Različne vrste inteligence

Glede opredelitve inteligence se mnenja še vedno močno krešejo.

Najbolj znana definicija pravi, da je inteligenca sposobnost reševanja novih težav in sposobnost reševanja novonastalih situacij, nekateri avtorji pa pravijo, da je inteligenca tudi sposobnost abstraktnega razmišljanja, razumevanja vzrokov in posledic določenega problema, spodobnost razlikovanja bistvenega od nebistvenega ter učenja in prilagajanja nekemu zadanemu cilju. Številni teoretiki tej definiciji inteligence dodajajo še kreativnost in osebnost.

Testiranje inteligence

Čeprav obstaja cel niz teorij inteligence, se danes še vedno najbolj uporablja merjenje na podlagi psihometrije, tako imenovano merjenje inteligenčnega kvocienta (IQ).

Inteligenčni kvocient se izračuna tako, da se umska (mentalna) starost (v mesecih), pridobljena s testom, deli z dejansko, koledarsko starostjo testiranega (v mesecih). Rezultat se pomnoži s sto. Tovrstni testi se večinoma uporabljajo za predvidevanje uspeha posameznika v šoli, dokaj zanesljivo pa naj bi napovedovali možne težave posameznika v nadaljnjem učnem procesu. Gledano z druge strani, se rado zgodi, da je uspeh na reševanju testa odvisen od prirojenih sposobnosti ter tudi od socialnega in kulturnega konteksta, v katerem oseba odrašča. V preteklih obdob-jih so se rezultati tovrstnih testov zlorabljali tudi za dokazovanje, da so določene etnične in rasne skupine manj inteligentne od drugih. Treba je tudi vedeti, da se s temi testi izmerijo le logične in lingvistične sposobnosti, inteligenca pa je mnogo več.

Ena od najbolj znanih teorij, ki zagovarja, da vsebuje inteligenca veliko več komponent, kot jih zmore izmerite testiranje IQ, je teorija Howarda Gardnerja. Gardner meni, da inteligenco sestavlja 8 komponent: logična, lingvistična, prostorska, glasbena, telesno-kinetična, naravna, osebna in medosebna.

Gardner meni, da so naše šole in družba osredotočeni predvsem na logično in verbalno inteligenco. Prav zato imajo osebe, ki so nadarjene v drugih komponentah inteligence, pogosto težave v šoli. Gardner zatorej meni, da bi bilo treba učitelje podučiti, kako posredovati določena znanja tudi s pomočjo slike, glasbe, gibanja, multimedijskih pripomočkov in izletov v naravo, namesto da se koncentrirajo izključno na reševanje logičnih nalog in verbalno poučevanje. Poskusite tudi sami – učno gradivo poskusite povezati tudi na druge načine – s pomočjo slik, glasbe, avtorefleksije, interakcijo z drugimi ljudmi, določenimi kretnjami ali izkušnjo v naravi. Seveda vam ni treba preizkusiti vseh načinov hkrati, temveč postopoma odkrijte način, ki vam omogoča najboljše in najbolj kakovostno učenje.

Popularen koncept

Čustvena inteligenca se nanaša na vse, česar ne moremo izmeriti z merjenjem IQ. Koncept je bil definiran že leta 1930 kot oblika socialne inteligence, še posebno pa je zaslovel sredi devetdesetih let, ko je David Goleman objavil svetovno uspešnico z naslovom Čustvena inteligenca: zakaj bi lahko bila bolj pomembna od racionalne inteligence.

Čustvena inteligenca je sposobnost prepoznavanja in jasnega identificiranja občutkov in čustev drugih, je sposobnost razumevanja in sposobnost nadzorovanja čustev in koriščenja teh za izražanje misli. Že samo po sebi je razumljivo, da čustva in občutki igrajo zelo pomembno vlogo v premagovanju vsakodnevnih situacij, v komunikaciji z drugimi ljudmi, in kar je najpomembnejše, kako veliko vlogo imajo pri sprejemanju odločitev. Za to vrsto inteligence obstaja tudi posebna kratica – EQ.

Čustvena inteligenca

Golemanov model čustvene inteligence sestavlja nekaj bistvenih komponent, te pa so:

• samozaupanje oziroma sposobnost prepoznavanja lastnih emocij in njihovih vplivov na okolico;
• upravljanje s samim seboj oziroma kontroliranje čustev in sposobnost prilagajanja na spreminjanje okoliščin; družbena zavest oziroma sposobnost razumevanja, čustvovanja in reagiranja na emocije drugih (empatija);
• upravljanje odnosov oziroma sposobnost inspiriranja in razvoja drugih ljudi ter način, kako rešujemo konfliktne situacije kot tudi sposobnost timskega dela.

IQ je nekako določen z rojstvom, EQ pa lahko z leti le še bolj razvijate, in to ne glede na vašo starost. Jasno je, da smo ljudje nepredvidljivi in je težko popolnoma obvladovati svoja čustva, vendar to še ne pomeni, da ne morete poskušati povečati vrednosti svoje čustvene inteligence. V nasprotju z IQ se EQ zelo težko izmeri.

Najbolj znan način merjenja je razvil psiholog Reuven Bar – On. Meritev temelji na samozavesti, razumevanju svojih slabosti in kreposti ter tudi izražanju lastnih občutkov in nedestruktivnih misli. EQ se meri s pomočjo interpersonalne in intrapersonalne lestvice, medosebnih odnosov, lestvice upravljanja s stresom in lestvice razpoloženja.

Intrapersonalna lestvica ponazarja, kako določena oseba vidi samo sebe in kako dobro lahko hkrati prepozna različna čustva. Prav tako meri samozaupanje in neodvisnost osebe. Interpersonalna lestvica se nanaša na odnos posameznika do drugih, kar vključuje empatijo oziroma sposobnost osebe, da začuti čustva druge osebe in svojo družbeno odgovornost, se pravi zavest o doprinosu k občemu dobremu. Medosebni odnosi merijo sposobnost osebe, da ustvarja in vzdržuje obojestransko zadovoljive odnose z drugimi ljudmi, in to z veliko mero intimnosti in iskrenosti. Tu se vrednotijo lastnosti, kot so razumevanje tujih problemov in situacij, fleksibilnost in toleranca. Lestvica upravljanja stresa kaže, koliko ga dopuščamo ter kako je oseba sposobna nadzirati impulzivne reakcije. Lestvica razpoloženja meri sposobnost osebe soočiti se z negativnimi čustvi, saj so čustveno neinteligentne osebe bolj srečne in bolj optimistične.

Učenje čustvene inteligence

Glede na to, da lahko čustveno inteligenco s časom tudi izboljšate, obstaja nekaj trikov, ki vam pri tem lahko pomagajo. Sami sebi morate stalno pojasnjevati svoja čustva. Pogosto se vprašajte, kako se počutite, če občutite cel niz različnih čustev, jih analizirajte in jih razvrstite, a nikoli jih ne poveličujte ali zmanjšujte njihovega pomena.

Za svoje občutke ne iščite zunanjih vzrokov in se ne smatrajte za žrtveno jagnje. Prepoznajte svoja čustva in poskusite razumeti, zakaj tako čutite. Naučite se vnaprej predvideti svoje reakcije na določene dogodke. Izogibajte se stvarem, ki v vas vzbujajo negativna čustva. Če nekdo reče nekaj, s čimer se ne strinjate, se ne umikajte in tudi ne napadajte. Takšne reakcije kažejo na to, da ne znate prenašati kritike. Namesto tega se raje zahvalite za iskrenost in se osredotočite na vrednost takšnih komentarjev. Ko se vam pripeti kaj neprijetnega in mislite, da bo konec sveta, raje razmislite, ali je vaša težava res tako zelo resna. Kako pomembna bo čez deset let, deset mesecev, deset tednov ali deset minut?

Duhovna inteligenca

Ta inteligenca predstavlja človeško sposobnost doseganja višjih sfer duhovne zavesti, ustvarjanja življenjskega smisla, sočustvovanja in kontemplacije.

Danah Zohar pravi, da gre za sposobnost iskanja energije, ki prihaja iz nečesa, kar je nad egom, sebičnostjo in prezaposlenostjo z vsakodnevnimi težavami.

Duhovna inteligenca predstavlja notranjo modrost, sposobnost razmišljanja zunaj ustaljenih okvirjev, empatijo in možnost spoznanja lastnega jaza. To je organska modrost, t. i. moder jaz, ki prebiva v vsakem od nas. Čeprav zveni zelo vzhodnjaško, ni povezana ne z religijo ne z religioznostjo. Povezana je z nekaj večnimi vprašanji, kot so na primer: kdo sem, kaj je smisel mojega življenja, kam spadam? Ta koncept je svojo prepoznavnost dosegel šele v 21. stoletju, in to s pomočjo opredelitve pojma duhovni kvocient inteligence – oznaka SQ.

Dana Zohar, predavateljica na poslovni šoli Said, in psihoterapevt Ian Marshall, oba z univerze Oxford, sta duhovni kvocient inteligence definirala kot človeško potrebo po smislu in vrednotah življenja. Duhovna inteligenca je tista, ki nam dopušča, da težimo in sanjamo o uresničevanju svojih ciljev. Predstavlja vse, v kar verjamemo, ter kaže tudi naša globoka prepričanja in vrednostni sistem. Koeficient duhovne inteligence, v nasprotju s čustveno in inteligenčno, se še vedno ni širše uveljavil. Razlog je v dejstvu, da se na duhovnost še vedno gleda z nekim nezaupanjem, zlasti če se ta uporablja v poslovnem kontekstu.

Bili so začetniki t. i. transformacijskega ali vizionarskega vodenja. Takšni ljudje imajo sposobnost uresničevanja in ustvarjanja vizije in smisla, najprej za same sebe in nato tudi za druge ljudi. Njihov namen ni indoktrinirati in poučevati, temveč ustvarjati kulturo dialoga in timskega dela.

Vir: Lisa

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži