Pred kratkim sem na družabnih omrežjih zasledila stavek, da življenje ni filozofija, ampak misterij. S tem se strinjam, kot se le da.
Morda to koga straši, sama pa ob mističnosti vsakdana dobim mravljince v trebuhu. Seveda, saj ne vem, kaj vse me bo tega dne, ko to pišem, doletelo.
Prav tako ne vem, koga bom srečala, kdo bo poskrbel za nasmeh na mojem obrazu. Najbrž kar sama. Že s tem, da sem okej s tem, kdo in kaj sem, dopuščam možnost, da se mi zgodijo lepe stvari.
Ker ne porabljam energije za to, da nenehno preverjam, ali sem v skladu s pričakovanji drugih, raje občudujem svet z malce nežne glasbe v ozadju.
In ne, to zame ni pocukrano in ob tem še zdaleč ne zavijam z očmi – da sem prišla do takšnega miru, je moralo miniti kar nekaj časa, predvsem pa sem se morala za takšen cilj sprostiti.
Kar je na splošno zelo težko, ni pa nemogoče. Vaje za sproščanje pomagajo. Smeh tudi.
Na splošno pa ti ni treba preveč komplicirati, samo iz rutine izprezi, spremeni svoj prostor za kratek čas, naredi nekaj, kar te bo spomnilo na to, kako najbolje uživaš, pa si na konju.
