Zakaj nas je tako sram priznati, da potrebujemo čustveno oporo? Cosmo prebija led.
Prvih pet minut v ordinaciji mojega terapevta nisem mogla nehati strmeti v škatlo robčkov.
Moram takoj začeti jokati? Kaj če mi sploh ne bo šlo na jok?
Nisem poznala pravil, tako kot jih poznam, kadar obiščem svojega splošnega zdravnika.
Nisem bila prepričana, ali imam dovolj velike težave, da si sploh zaslužim iti k psihoterapevtu,” se svojega prvega obiska pri psihologu spominja Alexandra Hemnsley, avtorica knjige Running Like A Girl.
Ni edina, ki se sprašuje, ali naj obišče terapevta ali ne.
Čeprav imamo ženske dvakrat več možnosti, da zbolimo za anksiozno motnjo kot moški in da ena od štirih žensk na neki točki v življenju potrebuje zdravljenje depresije (v primerjavi z enim od desetih moških), stigma okoli zdravljenja duševnih motenj še vedno ostaja.
Ženske naj bi bile dobre v govorjenju o svojih čustvih. Zgrabile naj bi vsako priložnost, da si s prijateljicami ob belem vinu pripravimo amatersko psihološko seanso.
Številne med nami pa je še vedno sram poiskati profesionalno pomoč. Če pa si jo poiščemo, pogosto raje nikomur ne povemo.
Mi bomo prebili led, saj obstajajo ženske, kot je Alexandra, ki so imele fantastične izkušnje s terapijo, čeprav so se je oprijele kot izhod v sili.
“Prvič sem ga obiskala, potem ko so me oropali na ulici. Dogodka si nisem mogla izbiti iz glave. Želela sem si razvozlati svoja občutja. Pojavila sem se pri terapevtu. Govorila 50 minut in odšla.
Vsem sem naznanila, da terapija ne deluje. Vrnila sem se po prometni nesreči in groznem razhodu s fantom. Po eni seansi sem spet odšla začudena, da še vedno ne deluje.
Tretjič, po poletju, ko so mi vsakodnevne solze dokazale, da se s težavami ne spoprijemam pravilno, mi je terapevt predlagal, da se zavežem več obiskom. Bila sem razpeta med strahom, da je z menoj nekaj narobe, in olajšanjem, da me nekdo jemlje resno,” pripoveduje Hemnsleyjeva.
Terapija je osnovni del prve pomoči za mentalno zdravje. Nikogar ne bi smelo biti sram poskusiti.
Pogovor s strokovnjakom lahko dvigne ogromno psihično breme, če se počutiš, kot da se utapljaš v anksioznosti ali žalosti, ki pritiska tudi na ustroj vsakodnevnega življenja in tvoja razmerja.
Ja, prijatelji in družina bi ti morali biti vedno na razpolago, a včasih preprosto niso dovolj opremljeni ali podkovani, da bi ti ponudili pomoč, ki jo potrebuješ.
“Terapija mi je pomagala razumeti, zakaj se na nekatere zadeve odzivam tako, kot se. Naučila me je, kako ustavim pretiravanje, preden me zgrabi panika. Pokazala mi je, da je veliko stvari, ki se jih bojim, v resnici v mojih rokah,” je hvaležna Alexandra.
Če greš na terapijo samo zato, da bi se pritoževala o svojih zamerah in s prstom kazala vsenaokrog, ne bo delovala. Prevzeti moraš odgovornost nad svojim življenjem.
“Zdaj trezno glavo ohranjam s tekom. Brez terapije si verjetno niti superg ne bi upala zavezati. Deset tednov terapije je poskrbelo za mnoga leta, ki so še pred mano. Če pa se kaj spet zalomi, se vedno lahko vrnem,” je v svoji knjigi zapisala Alexandra.
Seveda obstajajo težave z dostopnostjo, saj so najboljši terapevti pogosto tudi veliko dražji kot tisti, ki jih ponuja javno zdravstvo.
Če potrebuješ pomoč, si jo privošči, lahko ti spremeni življenje.
Potrebuješ pomoč?
Pogovori se s svojim osebnim zdravnikom, sicer pa se o svojih možnostih pozanimaj na društvu DAM, družinskem inštitutu Bližina, zavodu Bisernica, centru Stik ali psihiatrični ordinaciji Jesej. Za nasvete o dobrih terapevtih naj te ne bo strah povprašati prijateljev.
Še 4 stvari, ki jih je dobro vedeti o terapiji
Namesto tebe smo se pozanimali o osnovah, ki jih moraš vedeti, preden začneš.
1. Ni tako drago, kot morda misliš
Ena individualna ura (ponavadi 50 minut) psihoterapije pri nas v povprečju stane 50 evrov. Cene se gibljejo med 40 in 70 evri. Če si študentka, dijakinja ali brezposelna, lahko marsikje dobiš popust.
Skupinske terapije so veliko cenejše. Cene so nekje med 15 in 30 evri. Če zakupiš več seans naenkrat, prav tako nekje dobiš popust. Pogosto se da o cenah dogovoriti, zato je vredno vprašati.
2. Ponuja ti jih javno zdravstvo
Če si terapije finančno ne moreš privoščiti, ti lahko napotnico za javnega psihiatra ali psihologa napiše tudi tvoj osebni zdravnik.
Takšna terapija je tipsko omejena, saj ne ponuja vseh alternativ zdravljenja in pomoči, čakalna doba je lahko daljša, tudi kakovost je pogosto slabša.
3. Ni ti treba čakati na težave
Pogosto nas na terapijo privede nekaj specifičnega. Vendar ti ni treba čakati, da situacija zate postane neizhodna, da končno poiščeš nasvet.
Terapija ti lahko pomaga razumevati sebe in tvoje delovanje. Življenje se bo zdelo bolj predvidljivo.
4. Raziskava je neprecenljiva
Obstaja na stotine različnih vrst terapij. Najpomembnejše za uspeh je, da si poiščeš slog, ki ustreza tebi.
Kognitivna vedenjska terapija je praktična terapija, postavlja si specifične cilje in ti daje naloge, ki jih moraš med uro izvesti.
Psihodinamična terapija se poglobi v tvoje zgodnje otroštvo in ozadje, medtem ko integrativni terapevti uporabljajo več različnih vrst psihoterapije glede na tvoje potrebe.
Obstajajo tudi ljudje, ki so izučeni posebej za motnje hranjenja, travme, družinske težave ali odnose.
Po predlogi Alexandre Hemnsley priredila Anamarija Lukovac
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
