnem karkoli želim.
Odnosi so težki in zapleteni. Razumem. A takšne jih lahko naredijo le ljudje, ki so del njih. Nekdo mi je enkrat rekel: "vedno imaš možnost oditi stran, četudi se ti zdi, da ne" in to je v tem primeru še kako veljalo. Moja starša sta imela na izbiro biti srečna in svobodna. Namesto tega pa smo bili vsi trije ujetniki samih sebe.
Otroci vse opazijo. Vse vpijajo kot goba. So bolj dovzetni kot si lahko mislite.
In če se vztrajno prepirate, bodo začeli kriviti sebe. Če tega ne bodo povedali, bodo pa zadržali v sebi, saj bodo imeli občutek, da njihove težave niso pomembne. To se bo v njih nabiralo, dokler tega več ne bodo mogli zadrževati. In takrat vam bodo zamerili. Odštevali bodo dneve do svojega odhoda in se ne bodo nikoli več vrnili. Če boste imeli srečo, bodo ponovno našli način, da vas bodo vzljubili, in razumeli vaše odločitve – v kolikor vaše odločitve imajo razlog.
Na kratko: želim si, da bi se moja starša ločila, ko sem bila še mlajša. Vsi bi bili srečnejši. Želim si, da sta srečna.
Drug do drugega sta bila najslabša, a vem, da sta v resnici dobra človeka. A to ne pomeni, da vojna med njima na meni ni pustila čustvenih brazgotin. To so tiste nevidne brazgotine, ki jih bom večno nosila s seboj.
Po predlogi Stephanie Tango
){kind=link}