Zgodbe iz življenja nekoga drugega so lahko poseben način zabave, dokler jih poslušamo ali pripovedujemo, seveda. Pri tem največkrat pozabljamo, da smo žrtev ogovarjanja lahko tudi same.
Psihologi nas prepričujejo, da nam zaradi tračev, katerih tarča smo, ni treba izgubljati glave in bruhati ognja, vendar svarijo, da je pri tem dobro razlikovati običajne čenče od zlonamernega spletkarjenja.
“Širjenje neresnice, glasov o lastnostih ljudi in podrobnostih iz njihovega življenja, imenovanih tudi čenča, trač, babje govorice, samo po sebi ni nevarno,” se strinja hrvaški klinični psiholog Marković.
S čenčami se pravzaprav ukvarjamo vsi, razlika je le, v kakšni meri to počnemo. Na tak način lahko preprosto potrošimo svoj odvečni prosti čas. Kar pa ne velja v primerih, kadar za ogovarjanjem stoji cilj škodovati, odvzemati ugled, ogrožati osebo, na katero se nanaša. Trač se namreč lahko spremeni v različne igre zlonamernosti.
Mesto, kjer nastaja trač, je ponavadi kavarna, kjer ljudje ob skodelici kave in razgovoru tratimo čas. V bistvu gre za neke vrste igro, ki jo igramo vsak dan. Trač je kot trnek, ki ga vržete prijateljici ob kavici.
Od nje je odvisno, kako se bo igra nadaljevala. Če se vam pusti uspešno ujeti nanj, se igra začne. Složnost v skupnem udrihanju po tretji(em). Čustva kipijo iz vaju kot iz odprtih ventilov. Kadar pa se vam prijateljica ne pusti ujeti na vabo, kadar torej prepozna cilj vaše igre, se ta kakopak pri priči konča.
Ženske so opravljivke — moški tudi
Opravimo najprej s splošno sprejetim prepričanjem, da je ogovarjanje in brbranje brez vsebine domena ženskega spola, kar ima svoje korenine že pri Adamu in Evi, ko je slednji uspelo z besedami premamiti prvega, da je zagrizel v sporno jabolko. Očitna moč Evinega govora je seveda končala razglašena kot greh, njenim poznejšim hčeram pa je (bilo) potrebno čim bolj zavezati strupeni jezik.
Vse skupaj torej temelji na bolj šibki osnovi. Še posebej, če ste že na lastni koži izkusile moč moškega opravljivega jezika. Ali pa ste malo bolj pozorno spremljale moško govorico, da o njihovem skrivnem prebiranju rumenih zgodbic niti ne govorimo. Tudi strokovnjaki s področja psihologije enoglasno trdijo, da so moški enakovredni proizvajalci in prenašalci tračev.
K ‘obiranju’ drugih so namreč dokazano nagnjene predvsem nedružabne, zaprte in prestrašene osebe. Teh pa ne manjka tudi med moško različico naše vrste. Naši tezi v prid navsezadnje pritrjuje tudi zgodovina. Četudi trač na prvi pogled daje vtis proizvoda 20. stoletja, ima veliko daljšo tradicijo. Pravzaprav je star toliko kot človeška vrsta.
Že Plutarh je v ‘Aleksandrovem življenju’ na primer priznal, da ni ravnodušen do čenč. Znameniti antični zgodovinar Tacit se je med drugim izkazal za odličnega poznavalca seksualnih apetitov in okusov rimskih imperatorjev. Bizantinske spletke je skrbno uredil in zapisal Prokopij v svoji ‘Skrivni zgodovini’. Znano je, da se opolzkih rumenih zgodbic niso branili niti Boccacio, Wilde in Proust. Pa naj še kdo reče, da moški niso čenčavi!
Prve so začele opice
Angleški univerzitetni profesor psihologije Robin Dunbar je prepričan, da je bil trač od nekdaj zanimiv za vse družbene sloje. Na ogovarjanje niso bili odporni v nobeni zgodovinski dobi. Spletkarilo se je po grajskih dvorih, ogovarjalo med navadno rajo. Poleg tega naj bi trač celo odigral pomembno vlogo v procesu človeške evolucije.
Dunbar namreč zastopa tezo, da so se naši opičji predniki v trenutku, ko so postale skupine preštevilne, trebljenje parazitov in nadzor družbenih in hierarhičnih odnosov pa otežen, odločili, da pozornost skupine obdržijo s pripovedovanjem (delanjem zgodb) o članih, ki trenutno niso bili prisotni. Po tej teoriji naj bi se celo zahvaljujoč ogovarjanju naučili govoriti.
Direktor časopisa Journal of European Psychoanalysis, znani italijanski psiholog Sergio Benvenutto, na to temo pravi, da je fenomen ‘vtikanja nosu’ v tuje življenje eden od primarnih človeških instinktov, lasten tako manj razvitim kot razvitim družbam.
Trač je neke vrste družbena igra, lepilo, ki povezuje člane določene skupnosti, meni Benvenutto. Je pomemben dejavnik pri obstoju neke skupnosti, ker se tudi preko njega konstruira zemljevid vsega, kar je družbeno dovoljeno in sprejemljivo. V majhnih izoliranih skupinah so čenče še vedno oblika kontrole, glavno sredstvo za prenašanje informacij in ‘bič’ za tiste, ki kršijo pravila.
Trač kot uteha
Značilnost čenč je, da se vedno dogajajo v odsotnosti glavnega akterja, se pravi v zaupnosti, strogi skrivnosti, ‘le na štiri oči’. Iz tega lahko sklepamo, da gre prej za kritiko, morda celo žalitev brez prevzemanja odgovornosti za izrečeno, kot pa za hvalo tistega, o katerem čenčamo.
Četudi trač ponavadi ne vsebuje resničnih podatkov o osebi, ki je predmet ogovarjanja, ponuja številne informacije o pogledu na življenje, o viziji in moralnih stališčih tistega, ki jih ustvarja in posreduje naprej.
Strokovnjaki trdijo, da se ljudje začnejo ukvarjati s tujim življenjem takrat, kadar so nezadovoljni z lastnim. Na tak način želijo zapolniti praznino, ubiti dolgčas in preusmeriti pozornost s svojih na tuje probleme, žalost, napake. Trač je zatočišče nesamozavestnih in tistih ljudi, ki niso osmislili lastnega življenja.
V tej zvezi ena od ameriških študij govori, da ogovarjanje deluje tudi kot učinkovito psihoterapevtsko sredstvo, saj blaži stres in posameznika osvobaja lastnih frustracij v smislu: če se vse to dogaja drugim, potem tudi moje intimnosti niso tako zelo čudne, kot sem mislila prej.
Vsebina: Strogo zaupno!
Vsem dobro poznana vsebina čenč v najširšem smislu zaobjema prostor intimnega. Znotraj nje pa že od nekdaj obstaja nekaj najbolj priljubljenih motivov – spolne afere, družinske tragedije, takšni in drugačni življenjski spodrsljaji, še posebej javnih osebnosti.
Čim bolj so glavne osebe v zgodbicah slečene, čim bolj nevsakdanjih seksualnih praks se poslužujejo, tem intenzivnejše občutke porajajo pri ‘uživalcih’ rumenega.
Tračarije o Clintonovem spolnem življenju in podrobnosti afere z Moniko Lewinski, v kateri je užival praktično ves Planet, se s tega stališča pravzaprav ne razlikujejo kaj dosti od tistih, ki so nekoč krožile o Juliju Cezarju, znanem tudi kot ‘možu vseh Rimljank in soprogu vseh rimskih mož’.
Čenčamo o osebah, ki nekaj imajo (slavo, denar, sposobnosti), povprečne niso zanimive. Tarča rumenih zgodbic, predvsem v medijih, so pogosto zelo ugledne osebe z velikimi osebnostnimi kakovostmi.
Psiholog Marković je prepričan, da zato, ker ogrožajo manj sposobne, v tračarskih igricah pa se jim poskuša odvzeti njihovo vrednost.
Orožje: ravnodušnost
Skupen vzrok za hlastanje po intimi drugega različni avtorji razlagajo s pomanjkanjem trdnih vrednot v svetu, v katerem živimo, in ki bi se jih lahko trdno oprijeli. Pomanjkanje varnosti kot posledica tega pa nas sili v neke vrste prepričanje, da bomo v najbolj intimnih odnosih spoznali več in globlje.
Četudi običajno trdimo nasprotno, obstajajo trenutki, ko nas brez posebnega razloga in spodbude živo zanima kakšna malenkost iz življenja sosedov, prijateljev, kolegov. Zato se tudi ‘resni’ televizijski programi in časopisi ne morejo ogniti rumenih podrobnosti javnih osebnosti, preverjenih pri tako imenovanih zanesljivih virih oziroma virih, ki so blizu.
Če ste prepričane, da vas bo čenčanje približalo in zbližalo s prijateljicami, s katerimi ste jutri zmenjene na kavi, da se boste sprostile in razelektrile ob izmenjavi še svežih pikantnih zgodbic vaših nadrejenih, vam sporočamo, da ste izbrale slabo uteho. Intimnost in toplina, ki ju pričakujete od tračanja, je namreč le navidezna.
Tako imenovanega obiranja do kosti nekje globoko v sebi nihče ne mara, zato ta v resnici namesto prave topline ustvarja razdaljo v medosebnih odnosih. Če ste trenutno same ‘na tapeti’ zlobnih jezikov, je škoda obsedenega tuhtanja, kdo je kaj rekel o vas, zakaj je to storil itd. Vse, kar vam v takšnih trenutkih preostane učinkovitega, je največja mera ravnodušnosti. Z njo preprosto preprečite, da bi se igra nadaljevala.
Besedilo: Vesna Fister
