Petra je za uresničitev 'svojega' projekta potrebovala kar vso Slovenijo. Odzvali smo se z navdušenjem, in to prostovoljno! Sandra je rada solistka, a le takrat, ko jo podpira 40-članski zbor, sicer je ob znanih slovenskih pevcih raje v ozadju. Aina je trenirala ritmično gimnastiko že od otroštva in (sama) žela odlične uspehe, a je presedlala na skupinski šport in skupaj s šestimi puncami utira pot estetske gimnastike v Sloveniji. Pravi, da je delati v timu tisočkrat zabavneje in da tako še osebnostno raste!

Vsaka od njih ima svoje izkušnje dela v timu, ki so odvisne tudi od tega, koliko ljudi (in seveda kakšni so) sestavlja tim, in ne le, s čim se ukvarjajo.

Petra Matos

Kot prostovoljka, ki je z majhnim timom delala po 12 ur na dan vsak dan osem mesecev, je dosegla, da smo vsaj za en dan zavihali rokave vsi Slovenci, ki nam ni vseeno.

“Takšnega projekta, kot je bil Očistimo Slovenijo v enem dnevu!, ne moreš niti načrtovati niti izpeljati sam – tu smo se morali vsi povezati v skupno dobro,” je svoje timsko delo začela opisovati Petra. “Naredila sem koncept o organizaciji projekta in postala ena od vodij projekta. To je bilo res timsko delo, brez vsakega od nas ne bi uspelo. Prav vsak je bil ključnega pomena – cela Slovenija se je morala vključiti v projekt, da je lahko uspel.

Naš cilj je bil, da bo čistilo 200 tisoč ljudi, na koncu je uradno čistilo 270 tisoč ljudi, neuradno pa še veliko več, ker se veliko ljudi ni prijavilo, preprosto so šli v gozd in čistili. Res sem ponosna na Slovence – v drugih devetih državah, v katerih so organizirali veliko čiščenje, se je vključilo od eden do pet odstotkov prebivalcev države, pri nas pa kar 13,5 odstotka, kar je res velik dosežek,” je navdušena Petra.

Za tako velik projekt, h kateremu pozoveš vsaj 200 tisoč ljudi, moraš imeti ogromno izkušenj, biti moraš strokovnjak ali pa velikanski navdušenec. Petra pravi, da za to potrebuješ le drugo, zaželenega pa je seveda tudi čim več znanja in drugih veščin. A vsekakor brez velikanskega entuziazma ne bi šlo. Če ne zaradi drugega, vsaj ne zato, ker je bilo to delo popolnoma brezplačno!

“Moja vloga pri projektu je bila, da sem spodbujala, verjela. Marsikdaj je bilo zelo težko in je bilo že videti, kot da vsega skupaj ne bo mogoče izpeljati, saj smo imeli tako malo časa, da smo nenehno lovili zadnje roke za prav vsako stvar. Nenehno smo bili močno pod stresom. Najhuje je, ko pričakuješ, da bo nekdo naredil nalogo, ki jo je prevzel, pa je ne naredi, in potem počaka tebe,” pravi Petra o tem, da je timsko delo tudi težko, saj se moraš zanašati na druge.

“Timsko delo je zelo pomembno za nove ideje, potem pa si je treba delo razdeliti in vsak mora oddelati svoje,” je bistvo timskega dela osvetlila Petra.

Je v prostovoljstvu težje delati timsko? “Težje in lažje,” pravi Petra. “Težje zato, ker je resnično pripravljenih delati le deset odstotkov ljudi od vseh, ki so ponudili svojo pomoč. Lažje pa zato, ker teh deset odstotkov ljudi dela z dušo in telesom in bodo v projekt vložili vse, kar so. Če smo dobili pravega človeka, je bil to res ogromen prispevek za celoten tim. In ko najdeš prave ljudi, je najbolje, da so prostovoljci, ker res delajo s srcem.”

Skupina potrebuje motivatorja, cilje in vrednote

“Za timsko delo je zelo pomembna oseba, ki motivira ljudi s svojim pozitivnim pristopom; zelo pa mu lahko škoduje že ena oseba, ki je zelo pesimistično naravnana, zato potrebuješ take ljudi, ki so optimisti, ki verjamejo v projekt. Treba je določiti cilje in vrednote, za katere se vsi udeleženci strinjajo in hočejo sodelovati, za katere se bori cela skupina. Skupina ne sme imeti občutka, da se trudi za vodjo projekta, temveč za cilje!” Petra Matos

Prednosti timskega dela, kot jih vidi Petra:

• Sinergija. Več ljudi ko pride skupaj, več idej se kreše, nastajajo kar nove in nove. Ko nekdo predlaga popolnoma drugačno idejo od tvojih, se tebi začnejo odpirati nove zamisli in spet prihaja do novih idej še pri drugih … Tako oplajaš svoje zamisli.

• Več lahko narediš, če se poveže več ljudi.

• Več ljudi pozna več ljudi, ki se pridružijo tvoji ideji.

• Večja učinkovitost.

• Spoznaš super ljudi s podobnimi vrednotami in interesi, kot jih imaš sam. Vesela sem, da se je naša ekipa tako povezala, da bo v skoraj isti zasedbi delovala še naprej.

Timsko delo je zelo pomembno za nove ideje, potem pa si je treba delo razdeliti in vsak mora oddelati svoje. Za timsko delo je zelo pomembna oseba, ki motivira ljudi.

Sandra Feketija

Pri daleč najbolj zabavnem pevskem zboru Perpetum Jazzile poje že šest let – in vsako druženje, pa naj bodo to vaje ali nastop, ji je čisto veselje.

“V Perpetum Jazzile so ljudje, ki so mi dobesedno zlezli pod kožo, s katerimi sem sklenila močna prijateljstva in prav zaradi vsega, kar se je spletlo med nami, je tako dobro delati v takšnem timu. Le tu se vidim kot solistka in tu tudi dobim priložnost za solistično petje. Sicer sem raje v ozadju kot spremljevalna vokalistka (trenutno pri Rebeki Dremelj, Urošu Periču, Hazardih in Tabujih), ker tako kot solist doživim ves pomp in vso energijo, ki se dogaja na odru, po koncertu pa me, v nasprotju z njim, vsi pustijo pri miru, kar mi zelo odgovarja.

V glasbi nisem individualistka, ker si v glasbi slečen pred občinstvom. In slečen pred občinstvom je nekaj, kar hočeš in moraš znati živeti. Sama si tega ne želim, saj sem med drugim človek brez debele kože in se v kaj solističnega (za zdaj) ne bom spustila. Delam z ljudmi, ki so na samostojni poti, zato mi je kristalno jasno, kaj vse to potegne za sabo. Meni je bolje biti v timu, v katerem pa se seveda moram dobro počutiti.

Timsko delo mi je všeč predvsem zato, ker moram vedno misliti še na nekoga drugega in nisem samo jaz tista, ki je pomembna. Tudi če sem v zboru solistka, vem, da je to zame odgovornost, da moram misliti na tistih 40 za sabo – kako bom pela, kako se bom obnašala, kako predstavljam celotni zbor navzven.

Mislim, da mi bo na marsikaterem življenjskem področju prišlo delo v skupini prav – tako pri prijateljih kot v družini, na delu … Vedno in povsod so okrog tebe še drugi ljudje, nisi sam, zato je treba znati delati z ljudmi.

V vsaki novi skupin si fazan, bruc, in takrat je prav, da se ne rineš naprej, saj te skupina zelo težko sprejme, če vidi, da si ves posiljen. Jaz sem bila prvo leto pri zboru večinoma tiho, usta sem odprla skorajda le, ko je bilo treba peti. Naredila sem to, kar so mi rekli, in ko so videli, da sem človek, ki se zna prilagoditi pravilom skupine in sprejme sistem, sem dobila veliko priložnosti, tudi kariero solistke.

Delo v timu pomeni morda celo nekakšen egoističen občutek varnosti. V naši XXL-vokalni skupini se na odru zgodi marsikatera neprijetnost (intonančno znižamo ali zvišamo skladbo, neustrezne zvočne razmere ...), a se na koncu vedno nekako izide, kot je treba. Kot bi se stvari uredile same po sebi. A vse to zaradi medsebojnega zaupanja, občutka odgovornosti in pomoči drugemu.”

Prednosti timskega dela, kot jih vidi Sandra:

• Ne misliš le nase, temveč tudi na ljudi okrog sebe – nisi najpomembnejši ti, temveč skupina.

• Nisi slečen pred občinstvom.

• Ni ti treba imeti debele kože.

Vedno in povsod so okrog tebe še drugi ljudje, nisi sam, zato je treba znati delati z ljudmi.

V vsaki novi skupini si fazan, bruc. Takrat se ne potiskaj v ospredje, saj te bo tako že ustaljena skupina zelo težko sprejela.

Na začetku je treba biti potrpežljiv in se prilagajati, da nekam prilezeš. Tudi na drugih življenjskih področjih je tako – rodiš se v neko okolje in sprejeti moraš pravila igre, prav tako je, ko prideš v srednjo šolo ali na faks, preprosto moraš sprejeti sistem.

Delo v timu pomeni morda celo nekakšen egoističen občutek varnosti.

Aina Laimiš

Že od otroštva se ukvarja z ritmično gimnastiko, kjer je delala predvsem sama. Letos pa je začela trenirati estetsko gimnastiko, ki je samo skupinski šport. To je gimnastika brez pripomočkov. “Me se šalimo, da je bolj podobna sinhronemu plavanju,” mi je del rezultatov svojega timskega dela opisala Aina.

“Ko treniraš sam, je vse skupaj zelo monotono, nenehno ponavljaš isto vajo, ni druženja. Pri skupinski vaji moramo biti vsaj štiri, nas je bilo sprva pet, zdaj pa nas je že sedem. Treningi so veliko bolj zanimivi, veliko več se družimo, med vadbo ni monotonosti. Sama delam lažje, če se vedno kaj dogaja, všeč mi je tudi takrat, ko pride do kakšnih nesporazumov in jih potem rešujemo.

Če si sam, se sam zase odločaš, kako boš delal, tukaj pa nas je sedem in vsaj sedem se nas mora uskladiti, kaj bomo delale, kako bomo delale, kako bomo predstavile vaje … Več je sodelovanja in osebnostne rasti, ko se moraš prilagajati in postaviti v ospredje skupino, ne pa sebe, včasih pustiti, da se izpelje druga, povsem drugačna ideja, kot je tvoja …”

Pravzaprav je lažje biti sam. Tako ni usklajevanja, prilagajaš se le samemu sebi. A v takem primeru se ti veliko manj dogaja, Aina celo pravi, da ji je bilo sami dolgčas in da ne bi več zamenjala, čeprav pride v skupini do konfliktov.

“Včasih moraš tudi kaj požreti. A ko so uspehi, je sreča posedmerena. Ko sem bila sama, sem dobro vajo opazila le jaz, zdaj si nas navdušenje deli sedem, nastane še neka skupinska energija in to je super!” Aina se je tako tudi naučila, da ne more imeti vedno prav in da mora vedno poslušati tudi druge.

“Obenem pa moram včasih sama prevzeti pobudo in kaj spremeniti, če hočem, da se zgodi kaj konkretnega. Naučila sem se, da moram imeti svoje mnenje in ga moram zastopati – ne smem biti preveč pasivna, obenem pa moram (znati) poslušati. Še posebno v našem timu si moramo močno zaupati, saj vržemo eno dekle v zrak. Pri tej vaji so se nam že zgodile poškodbe, a moramo iti čez njih in spet poskusiti. In tudi pri tem se veliko učimo.

Poleg izkušenj za življenje pa sem poglobila tudi prijateljstva – še bolj se razumemo, več si zaupamo. Imamo skupni cilj, a brez prijateljstva tukaj sploh ne bi šlo. Le profesionalen odnos, brez ljubezni, čustev ne bi bil dovolj za uspehe. Pri našem delu pa sem spoznala še nekaj: preden šle smo junija na svetovno prvenstvo, smo imele priprave s psihologom. Zdelo se mi je zanimivo, ko smo se pogovarjali o tem, da je pomembno, da ima vsaka eno nalogo. Tako vidiš, v čem si dober, v čem se lahko uveljavljaš v skupini (si motivator, blažilec sporov, voditelj …).”

Prednosti timskega dela, kot jih vidi Aina:

• Naučiš se poslušati druge.

• Pridobiš nova prijateljstva.

Delo v timu skozi oči psihoterapevtke

V dobrem timu lahko pričakujemo boljše dosežke, ki bodo pregledani z različnih zornih kotov. Čas in odgovornost se razpršita med člane tima, se pa za delo po navadi porabi več časa. Ko si del tima, spoznaš sebe in svoje omejitve, spoznaš, ali si raje v podrejeni ali nadrejeni vlogi in kako sklepaš kompromise. Na podlagi tega imaš možnost izboljšati komunikacijo z drugimi, predvsem je pomemben vidik uveljavljanja svojega mnenja. Če je tim dober, te povleče za seboj, kadar ti zmanjka energije, člani si v njem lahko zaupajo, dovoljujejo napake, odstopanja. V timih, kjer to ni možno, pa se povečuje možnost za neuspehe, za slabo razpoloženje članov, za izgorevanje.

Poskrbeti zase ni le slabo

Plusi zdravega individualizma

+ znam poskrbeti zase

+ znam se postaviti za svoje pravice

+ znam zagovarjati svoje mnenje

Tako se ne zlijem z drugimi in ohranjam svoje razmišljanje, svoje poglede na svet. Ob tem se znam vživeti tudi v druge in po potrebi zavestno postavim njihove potrebe na prvo mesto.

Minusi individualizma

–    gledanje zgolj nase

–    zadovoljevanje predvsem svojih želja

To je dolgoročno slaba naložba – tako se namreč izogibam možnosti, da bi z drugimi ljudmi stopil v resnično intimnost, in odnosi z drugimi ostajajo površinski. V takem primeru se lahko vprašam, kdo bo prinesel rože na moj grob.

Petra Arula

Za strokovno mnenje se zahvaljujemo psihoterapevtki Barbari Repinc, www.psihoterapevt.si.

Novo na Metroplay: "Kar naenkrat se liki začnejo obnašati po svoje" | Tadej Golob o pisanju kriminalk