Danes imamo vsi ogromno znanja o tem, kako živeti življenje, da bomo srečni in izpopolnjeni. Da bomo živeli življenje, ki ga želimo živeti.
Kupuješ knjige o osebnostni rasti različnih avtorjev, obstajajo blogi, spletni portali in video materiali na to temo, obiskuješ seminarje, predavanja ... Ja, danes je znanja o tem, kako živeti svoje življenje in kako osebnostno rasti vsakemu na dosegu roke.
To je teorija. Kako je pa s prakso?
Če se malo ozreš okrog sebe, ko hodiš po ulici, boš videla zaskrbljene, žalostne, morda celo jezne obraze ljudi. Prisluhni pogovoru mimoidočim – so to prijazne besede, polne ljubezni in spoštovanja do drugega?
Na prste ene roke lahko preštejemo ljudi, ki jim iz oči sijeta veselje in zadovoljstvo, na prste druge roke pa prijazne in spoštljive besede.
Vse to zato, ker ne živimo svojega življenja. Vemo sicer, kako se to dela (smo prebrali v knjigi, na internetu, slišali na predavanju), a tega ne delamo.
Pa ne zato, ker ne bi hoteli, temveč zato, ker preprosto ne vemo, kako in kje bi začeli. Ko prebereš knjigo o tem, kako spremeniti sebe v boljšega človeka in kako živeti življenje, ki si ga želiš živeti, se ti zdi vse tako enostavno in super, rečeš si "A, tako je to, tako se to dela" in to je to. Tukaj se vse konča.
Če pa bi res hotela nekaj spremeniti, moraš zdaj to znanje, ki si ga dobila (v knjigi, na internetu, na predavanju) začeti uporabljati v praksi, v svojem življenju.
To je tako, kot če bi vse življenje samo študirala, ne pa se po končanem študiju zaposlila.
Vsi vemo, kako je, ko prideš "svež" s faksa, s srednje ali poklicne šole, poln teorije in znanja (praksa na šoli ne šteje za ta pravo prakso v življenju!), potem pa se zaposliš in šele, ko začneš opravljati delo, za katero si se šolala, se ta pravo učenje zares začne.
Takrat uporabiš znanje za to, da nekaj narediš v praksi, v realnem življenju. Pogosto se izkaže, da ja, teorija je res da bila potrebna, saj ti da nek širši vpogled o določeni stvari, vendar pa teorija lahko zaživi šele, ko ji praksa vdihne življenje.
Tako je tudi z osebnostno rastjo – zares rastemo šele, ko znanje, ki smo ga dobili, uporabimo za to, da spremenimo sebe.
Življenje v teoriji ali življenje v praksi – vsi poznamo razliko. Spomni se samo na svoje prve poskuse kuhanja ali pa pečenja – ko bereš recept in gledaš slike jedi, se ti zdi čisto preposto, saj vse lepo piše, koliko česa in kako vse te sestavine pomešati skupaj, da nastane to, kar je na sliki. Ko pa se zadeve lotiš, vidiš da manjka še nekaj praktičnih opisov.
Pri moji prvi potici so mi še kako prav prišle ure v kuhinji z babico, ko sem bila mlajša, kajti v receptu ni bilo nikjer tistih podrobnosti, ki povezujejo prvo dejanje z drugim in nato naslednjim, nikjer ni bilo prakse.
Da me ne bi narobe razumela – nič nimam proti teoriji, le opozoriti želim, da samo teorija ni dovolj za srečnejše življenje, v katerem se boš počutila zadovoljne in izpopolnjene.
Znanje, ki ga dobiš v knjigi, na internetu, na predavanju, je treba zdaj še uporabiti v svojem življenju. Če si prebrala, da se je treba imeti rad, da je to prava pot, potem se začni imeti rada:
- vzemi si vsaj pol ure na dan zase in takrat počni to, kar te veseli,
- postavi mejo v odnosih,
- ne kritiziraj se in ne ponižuj se,
- dovoli si izražati čustva (jokaj se, smej se),
- pocrkljaj se in bodi nežna do sebe.
Ne samo prebrati zgornjega seznama in v sebi pokimati, češ "tako se to dela, ja", ampak vzemi en stavek in ga začni danes delati – kateregakoli, ni važno, pomembno je samo to, da ga danes uvedeš v svoj vsakdan.
In potem jutri naprej...
Zapomni si, ni dovolj, da veš, kako se nekaj dela, dejansko moraš delati. In sprememba BO, rezultat BO, verjemi mi.
Napisala: Tinkara Filač, svetovalka za zdrave odnose
zdraviodnosi.blogspot.com
