Vroče čtivo: Spoznaj seksi soseda ...

In to vsako noč, vedno z drugo žensko, na ves glas in tako strastno, da se tresejo stene. Dobesedno. Končno Caroline neke noči prekipi in odloči se, da se bo z glasnim sosedom soočila. A s tem se Carolinine prave težave šele začnejo.

Prvo poglavje

"O ja." Bum. "Še." Bum, bum. Kaj za ... "O, kako dobro je tole!" V hipu sem se zbudila in se zmedeno ozrla po neznanem prostoru. Na tleh so stale škatle. Ob steni so slonele slike. Moja nova spalnica v mojem novem stanovanju, sem se opomnila. Z obema rokama sem segla po prešiti odeji. Fino tkano blago me je prizemljilo. Celo v polsnu sem se zavedala, da imam prav razkošno odejo. "Mmm ... tako, ljubček. Prav tam. Točno tako ... Ne, ne, ne nehaj!" Ojoj ...

Dvignila sem se in si pomela oči. Nato sem se obrnila in se zagledala v zid za sabo. Počasi se mi je zasvitalo, kaj me je prebudilo. Še vedno sem odsotno božala odejo, kar je opazil tudi moj maček Clive. Zrinil se mi je pod roko in zahteval, naj pobožam njega. Medtem ko sem ga čohala, sem se razgledovala naokrog in se poskušala znajti v novem prostoru. Šele prvi dan sem bila tu.

Stanovanje je bilo čudovito: imelo je prostorne sobe, parket, obokana vrata – in celo kamin! Čeprav se mi niti sanja ne, kako zakuriti ogenj ... A kot da je to sploh pomembno. Komaj sem čakala, da po polici nad kaminom razpostavim svoje stvari. Kot arhitektka za notranjo opremo namreč, takoj ko stopim v kak prostor – svoj ali tuj – v mislih vse prerazporedim.

Kolikokrat sem že spravila prijatelje ob pamet, ko sem naglas prestavljala njihove drobnarije sem in tja! Ves dan sem se selila in se potem dolgo namakala v neverjetno globoki in umetelni prostostoječi kadi. Ko je bila moja koža že nagubana kot suha sliva, sem se prestavila v posteljo in uživala ob zvokih svojega novega doma: malo prometa, nekaj tihe glasbe in pomirjujoč tiktik raziskovalca Cliva. Tiktik je prihajal izpod njegovih krempeljcev.

Moj novi dom, sem zadovoljno pomislila in se pogreznila v sladek sen. Prav zato me je tako presenetilo, da me je ... pa poglejmo ... ob dveh in sedemintrideset minut ... nekaj zbudilo. Topo sem strmela v strop in se poskušala sprostiti. Ampak posteljno vzglavje se je znova premaknilo, in to me je spet spravilo iz tira. Pa saj to ni res! Zelo razločno sem zaslišala: "O, Simon, kako dobro! Mmm ..." Pa ne, no. Zamežikala sem.

Zdaj sem bila že bolj budna in tudi malo prevzeta od tistega, kar se je očitno dogajalo pri sosedih. Pogledala sem Cliva in on je pogledal mene. Če ne bi bila tako zaspana, bi skoraj prisegla, da mi je pomežiknil, češ, nekdo pogreša akcijo. Že dolgo sem imela sušo. Zelo dolgo.

Brezzvezen, bliskovito hiter seks in slabo premišljena avantura za eno noč sta me oropala orgazma, ki je bil zdaj že pol leta na počitnicah. Šest dolgih mesecev. Tako zelo sem se trudila doseči vrhunec, da sem nekoč celo pomislila, da bom od tega dobila sindrom karpalnega kanala. A kot kaže, si je O vzel trajni odmor. (Ne govorim o časopisu Oprah Winfrey.) Poskusila sem odmisliti pogrešanega O-ja in se obrnila na bok.

Vse je potihnilo in počasi sem spet tonila v spanec. Clive je poleg mene zadovoljno predel. Toda potem je pekel na stežaj odprl vrata. "Ja! Ja! Oja ... še, še!" Slika, ki je stala na polici nad posteljo, mi je z glasnim udarcem treščila na glavo. To me bo naučilo, da moram v San Franciscu vselej preveriti, ali je vse varno pribito. In če smo že pri nabijanju ... "Mmm ... ja, ljubček, ja, ja, ja!" je žebrala gobezdačka ... in končala z zadovoljnim vzdihom. Potem pa sem zaslišala – no, za božjo voljo – šeškanje. Zvoka poštenega šeškanja pač ne moreš zgrešiti. In pri sosedih ga ni manjkalo.

"Ojoj, Simon. Ja. Zelo poredna sem bila. Ja, ja!" Saj ni res ... Še nekaj šeškanja in na koncu značilno moško stokanje in vzdihovanje. Vstala sem, premaknila posteljo za nekaj centimetrov od zidu in se ihtavo vrnila pod odejo. Pri tem sem ves čas jezno srepela v steno. Zaspala sem, prisegajoč, da bom potolkla nazaj, če zaslišim le še en sam čivk. Ali stok. Ali udarec po zadnjici. Dobrodošla v soseski, Caroline.

Drugo poglavje

Naslednje jutro, uradno moje prvo jutro v novem stanovanju, sem si privoščila skodelico kave in ostanek krofa z vselitvene zabave. Nisem bila tako spočita, kot sem upala, da bom za divji žur s škatlami. Na tihem sem preklinjala burke pretekle noči na drugi strani zidu. Punco je položil, našeškal, prišlo ji je in potem je zaspala. Enako Simon. Predvidevala sem, da je fantu ime Simon, saj ga je neznanka, ki je bila s takim veseljem kaznovana, ves čas tako klicala.

Če bi si ime izmislila, bi najbrž izbrala kakšno bolj seksi, kot je Simon, da bi ga vzklikala med orgazmičnimi krči. Orgazmični krči ... O, bog, kako jih pogrešam. "Še kar nič, ha, O?" sem zavzdihnila in pogledala navzdol. V četrtem mesecu brez O-ja sem se začela pogovarjati z njim, kot da je resničen. Pravzaprav se je zdel resničen, ko mi je v dobrih starih časih mešal glavo. Toda žal me je zapustil in nisem bila prepričana, da ga bom prepoznala, če ga še kdaj vidim.

Če to ni žalosten dan, ko punca ne prepozna niti lastnega orgazma, sem pomislila in se hrepeneče zazrla skozi okno v obrise San Francisca.

Iztegnila sem noge, se nerodno odvlekla proti pomivalnemu koritu in oprala skodelico. Odložila sem jo na odcejalnik in si svetle lase spela v malomaren čop. S pogledom sem ocenila kaos okoli sebe. Ne glede na to, kako natančno sem načrtovala in kako dobro sem označila škatle, ne glede na to, kolikokrat sem rekla tistemu idiotskemu selilcu, da škatle, na katerih piše KUHINJA, ne spadajo v KOPALNICO, je bila v stanovanju še vedno ena sama zmeda.

"Kaj meniš, Clive? Začneva tukaj ali v dnevni sobi?" Zdaj je strmel vame in zazdelo se mi je, da je pomignil proti dnevni sobi. "Prav, pa v dnevni sobi," sem se strinjala. Pri tem sem ugotovila, da sem spregovorila šele tretjič, odkar sem se zjutraj zbudila, in da je bilo vse, kar sem rekla, namenjeno mačku. Khm ... Kakih 20 minut pozneje je Clive tekmoval z golobom, kdo bo dlje zdržal pogled, jaz pa sem razporejala devedeje. Tedaj sem s hodnika zaslišala glasove.

Moja glasna soseda! Stekla sem k vratom, pri tem skoraj padla čez škatlo in pritisnila oko na kukalo, da bi s pogledom dosegla drugi konec hodnika. Kakšna perverznica sem, prav zares. Vendar sem vztrajala. Dogajanja nisem prav dobro videla, sem pa slišala pogovor; fantov prijetni, pomirjujoči glas in prepoznavne vzdihe njegove spremljevalke. "Mmm, Simon, sinoči je bilo fantastično."

"Sem mislil, da je bilo tudi zjutraj," ji je odvrnil in ji pritisnil poljub, ki je zvenel prav bombastično. Uf. Zjutraj sta bila najbrž v drugi sobi, saj nisem nič slišala. Spet sem se prislonila ob kukalo. Umazana perverznica. "Saj je bilo. Čim prej me pokliči," ga je prosila in se nagnila naprej v pričakovanju še enega poljuba. "Seveda. Ko bom spet v mestu," ji je obljubil in jo lopnil po zadnjici. Zahahljala se je in se obrnila stran. Zdela se mi je precej majhna. Pa-pa, Šeška.

Žal pod tem kotom nisem videla Simona in žal se je vrnil v stanovanje, še preden sem ujela kakršenkoli namig o njegovem videzu. Zanimivo. Torej to dekle ne živi z njim. Pri vsem skupaj nisem slišala, da bi kdo komu omenjal, da ga ima rad, vendar sta bila videti zelo domača. Odsotno sem si žvečila čop. No, kaj pa drugega, pri vsem tistem šeškanju. Nato sem odmislila Simona in šeškanje ter se vrnila k devedejem. Šeškar Simon.

Kakšno krasno umetniško ime bi bilo to ... Nadaljevala sem pri naslovih na črko H. In kako uro pozneje, ko sem ravno po­sprav­ljala Tarzana in Titanik, sem zaslišala trkanje. Pa ravsanje. Pridušila sem hehet. "Ne spusti ga, trapa," je vznemirjeno siknil prvi glas. "Oh, daj mi mir. Ne bodi, no, tako ukazovalna," je vzrojil drugi glas. Zavila sem z očmi. Pred vrati sta stali moji najboljši prijateljici Sophia in Mimi. V rokah sta imeli veliko škatlo.

"Ne prepirajta se, punci. Obe sta lepi," sem se zasmejala in ju očitajoče pogledala. "Ha, ha. Zelo smešno," je rekla Mimi in se opotekla v stanovanje. "Kaj za vraga je pa tole? Ne morem verjeti, da sta kaj takega nosili štiri nadstropja visoko!" Moji punci nista nikoli opravljali težaškega dela, če sta zanj lahko našli koga drugega.

"Verjemi, v taksiju sva čakali, da bi kdo vstopil v stavbo, vendar nisva imeli sreče. Tako sva morali tole navsezadnje sami privleči gor. Dobrodošla v novem stanovanju!" mi je zaželela Sophia. Odložili sta paket in Sophia se je zvrnila v počivalnik ob kaminu. Z nogo sem potrkala ob škatlo in vprašala: "Torej, kaj je v njej? Mimogrede, nikoli nisem rekla, da mi morata kdaj kaj kupiti. Sokovnik iz televizijske prodaje, ki sta mi ga prinesli lani, res ni bil potreben."

"Ne bodi nehvaležna. Raje odpri paket," je Sophia s sredincem pokazala na darilo. Vzdihnila sem in sedla na tla pred škatlo. "O, ne. Kaj se gresta?" sem zavzdihnila in ujela, kako je Mimi pomežiknila Sophii.

Potegnila sem trak in odprla zavoj. Njegova vsebina me ne bi mogla bolj razveseliti.

"Punci, to je preveč!" "Veva, kako zelo pogrešaš starega," se je zasmejala Mimi. Pred leti sem od pratete podedovala kuhinjski mešalnik. Star je bil več kot 40 let, vendar je vse do pred nekaj meseci mešal kot namazan. Nekoč so take stvari izdelovali tako, da so bile za vedno. Poslovil se je v velikem slogu. Neko popoldne, ko sem ravno pripravljala testo za sladki kruh z bučkami, se je pokadilo iz njega in se je ustavil. Seveda sem ga morala zavreči, čeprav se mi je ob tem trgalo srce.

Ob pogledu na paket z novim bleščečim se mešalnikom iz nerjavnega jekla so se mi v misli spet prikradle podobe piškotov in pit. "Punci, čudovit je," sem dahnila in blaženo strmela v svojo novo igračko. Previdno sem ga vzela iz škatle in si ga občudujoče ogledala. Vsega sem pretipala, drsela po njegovih gladkih linijah in uživala v občutku hladne kovine na koži. Tiho sem vzdihnila in ga prav zares objela.

"Hočeta biti sama?" je vprašala Sophia. "Ne, je že v redu. Veseli me, da sta priči najini ljubezni. Poleg tega je to edini tehnični pripomoček, ki mi bo v bližnji prihodnosti prinesel kaj užitka. Hvala vama. Sicer je darilo čisto predrago, vendar ga zares obožujem," sem se jima še enkrat zahvalila.

Mimi je poklicna organizatorka. Med študijem na Berkleyju nas je z nagnjenjem k obsesivno-kompulzivni motnji in obsedenostjo s podrobnostmi spravljala ob pamet. Nekoč ji je Sophia predlagala, naj iz tega naredi kariero – kar je po diplomi tudi storila. Zdaj ima po vsem sanfranciškem zalivu stranke, ki jih spravlja v red. Včasih svetuje tudi arhitekturnemu biroju, v katerem sem zaposlena jaz, sodelovala pa je celo pri nekaj oddajah o preurejanju doma in okolice.

Ta služba je kot ustvarjena zanjo. Torej sem ji pustila, da opravi svoje. Vedela sem, da bo vse tako čudovito uredila, da mi bo vzelo sapo. S Sophio sva še naprej brkljali po dnevni sobi in se smejali devedejem, ki smo jih nekoč rade gledale.

Postali sva prav pri vsakem priljubljenem najstniškem filmu iz osemdesetih in debatirali o tem, ali sta Bender in Claire iz Prijateljev za vedno končala skupaj ali ne. Jaz sem glasovala za 'ne', potem pa stavila še, da Claire nikoli ni dobila nazaj svojega uhana ... Pozneje, ko sta prijateljici odšli, sem se udobno namestila na kavču v dnevni sobi in si s Clivom ogledala ponovitev Bosonoge grofice na kuharskem programu.

Ravno ko sem sanjala o mojstrovinah, ki jih bom ustvarjala z novim mešalnikom, in o kuhinji, kakršno ima kuharska mojstrica Ina Garten, so me predramili koraki s hodnika.

Zaslišala sem tudi dva glasova. Pomenljivo sem pogledala Cliva: očitno se je Šeška vrnila. Skočila sem s kavča in ponovno pritisnila oko ob kukalo, da bi videla svojega soseda. Pa sem ga spet zgrešila – ujela sem le pogled na njegov hrbet, ko je vstopal v stanovanje. Sledila mu je zelo visoka ženska z dolgimi rjavimi lasmi. Zanimivo.

Dve različni ženski v manj kakor dveh dneh. Kurbir. Videla sem, kako so se zaloputnila vrata, in začutila, kako se mi maček mota okoli nog ter prede. Vrnila sem se v dnevno sobo, ravno ko je Bosonoga grofica razlagala, kako na Hamptonih gostiti večerno zabavo v preprostem elegantnem slogu – s Hamptonom primerno debelo denarnico. Nekaj ur pozneje, ko se mi je vzorec blazine s kavča že lepo vtisnil v čelo, sem se vendarle odvlekla v spalnico.

Mimi mi je tako učinkovito pospravila omaro, da mi je ostalo še čisto malo dela – obesiti sem morala slike in poskrbeti za nekaj drobnarij. Slike sem namenoma umaknila s polic nad posteljo. Stala sem sredi sobe in prisluškovala glasovom iz sosednjega stanovanja. Na zahodu nič novega, vse lepo in prav. Morda je bil dogodek večer poprej izjema. Med pripravo na spanje sem se zagledala v uokvirjeno sliko svoje družine in prijateljev: starši na smučanju v Tahoeju, jaz s puncama na sanfranciškem razglednem stolpu.

Sophia se strašno rada fotografira ob vsem, kar ima falično obliko. Zaposlena je kot čelistka v mestnem orkestru, in čeprav je že vse življenje obdana z glasbili, nikoli ne izpusti priložnosti za šalo o flavti. Pokvarjena punca. V tistem trenutku smo bile vse tri samske, kar se ni pogosto zgodilo. Običajno je imela vsaj ena izmed nas razmerje. Toda odkar se je Sophia pred nekaj meseci razšla s svojim zadnjim fantom, smo bile vse na suhem.

No, prijateljici sta imeli na srečo manj suše kot jaz. Kolikor vem, sta bili še vedno v stiku s svojim O-jem. Z grozo sem se spomnila noči, ko sva šla z O-jem vsak svojo pot. Za mano je bila cela vrsta bednih prvih zmenkov in moje spolno življenje je bilo tako na psu, da sem si dovolila oditi domov s fantom, s katerim se niti slučajno nisem nameravala ponovno dobiti. Načeloma sicer nimam nič proti seksu za eno noč.

Kolikokrat sem se že zbudila z moralnim mačkom! Ampak tisti tip? Morala bi vedeti. Cory Weinstein, blablabla. Njegova družina ima v lasti verigo picerij ob Zahodni obali. V teoriji se sliši super, ne? Samo v teoriji. Ni bil sicer čisto napačen, vendar je bil strašno dolgočasen. Skratka, ker že dolgo nisem bila z moškim, sem se po nekaj martinijih in spodbudnem nagovoru v avtu na poti domov vdala in Coryju pustila, da 'si me privošči'.

Do takrat sem verjela, da je seks kot pica; tudi če je slab, je še vedno dovolj dober. Zdaj pa sovražim pico. To je bil najhujši seks, kar jih obstaja.

Spominjal me je na streljanje z brzostrelko: hitro-hitro-hitro. Trideset sekund na joškah, 60 sekund približno dva centimetra nad mestom, kjer bi moral biti, in potem noter. In ven. In noter. In ven. In noter. In ven. Ampak je bilo vsaj hitro konec, ne? Pa kaj še. Ta grozota se je vlekla cele mesece. No, pretiravam. Toda skoraj pol ure. Noter. In ven. In noter. In ven. Moja uboga češpljica se je počutila, kakor bi jo kdo brusil s smirkovim papirjem.

Preden je končal in zavpil "Odlično!" ter se zvrnil z mene, sem v mislih prerazporedila vse svoje začimbe in začela posprav­ljati čistila pod kuhinjskim koritom. Oblekla sem se, kar ni dolgo trajalo, saj sem prej komaj kaj slekla, in odšla. Naslednji večer, ko si je spodnja Caroline malo opomogla, sem se odločila, da jo bom pocrkljala z dolgo seanso ljubezni do sebe.

Dodatno sem jo popestrila z zamišljanjem Georgea Clooneyja v vlogi doktorja Rossa – vsesplošnega zmagovalca med namišljenimi ljubimci. Toda na mojo veliko žalost O-ja ni bilo več. Takrat še nisem hotela delati panike. Mislila sem, da potrebuje samo prost večer, ker se še kar ubada s posttravmatskim stresom zaradi picopeka Coryja. Toda naslednji večer se je zgodba ponovila. O-ja ni bilo od nikjer. Še ves teden ni bilo o njem ne duha ne sluha. In pozneje tudi ne.

Tedni so se prevesili v mesece, ki so se vlekli in vlekli ter mi globoko ukoreninili sovraštvo do Coryja Weinsteina, tega brzostrelskega kretena. "Lahko noč, gospod Clive," sem zašepetala in zaspala, kot bi mignil. Bum. "O, ja." Bum, bum. "O, še." Neverjetno ... Tokrat sem se hitreje predramila, saj sem že vedela, kaj poslušam. Vzravnala sem se in se obrnila. Postelja je bila še vedno varno odmaknjena od zidu, zato je bila pri miru, čeprav na drugi strani nikakor ni manjkalo premikanja.

Nato pa sem zaslišala ... sikanje? Pogledala sem Cliva, ki je nasršil rep. Usločil se je in začel krožiti po vznožju postelje. Nagnila sem glavo in pozorneje prisluhnila. Nato sem spet pogledala Cliva, ki mi je vrnil pogled, češ, nisem bil jaz. "Mijav! Še, še! Mi-jav!" Mijavkalo je dekle na drugi strani stene. Kako obdarjen pa je moj sosed, da jo je pripravil do tega?

Clivu se je ob tem dobesedno zmešalo. Pognal se je k zidu. Poskušal je splezati nanj in se prebiti do izvora zvoka. Zvočni kulisi je dodal še svoje mijavkanje. "O, ja, točno tako, Simon ... Mmm ... Mijav, mijav, mijav!" Ljubi bog, na obeh straneh zidu sta bili podivjani mački. Ženska je imela opazen naglas, ki ga nisem znala dobro umestiti. Zagotovo je bila iz vzhodne Evrope. Čehinja? Poljakinja? Pa saj to ni res, ali sem res budna ob ... poglejmo ... šestnajst čez eno zjutraj in ugotavljam narodnost ženske, ki jo obdelujejo pri sosedih?!

Poskušala sem ujeti Cliva in ga pomiriti. Brez uspeha. Čeprav je bil kastriran, je bil še vedno pravi moški.

Hotel je tisto, kar je bilo na drugi strani zidu. Neumorno je zavijal. Njegovo mijavkanje se je mešalo z njenim in skoraj
sem se razjokala nad grotesknim prizorom. Moje življenje je postalo gledališče absurda z mačjim zborom. Zbrala sem se šele, ko sem zaslišala Simonovo stokanje. Njegov glas je bil globok in poln, in medtem ko sta ženska in Clive še naprej klicala drug drugega, sem bila pozorna samo nanj. Zaječal je in nabijanje se je začelo. Bližalo se je sklepno dejanje.

Ženska je vse glasneje mijavkala in bila brez dvoma vse bliže potešitvi. Mijavkanje se je sprevrglo v nerazumno kričanje, dokler ni končno zavpila: "Da! Da! Da!" Aha, Rusinja. Naj živi Sankt Peterburg. Še zadnji bum, zadnji stok – in zadnji mijav. Nato je bilo vse blaženo tiho. Razen Cliva, ki je še do štirih zjutraj hiral od žalosti zaradi izgubljene ljubezni. Prekleto. Toliko o koncu hladne vojne ...

Nadaljevanje si preberi v knjigi Seksi sosed ...

Novo na Metroplay: Življenje pod in izven soja žarometov | Maja Bulc