"Ker se tako identificiram že toliko časa, me je strah, da sem že pregloboko v tem, da bi lahko ukrepala ..."
Imam 16 let in nekje od svojega devetega ali desetega leta se identificiram kot transspolna oseba (iz ženskega v moški spol). Globoko obžalujem, kako sem se že od začetka te zadeve lotila, saj menim, da si nisem dovolila dovolj prostora za rast in spremembo znotraj identitete, ampak sem se v resnici od nje odmaknila.
Od mojega enajstega leta me v šoli kličejo tako, kot sem hotela sama, in moje ime se je spremenilo le enkrat (letos). Svojega pravega mi ni bilo treba uporabljati, zato sem se odločila, po katerem imenu želim, da me kličejo do konca življenja. No, vsaj tako sem mislila.
Zadnjih nekaj tednov sem namreč začela veliko dvomiti v svojo identiteto.
Neki večer smo bili na sestričnini poroki, kjer sem nosila obleko, saj moja družina ne ve za mojo situacijo, prav tako pa sem to tudi želela nositi. Ni se mi neprijetno oblačiti kot moški, ampak se preprosto počutim bolj prijetno, da ne izstopam in nosim nekaj, kar želim, in to brez obsojanja.
Lahko bi rekla, da do zdaj nisem imela večjih težav. Že sicer sem videti bolj fantovska in tisti, ki me niso poznali pred srednjo šolo, verjetno sploh ne bi opazili. V mojem mestu to drugačnost načeloma široko sprejemajo, a vendar jih še zmeraj preglasijo tisti, ki ne. Skrbi me, da če bi se začela oblačiti bolj ženstveno, bi morda obžalovala in se težko vrnila nazaj.
Ker se tako identificiram že toliko časa, me je strah, da sem že pregloboko v tem, da bi lahko ukrepala.
Moja 17-letna sestra ima v sebi tudi veliko transfobije (to je dolga zgodba), ki jo je projecirala v mojo mlajšo 14-letno sestro in, še posebej, vame. Zato me resnično strah njenih komentarjev. Ne vem, kaj naj naredim, in želela sem samo to nekomu povedati.
Vir: Reddit
