Gustav Adolf II., eden izmed najpomembnejših švedskih kraljev, ki je vladal na začetku 17. stoletja, je potreboval vojaško moč na morju, zato je ukazal zgraditi štiri vojaške galeje za nadzorovanje Baltskega morja.
Največja med njimi se je imenovala Vasa in je bila najboljša vojaška ladja tistega časa. Gustav II. je osebno nadzoroval gradnjo v Stockholmu. Najel je enega izmed najboljših izdelovalcev ladij tistega časa, Nizozemca Henrika Hybertssona, ki je narisal načrt zanjo, vendar je kmalu potem zaradi bolezni umrl. Odgovornost za gradnjo ladje je padla na njegovega asistenta.
64 bronastih topov
Vasa je v dolžino merila 69 metrov, največja širina je bila 11,7 metra, na palubi pa je potrebovala 145 mornarjev in drugih članov posadke. Ladja je imela dve ravni bronastih topov (skupno 64). Narejena je bila večinoma iz lesa severnega hrasta – zelo trdnega in trpežnega drevesa; posekati so morali približno 16 hektarjev gozda. Les so s segrevanjem (paro) usločili in ga triplastno pritrdili na okostje ladje (lesene stene so bile debele 46 centimetrov). Najvišji jambor na ladji je bil visok 52,5 metra. Balast ladje je bil enak 120 tonam kamna, samo 64 bronastih topov je skupno tehtalo sto ton. Vasa je bila pobarvana v baročnem stilu, imela je narisane ter izrezljane skulpture demonov, bogov, kraljev, vitezov, bojevnikov, morskih deklic in divjih živali – vse to z namenom prestrašiti sovražnika in hkrati pokazati moč, pogum in krutost.
Potrebovali so dve leti, da so zgradili Vaso, plavajočo umetnino in mogočno orožje v vojni.
Ladja je zanihala in potonila
V nedeljo, 10. avgusta 1628, se je Vasa podala na svojo prvo pot, ki se je začela pred kraljevo palačo v Stockholmu. Na krovu je bilo približno 150 ljudi, med njimi tudi ženske in otroci, saj je imela posadka dovoljenje, da na prvo vožnjo vzame člane družine ali druge goste. Na obali je množica spremljala in proslavljala njeno splavitev. Ladjo so prvih nekaj sto metrov vlekli z vrvjo z obale, nato je sprožila salvo iz topov ter razvila jadra. Ko so jadra ujela malo močnejši veter, je Vasa močno zanihala in nato še enkrat. Voda je vdrla skozi še odprte reže za topove in usoda ladje je bila zapečatena – po 1.300 metrih plovbe se je potopila v neposredni bližini današnjega muzeja. Umrlo je 30 ljudi, med žrtvami so bili tudi ženske in otroci. Potopila se je 32 metrov globoko, približno 90 metrov od obale. Za katastrofo ni bil uradno kriv nihče.
Veliko je pripomogel sam kralj, saj je zahteval težko oborožitev in se je zelo avtoritativno vmešaval v gradnjo ladje, delno je bil kriv načrtovalec ladje, ki pa je bil že mrtev (mogoče se katastrofa ne bi zgodila, če bi bil še živ). Delno je bil kriv tudi viceadmiral švedske mornarice, ki je opazil nestabilnost ladje ob gradnji, vendar si tega ni upal povedati kralju. Tudi kapitan nosi delno odgovornost, saj bi lahko mogoče preprečil katastrofo, če bi imel ob začetku jadranja zaprte reže za topove.
Iskalec zakladov jo je našel v enem kosu
Anders Franzén je v začetku 50 let prejšnjega stoletja začel iskati pokopane zaklade v Baltskem morju. Zgodbo o Vasi je slišal od svojega očeta. Njegova teorija je bila, da v Baltskem morju ni črvov – teredos (Teredo navalis), ki razžrejo les v morju. Po dolgem prebiranju starih zapisov in številnih posvetovanjih mu je uspelo najti Vaso. Potapljači so potrdili Andersovo teorijo, saj je bila ladja, razen jader, v enem kosu.
Po odkritju se je zganila švedska vlada in ustanovila komisijo za dvig ladje. Najprej so morali potapljači narediti pod ladjo šest predorov, da so lahko pod njo potegnili jeklene kable, potrebne za dvig. Na vodi sta plavala dva poltonska objekta. Vzdigovali so jo kar dve leti.
Vsi so se spraševali, ali bo več kot 300 let stara ladja zdržala ali pa bo razpadla.
In 24. aprila leta 1961 so jo končno privlekli na površje, ladja pa je po 333 letih pod vodo ostala v enem kosu.
Po sedmih mesecih restavriranja in konzerviranja so Vaso ponudili na ogled v provizoričnem muzeju.
Od leta 1990 je preseljena v muzej, ki stoji samo nekaj sto metrov stran od potopa ladje. Muzej je eden izmed najbolj obiskanih turističnih točk v Stockholmu ter najbolj obiskan muzej v Skandinaviji.
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
