“Fante zbiraš si prevzetna, se šopiriš, ker si zala; varji, varji, da priletna samka se ne boš jokala!”
Prešeren je v trendu. Konec preteklega leta so raziskave najbolj iskanih internetnih osebnosti pokazale, da je pesnik drugi najbolj iskani slovenski moški na spletu. Če to poezijo spremenimo v prozo – pojasnimo, da je v internetnih brskalnikih močno prehitel Omarja Naberja, Jana Plestenjaka in celo karizmatičnega predsednika države! Očitno še vedno buri našo domišljijo ... o, le zakaj?
Slovenska legenda
Kako velika zvezda je France Prešeren tudi za obiskovalce naše deželice, postane jasno, ko se jim njegov profil zasveti na kovancu za dva evra ali pa če povpraša o temi naše državne himne. Jasno, Prešeren je za nas enako kot za Angleže Shakespeare, za Nemce Goethe, za Italijane pa Dante.
Tisti, ki smo se rodili v Sloveniji, nikoli ne bi končali nobene šole, če ne bi (med drugim) znali na pamet vsaj enega verza Zdravljice in podatka, da je pesnik umrl 8. februarja – ko praznujemo dan kulture! Prepričana sem, da tudi otroci, ki dandanes hodijo v prvi razred, znajo povedati o Prešernu vsaj to, da je naš največji pesnik, nekateri pa bodo morda zraven hiteli razlagati še, da ga je rad malo ‘cuknil’. Nič čudnega.
Če bi Julija vedela ...
Cosmo ne bi bil to, kar je, če bi šel mimo pesnikovega značilnega odnosa do žensk. Njegove muze so bile vse po vrsti rosno mlada dekleta, ki pa niso kazala nobenega navdušenja za romantičnim poetom. Odnos, ki ga je gojil do žensk, je bil precej … zanimiv? Nekaj o tem morda pove že, da je bila njegova prva pesem Zarjavela d’vičnica, pesem, s katero se je javnosti prvič predstavil, pa je imela naslov Dekletom. V njej nas opozarja, naj ne bomo preveč izbirčne ...
Vemo, da je Prešeren zavrnil tiste gospodične, ki so si ga želele za moža; tiste, o katerih je sanjaril in o njih pesnil, pa ga niso hotele. Nista ga marali ne gostilniški hčeri Zalika Dolenčeva in Jerica Podbojeva, za njim pa se še posebej ni metala ljubljanska lepotička Julija Primic. A triintridesetletni France ne bi bil to, kar je, če ne bi hotel točno tistega, česar ni mogel imeti: svetlolase in modrooke Julije. Ko je do ušes zaljubljen končno zbral pogum, da ji je izročil rokopise pesmi, ki jih ji je posvetil, ga je punca hitro postavila na realna tla, ko mu je odgovorila, naj ji ne bo napoti s to svojo ljubeznijo.
Zaradi tako hudega udarca se ne čudimo, od kod ideja, da so v njegovih verzih ženske prevzetne, neusmiljene, pokvarjene in preračunljive. No, če bi Julija vedela, da bo Prešeren postal takšen zvezdnik, se ga tudi ona morda ne bi tako branila. Katera pa bi se ga? Nikar se ne sprenevedajmo; temnolasi in kodrasti France P. bi bil v tem trenutku morda še bolj vroč kot kakšen temnolasi in kodrasti Jan P.
Erotična poezija
Estetsko vzvišena Prešernova ustvarjalnost se je zaradi nešteto nesrečnih okoliščin v njegovem življenju rada spustila tudi na malce bolj gostilniški ton. Pravih dokazov o njegovi erotični poeziji ni, saj je bila večina spornih pesnitev po njegovi smrti uničena – puristi so ji v 19. stoletju rekli ‘svinjepisje’.
Ko je slovenski Don Juan za točilnim pultom dobil navdih, je na lističih spesnjene ‘okrogle in kosmate’ verze izročal svojim muzam v roke. Predvidevamo lahko, da je nepoboljš ljiv romantik s tem povzročil pri svoji opevanki le dvoje: vsa kri ji je butnila v lica, potem ko so se ji lasje že postavili pokonci.
Seveda, Prešernov fetiš so bila nedolžna dekleta – v kombinaciji z opevanjem določenih telesnih funkcij: Do zdaj ste ble še dvice / do zdaj še niste dale / do zdaj ste jo imele / zato le, da ste scale. Ali pa: Oj, Savica, nisi več devica! / Si prasica, ki na široko šči. Kakorkoli že, Prešeren je naš največji pesnik in je tudi takrat, ko je spil kakšno kupico preveč, izrekel velike besede, ki mu jih ne more oporekati nihče: “Jej, pij in kavsaj, za večnost se ne ravsaj!”
Marta Lamovšek
