(Hej, in še vedno obstajam.)
Pred nekaj meseci sem sanjala, da sem se lahko pogovarjala zgolj z uporabo ključnikov in obraznimi grimasami – v Instagramovem žargonu torej. V tej nočni mori je med drugim moja draga prijateljica polila kavo in vse, kar sem lahko izdavila iz sebe, je bil vreščeč #pokvarjenponedeljek.
Ko sem se prebudila, sem se začela resno spraševati: "So me družbena omrežja dokončno onesposobila?"
Z isto prijateljico, ki je v mojih sanjah polila kavo, sva začeli tuhtati o moji diagnozi in rešitvi za to čudno stanje odvisnosti. Sama se je že pred časom odjavila z Instagrama in se (vse do danes) ni več prijavila.
Priznala je, da instagramska abstinenca najprej ni bila lahko premostljiva, da pa je zelo hitro pripomogla k njenemu boljšemu počutju in temu, da se je njen um umiril in razjasnil (to so njene besede, ne moje).
Bila sem ljubosumna na njeno zdravo duševno stanje, zato sem se odločila, da poskusim tudi sama. Prvi korak: s telefona sem za dva meseca izbrisala aplikacijo. Poleg tega sem tej isti prijateljici dala svoje geslo in ji naročila, da ga zamenja. To pa še ni vse. Saj veš, kako gre: Ko hodiš, pojdi vedno do konca ... Zato sem si zadala še dodatni cilj: da v pogovorih ne uporabljam primerjav iz memov in da o tem, kar čutim, dejansko razmišljam in tega ne delim na družbenih omrežjih (hudi cilji, saj vem). No, te zanima, kako se je zgodba odvila dalje?
Prvi teden
"Kaj naj z vsemi temi fotografijami?"
Z dvema kolegicama sem se dogovorila za dekliški večer na moj prvi dan insta posta. Obe sta seveda izjemno fotogenični in ker naši večeri nikoli ne minejo brez srkanja koktajlov in karaok, ki jih je treba ujeti v fotoaparat (hej, gre za nepozabne trenutke, seveda je nujno, da jih ovekovečim), sem na koncu večera v albumu imela približno sto novih fotografij, od katerih bi vsaj ene tri z veseljem objavila. Objavo bi podpisala s poduhovljenim pripisom "Dolga prijateljstva so kot dragocenosti, ki jih vsa leta loščimo, da postanejo še lepše in trajnejše." Ker mi post objave seveda ni dopuščal, smo na koncu večera s puncami ostale neopažene in svet ni videl, kako zabavne smo in kako zelo ju imam rada. Kako sploh izražaš svoja čustva, če nimaš Instagrama?
Drugi teden
"Ah, ne bi vedela, nisem na Instagramu ..."
Počutila sem se skrivnostno, predvsem pa sem čutila veliko potrebo po tem, da sem vsem okrog sebe pripovedovala o svojem novem življenjskem slogu. Nazadnje sem se tako počutila, ko sem v srednji šoli teden dni preživela v Amsterdamu in nato vsem razlagala o halucinogenih drogah, ki jih v resnici nisem videla niti od blizu. Vsakič, ko je kdo za referenco dogodka navajal Instagram, sem se zadrla "NE VEM, O ČEM GOVORIŠ, NISEM NA INSTAGRAMU!" Sem bila ljudem nadležna? Ooo, ja! Sem se s tem obremenjevala? Niti malo!
Tretji teden
"Hm, se mi samo zdi ali je avtobus res počasnejši?"
Pred insta postom sem se na poti na delo kratkočasila z drsanjem po časovnici, osveževanjem in dvojnim tipkanjem po zaslonu. Nato sem ta dragoceni čas (20 minut) porabila za to, da sem odgovorila na vso e-pošto. Zelo produktivno, se strinjam, ampak priznam, da sem začela pogrešati nesmiselno podrsavanje. Domislila sem se, da bi lahko med tem časom končno napadla album in odstranila vseh 7000 neuspelih selfijev in 10.000 fotografij, ki ponazarjajo čas za kavo. Po desetih minutah intenzivnega brisanja sem se raje vrnila k virtualnemu odpisovanju pisem.
Četrti teden
Instagram – kaj je to?
Celih 21 dni naj bi, tako pravi vsebina knjige Psihokibernetika, potrebovala, da se zares nalezeš nove navade. Pod to znanstveno dogmo se podpiševa jaz in moj eksperiment. Po štirih tednih brez Instagrama sem se prvič zbudila, ne da bi palec hitel pritiskat na zaslon in moj um je bil že skoraj brez oblačka. Nič več nisem čutila blage bolečine v zapestju. Zvezek, ki sem ga kupila leta 2007, se je končno otresel plasti prahu in vanj sem prvič po mnogo letih zapisala nekaj stavkov, zgolj za zabavo. V zanosu sem takoj poklicala fanta in mu povedala, da so se moji možgančki okrepili in da se lahko po novem precej hitreje odločam – danes bi jedla kitajsko, lepo prosim, hvala. Se vidiva.
Peti in šesti teden
Križanke in druge zagate
Neko ležerno soboto, ko sem zdolgočasena ležala na postelji, sem si naložila aplikacijo z miselnimi igrami. Po uspešno prestani prvi stopnji sem bila navdušena tako sama nad sabo, svojim znanjem kot tudi sijajem zaslona, ki je seval naravnost v moje oči. Naslednja dva tedna sem porabila, da sem uspešno premagovala stopnjo za stopnjo, dokler se nisem soočila s krutim dejstvom, da sem s to aplikacijo zgolj zamenjala svojo prvotno odvisnost od Instagrama.
Sedmi teden
Ups!
Kdo ve, od kod se je na mojo ramo naselil majhen hudiček in mi začel prišepetavati: "Hej, ti, ali veš, da je vse, kar moraš storiti, zgolj to, da v brskalnik vtipkaš Instagram.com?". Upirala sem se mu, ampak na koncu je tihi glasek postal pravo kričanje. Prijateljico, ki mi je na začetku posta zamenjala geslo, sem prosila, da mi ga razkrije. (In mi ga je! In sploh ni nič želela v zameno.) Hvala za nič, draga moja. Šlo mi je tako dobro, nato pa sem spet začela buljiti v prazno vsebino. Sama sebe sem tolažila z dejstvom, da Instagrama v resnici ne uporabljam, če nič ne objavljam. Ha, ha! Ja. Seveda.
Osmi teden
O mojih začetnih ciljih ...
No, dobro, res je, da sem malce goljufala, ampak hej, to je bil najdaljši insta post od leta 2011, ko sem si aplikacijo prvič naložila. Prepričana sem bila, da sem po tem eksperimentu spremenjena oseba. No, res nisem v tem času dosegla ničesar zares nepredstavljivega, so pa bili to moji mali koraki in male zmage. Počutila sem se bolj mirno in sveta okoli sebe nisem več dojemala s ključniki. Od mojega posta so minili trije meseci, in veš, kaj? Še vedno nimam na telefonu naložene aplikacije, ker ... Kdo bi si mislil, da drsenje po časovnici še zdaleč ni tako čudovito kot gledanje stvari v živo in uživanje v danem trenutku? Ooo, pa sem res spremenjena.
Po Predlogi Hannah Smothers
Prevedla In Priredila: Nina Vidrih,
Ilustracija: Katie Buckleitner
Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu
